VSC Sklep I Kp 51304/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obdolženega S. R. vnovič podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena istega predpisa. Gre za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnega akta, po tem, ko je bil sklep o podaljšanju pripora razveljavljen.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo iz vse pritožbenih razlogov in tako sklep sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve materialnega prava (kršitev kazenskega zakona) in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter odpravo pripora, torej se zavzema za njegovo spremembo in za odpravo pripora oziroma za nadomestitev pripora z milejšim, hišnim priporom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo in razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje pa je skladno z določilom prvega odstavka 432. člena ZKP tudi razumno pojasnilo, zakaj je v tem primeru izjemoma moč poseči po najstrožjem osebnem omejevalnem ukrepu zaradi preprečitve obdolženčeve ponovitvene nevarnosti (5. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

5V točki 8. pritožbeno izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je podana nevarnost, da bi obdolženec ponovil kaznivo dejanje na škodo oškodovanke, zato pritožnik ne more biti uspešen v uveljavljanju procesne kršitve, ki da je podana zato, ker ni razlogov, oziroma so ti razlogi pomanjkljivi v delu, zakaj in proti komu naj bi obstajala ponovitvena nevarnost s strani obdolženega. Naslednja uveljavljena procesna kršitev, ki jo skuša zagovornik predstaviti kot protispisnost v smislu določila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa je uveljavljena na tako načelni ravni, da je ni moč preizkusiti.

6Pritožnik ne more biti uspešen v uveljavljanju pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, saj to kršitev, ki jo opredeljuje kot zmotno uporabo materialnega prava, gradi na očitku, da je sodišče pravno relevantno dejansko stanje napak oziroma nepopolno ugotovilo in zaradi tega kršilo kazenski zakon.

7V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo in prepričljivo dognalo pravno relevantna dejstva in na tako ugotovljeno dejansko stanje ustrezno apliciralo določbe zakona o priporu, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje o nujnosti podaljšanja pripora povsem na mestu.

8Pritožbene navedbe o tem, na kakšen način naj bi oškodovanka utrpela poškodbe, o tem, da naj bi se obdolženec branil pred oškodovanko in o tem, zakaj da so bili predmeti v stanovanju in njegova oblačila okrvavljeni, nimajo podlage v doslej zbranih dokazih. Gre zgolj za ponavljanje obrambnih tez iz odgovora na predlog za odreditev pripora in iz pritožb zoper sklep o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora, ki pa kot rečeno, nimajo podlage niti v obdolženčevem zagovoru. Obdolženec se je branil z molkom. V takšni situaciji, ko se je sodišče prve stopnje kljub temu opredeljevalo do tovrstnih navedb obrambe, je utemeljeno zaključilo, da tekom predkazenskega postopka zbrani dokazi, dajejo zanesljivo podlago za presojo danosti temeljnega pogoja za pripor, torej za zaključek o utemeljenem sumu.

9Sodišče prve stopnje je razumno izpostavilo oškodovankino izjavo, dano policistom, bodisi v obliki uradnega zaznamka, bodisi v obliki zapisnika o ustni kazenski ovadbi. Oškodovankin opis načina storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja je sodišče utemeljeno štelo kot trdno podlago za presojo utemeljenega suma, še zlasti, ker ima oškodovankina izjava, dana policistom, potrditev tudi v fotografijah, doslej zbrani medicinski dokumentaciji, kakor tudi v zapisniku o ogledu kraja kaznivega dejanja. Glede na iz teh dokazov izhajajoča pravno relevantna dejstva, ki tudi po sodbi pritožbenega sodišča kažejo na veliko verjetnost storitve v obtožbi opisanega kaznivega dejanja, ko pa na drugi strani pritožbene teze, ki so zgoraj izpostavljene, nimajo podlage v doslej zbranih dokazih, tudi po sodbi pritožbenega sodišča obstaja večja verjetnost, da je kaznivo dejanje na v obtožbi opisan način storil obdolženec, kot pa da temu ni tako. Glede na navedeno za pritožbeno sodišče ni nobenega pomisleka v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Zlasti pa pritožba ne more doseči drugačnega zaključka o utemeljenem sumu s ponujeno dokazno oceno posameznih tekom predkazenskega postopka priskrbljenih dokazov, ko denimo pritožba določene dokaze prikazuje kot izrazito enostranske, torej kot pristranske in ko se torej preuranjeno zavzema za dokazno oceno, ki mora biti pridržana sodišču po opravljeni glavni obravnavi, če do nje seveda pride.

10Nobenega dvoma pa tudi ni v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, katere so tiste objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost in tudi katere so tiste okoliščine na strani obdolženca, ki so relevantne pri presoji ponovitvene nevarnosti. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pritožnik ne more računati na uspeh pri problematiziranju zaključka o objektivnih okoliščinah, ki so relevantne za oceno ponovitvene nevarnosti rekoč, da obdolženec ni storil nobenega kaznivega dejanja na škodo oškodovanke in da tako teža kaznivega dejanja ne more biti razlog za ponovitveno nevarnosti. Podan je utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in teža tega kaznivega dejanja, kot objektivna okoliščina ter način in okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, so relevantne okoliščine za presojo ponovitvene nevarnosti. Gotovo te okoliščine niso same zase dovolj za takšen sklep, so pa zadostne v povezavi s subjektivnimi okoliščinami. Tudi te pa je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo in jih ustrezno obrazložilo, ko je izpostavilo obdolženčevo agresivnost, brezobzirnost in maščevalnost ter brutalnost in lastniški odnos do oškodovanke, po drugi strani pa tudi obdolženčevo dosedanje življenje. Na prve citirane okoliščine je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo že iz načina storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Obdolženčevo dosedanje življenje pa je lahko temeljito analiziralo tudi na podlagi podatkov iz kazenske evidence, ko je ugotovilo, da je bil obdolženec v lanskem letu dvakrat obsojen za storitev istovrstnih kaznivih dejanj na škodo iste oškodovanke, celo več, novo kaznivo dejanje, storitev katerega je imelo za posledico preklic pogojne obsodbe, je obdolženec storil celo tekom preizkusne dobe. Utemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženca tudi pretnja izreka relativno visoke zaporne kazni ni odvrnila od nadaljnje kriminalne udeležbe. Očitno pa ga od tega ni odvrnila tudi že prestana kazen, zaradi česar ne more biti dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost resna in konkretna in tako intenzivna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom.

11S tem je sodišče prve stopnje že tudi dalo odgovor na vprašanje neogibne potrebnosti pripora in tudi njegove sorazmernosti. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Gotovo oškodovankine varnosti ni moč zagotoviti z milejšim, tudi pritožbeno predlaganim hišnim priporom, saj bi imel obdolženec vse možnosti, prihajati v stik z oškodovanko in kaznivo dejanje ponoviti. Gotovo pa tudi samo dejstvo sklenjene pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na presojo neogibne potrebnosti pripora in na oceno obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in s tem na danost pogojev odreditve hišnega pripora, ko že po naravi stvari ne gre za združljivost izvrševanja hišnega pripora in obdolženčeve zaposlitve v tujini.

12Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa in tudi o neogibni potrebnosti pripora, saj glede na obdolženčevo izrazito ponovitveno nevarnost milejši ukrepi za preprečitev ponovitvene nevarnosti ne pridejo v poštev.

13Tako se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

14Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.