VSC Sklep I Kp 65256/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 432. in 429. členom ZKP ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obdolženega B. B. še podani.

2Zoper sklep se pritožuje zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga naj sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi tako, da pripor obdolžencu odpravi. Podrejeno predlaga nadomestitev pripora s prepovedjo približevanja določenemu kraju ali osebi, nadalje podrejeno predlaga nadomestitev pripora s hišnim priporom. Končno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo ugotovitev o danosti vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil v vloženem obtožnem predlogu očitani mu kaznivi dejanji nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1; da so pri njemu podane konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost na škodo oškodovank svoje matere C. C. in prijateljice D. D. očitana dejanja ponovil; da je pripor zoper njega neogibno potreben za zagotovitev varnosti oškodovank in v primerjavi z njuno ogroženostjo, kakršno predstavljata v tem postopku obdolžencu očitani kaznivi dejanji tudi sorazmeren ukrep.

5V zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji nasilništva, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ta izhaja iz zapisnikov o sprejemu ustnih ovadb oškodovank C. C. in D. D., individualne ocene ogroženosti obeh oškodovank ter izpovedb obeh oškodovank na glavni obravnavi 30. 3. 2021. Pri tem je sodišče prve stopnje v okviru obrazlaganja utemeljenega suma povzelo tudi izpovedbi zaslišanih prič E. E. in I. I., ki sta izpovedovali o obdolženčevem obnašanju v večstanovanjski stavbi, v kateri živita tako priči, kot tudi oškodovanki. Zagovornica sicer utemeljeno izpostavlja, da zaslišani priči nista neposredno zaznali dogodkov, ki sta predmet obtožnega predloga, kar je samo po sebi razumljivo, saj je na ravni utemeljenega suma izkazano, da sta se dogodka odvijala za zaprtimi vrati v stanovanjskih prostorih oškodovank. Vendarle pa sta priči izpovedali o siceršnjem neprimernem vedenju obdolženca tudi do drugih stanovalcev večstanovanjske stavbe na naslovu D., vse to pa kaže, da je verjetnost, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji na škodo D. D. in C. C., večja od verjetnosti, da ju ni storil. Stopnja te verjetnosti pa ni bistveno zmanjšana niti zaradi izpovedb ostalih zaslišanih sostanovalcev večstanovanjske stavbe, ki jih izpostavlja zagovornica v pritožbi tj. F. F., H. H. in J. J. Tudi te priče namreč niso mogle izpovedovati o konkretnih dogodkih, ki so predmet obtožnega predloga, saj ob teh dogodkih niso bile neposredno navzoče in so lahko izpovedale zgolj o siceršnjem obnašanju obdolženca, kot so ga same zaznale, pri tem pa predstavile svoje mnenje o vzrokih za to, da je z nekaterimi stanovalci večstanovanjske stavbe obdolženec v konfliktu. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni izrecno opredelilo oz. povzelo tudi njihovih izpovedb, na pravilnost presoje o obstoju utemeljenega suma glede na navedeno ne vpliva in zato tudi ni podana pritožbeno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistvena je namreč v sklep povzeta izpovedba samih oškodovank (točki 5. in 6. obrazložitve), ki potrjuje pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum izkazan.

6V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je obdolženec dolgoletni uživalec prepovedanih drog, alkohola in raznoraznih tablet, da vse te substance zlorablja in da iz izvedenskih mnenj različnih izvedencev izhajajo precej različni zaključki glede obdolženčeve prištevnosti oz. sposobnosti razumeti pomen lastnih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje in da je mogoč zaključek, da se obdolženi svojih dejanj tudi v času kritičnih dogodkov ni zavedal in jih ni imel v oblasti, pritožbeno sodišče najprej poudarja, da s temi navedbami zagovornica podaja zgolj svojo dokazno ocene glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja tj. prištevnosti in krivde, ki pa ji ni mogoče pritrditi. V okviru presoje utemeljenega suma se namreč sodišče ne more spuščati v ocenjevanje dokazov, temveč zgolj presoja, ali je glede na število in vsebino razpoložljivih dokazov verjetnost, da je obdolženi storil očitani mu kaznivi dejanji, večja od verjetnosti, da ju ni storil. Ali je obdolženec v času izvršitve kaznivih dejanj na škodo oškodovank bil prišteven in ali se je zavedal pomena svojega dejanja in bil sposoben imeti v oblasti svoje ravnanje, bo stvar nadaljnje presoje. Nenazadnje pa je treba poudariti, da sklicevanje na izvedenska mnenja v drugih zadevah v okviru presoje o izkazanosti utemeljenega sume v predmetni zadevi ne more biti relevantno že zaradi tega, ker nedvomno druga kazniva dejanja niso bila storjena v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, kot dejanja, ki se mu očitajo z obtožnim predlogom v predmetni zadevi, psihično stanje pa je lahko v različnih trenutkih in v zvezi z različnimi dogodki tudi drugačno. Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da utemeljen sum kot visoka stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, v obravnavani zadevi ni izkazan.

7Prav tako se ni mogoče strinjati s stališčem zagovornice, da niso izkazana ponovitvena nevarnost, ker niso podane niti objektivne, niti subjektivne okoliščine, ki nakazujejo na ponovitveno nevarnost in da je sodišče zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v točkah 7. do 12. navedlo jasne, razumljive in prepričljive razloge za zaključek, da je pri obdolžencu nedvomno izkazana tudi realna in konkretna ponovitvena nevarnosti in nikakor ne držijo pritožbene navedbe, da so zaključki izpodbijanega sklepa o realni in konkretni nevarnosti obdolženega, da bi na prostosti ponovil določeno specifično kaznivo dejanje nerazumljivi, pomanjkljivi in da je zato izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, je pravilno izpostavilo težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi kaznivi dejanji bili storjeni, kot subjektivne okoliščine pa njegovo prejšnje življenje, pri čemer je upoštevalo njegovo predkaznovanost, in osebnostne lastnosti, izkazane z veliko mero nasilnosti, vztrajnosti, intenzivnosti in trdne odločenosti izvrševati nasilje nad njemu najbližjimi osebami.

8Upoštevajoč opis ravnanja, ki se mu očita z obtožnim predlogom v predmetnem postopku in ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil obdolženec v preteklosti s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 4112/2020 z dne 4. 5. 2020 obsojen zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ki ju je storil celo na škodo istih dveh oškodovank, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let, da je bil v času postopka I K 4112/2020 obdolženec celo v priporu od 23. 1. 2020 do 4. 5. 2020, da je v predmetnem postopku očitani kaznivi dejanji storil v času trajanja preizkusne dobe po prejšnjih obsodbah, so brez vsakršne podlage na načelni ravni podane pritožbene navedbe, da ugotovljene okoliščine ne kažejo na to, da bi obdolženec tovrstna kazniva dejanja na prostosti ponavljal, da pri obdolžencu ne gre za takšno kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj, ki bi opravičevalo najhujši poseg v njegovo osebno svobodo, da je dejansko stanje v zvezi s tem sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno in nepopolno ter da so razlogi v zvezi s tem nerazumljivi, pomanjkljivi in da sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. Čeprav se sodba Okrajnega sodišča v Celju III K 18623/2020 z dne 26. 4. 2020 nanaša na kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, se je sodišče prve stopnje nanjo utemeljeno sklicevalo in jo upoštevalo pri presoji ponovitvene nevarnosti, ko je pravilno izpostavilo, da izrečene kazenske sankcije opozorilne narave pri obdolžencu niso dosegle nobenega namena, saj naj bi obravnavani kaznivi dejanji storil med tekom preizkusnih dob po kar dveh pogojnih obsodbah.

9Tudi pritožbeno izpostavljeno domnevno abstiniranje obdolženca od alkohola in prepovedanih drog v zadnjih treh mesecih odkar je v priporu ter sklicevanje na mnenje izvedenca dr. Kravosa, da je obdolženec nevaren za okolico samo v primeru, če je pod vplivom psihoaktivnih snovi, ne prepričajo pritožbenega sodišča o zmotnosti prvostopenjske presoje, da je izkazana ponovitvena nevarnost in da pripor zoper obdolženca ni nujen, neogibno potreben in sorazmeren ukrep. Trimesečna abstinenca namreč predstavlja prekratek čas, da bi bilo mogoče zaključiti, da je obdolženčeva odvisnost od alkohola in prepovedanih drog zazdravljena, in ne nudi nobenega jamstva za to, da primeru, če bi bil izpuščen na prostost ne bi ponovno zlorabljal alkohola in prepovedane droge, s čimer je pogojena njegova kriminalna dejavnost. Tako izpostavljena abstinenca v nasprotju z mnenjem zagovornice ne predstavlja bistveno spremenjene okoliščine, ki bi vplivala na presojo ali so pogoji za pripor še podani. Pritožbeno sodišče je namreč že v sklepu z dne 20. 4. 2021 poudarilo, da iz spisovnega gradiva izhaja, da je bila obdolžencu že večkrat bila dana možnost ustreznega zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog in od alkohola, pa te možnosti ni udejanil.

10V nasprotju s pritožbenimi navedbami sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pravilni in ustrezno obrazloženi tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben, nujen in sorazmeren ukrep, pa tudi edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti varnost obeh oškodovank in zakaj milejša ukrepa - prepovedi približevanja kraju ali osebi oziroma hišni pripor, kar vse naj bi se izvajalo na naslovu L., ne prideta v poštev. Zagovornica sicer v pritožbi ponovno izraža svoje mnenje, da bi taka ukrepa dosegla enak učinek, zlasti zaradi fizične oddaljenosti obdolženca od oškodovank, vendar takemu stališču ni mogoče slediti, ko je vendarle na ravni utemeljenega suma izkazano, da obdolženca od storitve novih kaznivih dejanj nista odvrnili niti dve izrečeni mu pogojni obsodbi in ko je izkazano, da je v stiku z oškodovankama ne zgolj zaradi potrebe po zagotovitvi prebivanja, temveč tudi zato, da od njiju pridobiva finančna sredstva in da mu zagotavljata življenjske dobrine. Na ravni utemeljenega suma je izkazano, da obdolženec obema oškodovankama s svojim ravnanjem povzroča zlo in že iz opisa kaznivih dejanj v obtožnem predlogu izhaja, da je to zlo bistveno večje od zla, ki ga bo sam utrpel zaradi izvrševanja pripora. Tako ni nobenega dvoma, da je pripor tudi sorazmeren ukrep. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo določbe 192., 195.a, 199.a, 200. in 201. člena ZKP.

11Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

12Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.