433. člen ZKP

Po oceni sodišča druge stopnje vse v ovadbi naznanjene okoliščine predstavljajo obravnavani historični dogodek in zato ravnanje tožilstva, ki se ob zavrženju kazenske ovadbe do vseh dejstev ni opredelilo, ne sme imeti škodljivih posledic za oškodovanca kot tožilca na način, da bi bil zaradi tega onemogočen v uveljavljanju svoje pravice do nadaljevanja kazenskega pregona. Poleg tega pa velja v konkretnem primeru opozoriti tudi na določbo 433. člena ZKP, po kateri lahko oškodovanec, če državni tožilec v roku enega meseca po prejemu ovadbe ne vloži obtožnega predloga in ne obvesti oškodovanca, da je zavrgel ovadbo ali odložil kazenski pregon, sam začne pregon s tem, da poda na sodišču obtožni predlog. Gre za izjemo od splošnega pravila, vsebovanega v 60. členu ZKP, saj oškodovancu omogoča prevzem pregona tudi v primeru neaktivnosti državnega tožilca.

V skladu z določbo 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev le poimensko določenega sodnika višjega sodišča, ki postopa v zadevi, pri čemer mora v zahtevi navesti okoliščine, zaradi katerih misli, da je podana kakšna zakonska podlaga za izločitev. V obravnavani zadevi se oškodovanec kot tožilec zgolj sklicuje na nekakšne svoje vloge glede katerih naj se „sodišče obrne na predsednika Višjega sodišča v Kopru“ ne da bi konkretno utemeljil razloge za dvom v nepristranskost sodnikov pritožbenega senata. Glede na to, da je iz njegovega predloga razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom izpodkopavanja avtoritete sodišča, je pritožbeno sodišče na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP takšen predlog oškodovanca kot tožilca zavrglo.

Vložitev zasebne tožbe za kaznivo dejanje, ki se preganja na oškodovančev predlog, je po vsebini predlog za pregon, ki pa ne pretrga zastaranja kazenskega pregona. Ravnanje sodišča, ki je zasebno tožbo kot ovadbo posredovalo državnemu tožilcu, ne pretrga zastaranja kazenskega pregona. Gre za pošiljanje vloge pristojnemu organu, da odloči, ali bo zoper obdolženca zahteval uvedbo kazenskega postopka, ne pa za tako procesno dejanje, ki je naperjeno na pregon storilca.

Nedovoljen prestop državne meje sam po sebi v letu 1949 ni bil predviden ne kot kaznivo dejanje, ne kot prekršek, bistveni element kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD pa je bil namen storilca, da pobegne zato, da se priključi pobeglim izdajalcem in deluje za nasilno zrušitev družbene ureditve FLRJ. Sodišče ni sprejelo zagovorov obtožencev, zakaj so poskusili pobegniti, ampak je enostavno štelo za dokazano, da so poskusili pobegniti zato, da bi se vključili v tabor tistih, ki jim je bil edini cilj delovanje proti FLRJ v smislu 2. člena ZKLD, za kar pa v dokaznem gradivu ni nobene podlage, zato je nastal precejšen dvom o resničnosti tega odločilnega dejstva.

Če sodišče ne more zagotoviti navzočnosti obdolženca v kazenskem postopku iz razlogov, ki so objektivne narave, oziroma ne izvirajo iz obdolženčeve subjektivne sfere, ni podlage za odreditev pripora iz razloga begosumnosti.