VSK Sklep I Kp 24609/2020

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženega A. A. odredilo pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki traja od prijetja obdolženca dalje. Pripor je bil odrejen na predlog državne tožilke.

2Zoper sklep je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da predlog državne tožilke za odreditev pripora kot neutemeljen zavrne.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik osnovne predpostavke za pripor, to je danost utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje ne izpodbija, ravno tako ne izpodbija zaključka, da je pri obdolžencu podan priporni razlog begosumnosti. Trdi pa, da odreditev pripora ni utemeljena, ker obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni nujna, saj bi jo sodišče lahko opravilo v njegovi nenavzočnosti.

5Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je podana osnovna predpostavka za pripor, to je utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, ter utemeljilo konkretne in realne okoliščine, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča kažejo, da se obdolženec skriva oziroma skuša izogniti predmetnemu kazenskemu postopku. O tem je v izpodbijanem sklepu podalo prepričljive razloge. Kot že zgoraj navedeno, pritožnik tega ne izpodbija, navaja pa, da odreditev pripora ni potrebna, ker so podani pogoji za izvedbo glavne obravnave v obdolženčevi nenavzočnosti. Trdi, da sodišče o tem ni navedlo posebnega razloga.

6Pritožbeno sodišče odgovarja, da je pravica o sojenju v navzočnosti ena temeljnih jamstev poštenega postopka, ki sicer ni absolutna in sodišče lahko odloči, če obdolženčeva navzočnost ni nujna in je bil pred tem že zaslišan, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti. Tako bo sodišče ravnalo predvsem v primerih, ko se bo obdolženec sojenju v navzočnosti izrecno odpovedal, če je bil že zaslišan in se je zagovarjal ter se seznanil z obremenilnimi listinskimi dokazi in izpovedbami zaslišanih prič, kar pa v obravnavani zadevi ni podano. Obdolženec je v tem postopku sicer že bil zaslišan v Republiki Hrvaški, vendar ni podal zagovora, ravno tako v tej zadevi niso bila opravljena posamezna preiskovalna dejanja z zaslišanjem prič, v obtožnem predlogu pa je državno tožilstvo predlagalo, da se na glavni obravnavi zasliši 9 prič, s katerimi se ima obdolženec pravico soočiti oziroma seznaniti z njihovimi izpovedbami in jim postavljati vprašanja. Ravno tako ni izključena morebitna sprememba obtožnega predloga, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženčeva navzočnost nujna. Rimska pravna maksima, ki jo pritožnik izpostavlja v pritožbi, volenti non fit iniuria (očitno misleč, da je obdolženec soglašal s tveganjem, da bo lahko sojen v nenavzočnosti), v tej kazenski zadevi ni uporabna.

7Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je odrejeni pripor sorazmeren ukrep in ga ni mogoče nadomestiti z nadomestnimi ukrepi. To je v izpodbijanem sklepu prepričljivo obrazloženo in česa drugega ni dodati.

8Ocena pritožbenega sodišča torej je, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani zakonski in ustavni pogoji za odreditev pripora zoper obdolženca, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).