VSK Sklep I Kp 27570/2020

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Sodnica Okrajnega sodišča v Kopru je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženko odredila pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki traja od prijetja obdolženke dalje.

2Zoper sklep se pritožuje obdolženkina zagovornica, kot sama navaja, iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je zoper obdolženko odredilo pripor, ker meni, da je podan utemeljen sum, da naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Zaključilo je tudi, da naj bi obstajala begosumnost ter da je pripor nujno potreben in sorazmeren ukrep.

5Zagovornica nasprotuje zaključkom o begosumnosti obdolženke ter navaja, da obdolženka ni bila nikoli v Sloveniji ter tako z ozemlja Slovenije ne more pobegniti. Ravno tako ni mogoče zaključiti, da je begosumna, da bi se skrila pred sodiščem, ker ni sporočila spremembe naslova bivanja. Tega tudi ni zadostno obrazložilo. Nasprotuje zaključku, da je prisotnost obdolženke nujno potrebna zaradi izvedbe glavne obravnave.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe zagovornice ne držijo. Sodišče prve stopnje je logično zaključilo, da je podana begosumnost ter je to ugotovitev tudi prepričljivo obrazložilo. Obdolženki je namreč vročilo obtožni predlog, ob tem pa jo tudi opozorilo, da je dolžna sodišče obveščati o spremembi prebivališča. Nadalje je pravilno zaključilo, da te svoje dolžnosti ni izpolnila, ker se je preselila in o tem sodišča ni obvestila. Nadalje je obdolženki vročilo vabilo na glavno obravnavo, vendar obdolženka na sodišče ni pristopila. Glede na dejstvo, da obdolženka ni pristopila na naroke za glavno obravnavo ter hkrati tudi ni obveščala sodišča o preselitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani pogoji za odreditev pripora po 1. točki prvega odstavka 432. člena ZKP, kar je tudi natančno in prepričljivo obrazložilo. Ob tem je tudi pravilno zaključilo, da je pripor nujno potreben ukrep, saj je navzočnost obdolženke nujna zaradi izvedbe glavne obravnave, hkrati pa njene navzočnosti ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi.

7Ker glede na zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP.