443. člen ZKP

Sodišče ne sme uporabiti določila petega odstavka 443. člena ZKP, če upravičeni tožilec v obtožbi zatrjuje storitev kaznivega dejanja iz okrajne pristojnosti, ne glede na to, ali sodnik ocenjuje, da je bilo izvršeno hujše kaznivo dejanje. V tem primeru mora o stvari odločiti meritorno, seveda upoštevaje prepoved prekoračitve obtožbe.

Z odredbo sodnika o vročitvi obtožnega akta se je kazenski postopek kot sodni postopek zoper obdolženca že začel, po začetku kazenskega postopka pa obtožnega akta, razen v primeru iz petega odstavka 443. člena ZKP, ni mogoče več zavreči. Sodišče prve stopnje je torej s tem, ko je zavrglo obtožni predlog, čeprav se zadeva nahaja že v fazi razpisa glavne obravnave, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, temveč na opis dejanja, oziroma očitek, ki ga predstavlja opisani dogodek oziroma ravnanje obtoženca, kakšno je opisano v obtožnem aktu. To pa pomeni, da se stvarna pristojnost presoja po konkretnem opisu dejanja iz obtožnega akta, in ne po pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki jo je dal tožilec. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče pri presoji vprašanja stvarne pristojnosti izhajalo ne le iz opisa dejanja v obtožnem aktu, temveč tudi iz okoliščin, ki naj bi izhajale iz izvedenega dokaznega postopka. S tem se je spustilo že v dokazno presojo, ki pa je pridržana sodišču šele po izvedenem dokaznem postopku. Iz opisa dejanja v obtožnem predlogu namreč izhaja zgolj to, da naj bi obdolženec očitano dejanje storil proti mladoletnima hčerama na naslovu njegovega bivališča B. 1, Ljubljana, kar pa ob izostanku očitka, da obdolženec in oškodovanki sestavljajo družinsko skupnost, ne zadošča za konkretizacijo družinske skupnosti kot zakonskega znaka kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Zgolj obstoj posame

Sodišče prve stopnje morebitne nevarnosti obdolženca, da bi storil hujše kaznivo dejanje (70.b člen KZ-1), v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa ni ugotavljalo. Izvedenec psihiatrične stroke se do te okoliščine v dopolnjenem izvedenskem mnenju ni opredelil, posledično pa se državno tožilstvo glede nadaljnjega postopka zoper obdolženca niti ni moglo izjaviti. Po stališču procesnopravne teorije se obtožni akt zavrže, če je razlog za ustavitev kazenskega postopka iz 1. do 3. točke prvega odstavka 277. člena ZKP razviden že iz samega opisa dejanja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da razlog iz 2. točke prvega odstavka 277. člena ZKP iz opisov dejanj v zoper obdolženca zavrženih obtožnih aktih ne izhaja, posledično sodišče prve stopnje v opisu dejanja ni imelo podlage za zaključek v izpodbijanem sklepu, da so pri obdolžencu podane okoliščine, ki izključujejo krivdo in ni razlogov za uporabo varnostnih ukrepov (po 70.a ali 70.b členu KZ-1). Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato po odreditvi vročitve, razen v primeru iz petega odstavka 443. člena ZKP, obtožnega akta ni več mogoče zavreči.

Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 321. člena in 443. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, s čemer uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razpisalo tri naroke za glavno obravnavo. Dne 16. 5. 2021 se zaradi odsotnosti državnega tožilca narok ni opravil, izven glavne obravnave pa je sodišče zaslišalo priči. Na naroku dne 9. 6. 2021 je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, na njej pa je obdolženec podal svoj zagovor. Na naroku dne 30. 6. 2021 je sodišče prve stopnje saniralo procesno pomanjkljivost, in sicer izostali začetek naroka z branjem obtožnega predloga ter po modifikaciji obtožnega predloga v korist obdolženca, v nenavzočnosti obdolženca izreklo predmetno sodbo. Pritožnik ima sicer prav, da se glavna obravnava v skrajšanem postopku začne s predstavitvijo obtožnega predloga ali zasebne tožbe, ki jo prebere tožilec, kot tudi, da narok dne 9. 6. 2021, ko je sodišče "nadaljevalo z dokazovanjem" namesto začelo z glavno obravnavo, ni bil izveden v skladu s prvim odstav

Izpodbijani sklep o zavrženju zaradi stvarne nepristojnosti je mogoče izdati, če sodnik med ali po končani glavni obravnavi spozna, da je za sojenje stvarno pristojno okrožno sodišče (443. člen ZKP). Ob smiselni uporabi določb, ki veljajo za zavrženje obtožnice v rednem kazenskem postopku (prvi odstavek 429. člen ZKP), se bo v obravnavani zadevi kazenski postopek smel nadaljevati pred stvarno pristojnim sodiščem, če bo upravičeni tožilec vložil zahtevo za začetek kazenskega postopka (drugi odstavek 408. člena ZKP). To pomeni, da izpodbijani sklep - kljub temu, da je pravnomočen - nima učinkov prepovedi ponovnega sojenja. V tem se izpodbijani sklep bistveno razlikuje od končnih sklepov o ustavitvi postopka (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 2457/2010-1646 z dne 22. 12. 2016) in od drugih končnih sklepov, ki imajo učinke prepovedi ponovnega pregona in sojenja v isti zadevi. Zato ni mogoče šteti, da je z izpodbijanim sklepom, četudi zoper njega ni več rednih pravnih sredstev, kazenski postopek že končan v pomenu, ki ga ureja prvi odstavek 420. člena ZKP.

Očitki obdolžencu, da je mladoletnega sina med drugim ob treh priložnostih (pre)tepel s pasom, od tega enkrat čez odejo, pod katero se je sin skril, ob eni priložnosti pa je, prav tako čez odejo, pod katero se je sin skril, po njem udarjal z vodniki za vžiganje avtomobila, tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo konkretizacijo izvršitvene oblike surovega ravnanja ali trpinčenja mladoletne osebe kot ene izmed izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Teza zagovornika, da dejanje po opisu ni kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ker v obtožnem predlogu niso opisane posledice obdolženčevih ravnanj za razvoj mladoletnega oškodovanca oziroma morebitne poškodbe, ki bi jih slednji utrpel, je zmotna. Posledice, ki jih navaja zagovornik, sicer lahko - poleg same vsebine storilčevih ravnanj - predstavljajo eno izmed okoliščin, na podlagi katerih se ocenjuje, ali so ravnanja storilca dosegla takšno stopnjo intenzivnosti, da je storilcu dokazana izvršitvena oblika surovega ravnanja ali trpinčenja, vendar pa niso zakonski znak kaznivega dejanja iz drugega odstavka 192. člena KZ-1. V skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem

Okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon, na podlagi katerih se skladno s petim odstavkom 443. člena in 3. točko prvega odstavka 352. člena ZKP s sklepom zavrže obtožnico, izvirajo iz prvega odstavka 179. člena ZKP - ena izmed teh okoliščin je tudi beg obdolženca, ki je dejanske narave. Golega dejstva, da je obdolženec na begu s prestajanja kazni zapora, brez ugotovljenih podrobnejših okoliščin ni mogoče šteti kot absolutno okoliščino, ki bi začasno preprečevala pregon. V primeru obdolženčevega bega je njegovo navzočnost na glavnih obravnavah možno zagotoviti z ukrepi, kot so odreditev pripora in razpis tiralice. Prvostopenjsko sodišče bi tako moralo bolj raziskati dejansko stanje ter bi šele nato lahko na podlagi ugotovljenih dejstev, ob prepričanju, da noben izmed razpoložljivih ukrepov za zagotovitev prisotnosti obdolženca na glavni obravnavi ne bi bil objektivno učinkovit, zavrglo predmetne obtožne predloge.

Sodišče prve stopnje je o stvarni (ne)pristojnosti odločalo še pred začetkom glavne obravnave, zato bi moralo namesto določbe petega odstavka 443. člena ZKP uporabiti prvi odstavek 436. člena ZKP, po katerem bi (glede na zavzeto stališče, da je za odločanje stvarno pristojno okrožno sodišče) zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilcu v nadaljnji postopek.

Sodišče v procesnem zakonu nima pooblastila, da bi "zavrnilo" modifikacijo obtožbe kot postopkovnega akta državnega tožilstva. S spremembo obtožnega predloga prejšnji obtožni akt ne obstaja več, sodišče pa je upravičeno odločati le o spremenjeni obtožbi. Kolikor oceni, da se modificirana obtožba nanaša na drugo kaznivo dejanje (in takšna presoja je v konkretni zadevi utemeljena), o njej ne more odločati meritorno v okvirih obstoječega kazenskega postopka. Odločba o zavrženju obtožnega predloga na podlagi petega odstavka 443. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 352. člena ZKP je posledično pravilna, saj so podane okoliščine, ki začasno (tj. v tem kazenskem postopku) preprečujejo pregon.

Pri pristojnosti iz 40.a člena Zakona o sodiščih, na katerega se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa sklicuje, ne gre za izključno stvarno pristojnost navedenega oddelka pri okrožnem sodišču, temveč za pristojnost, ki je zgolj prilagojena posebnostim kaznivih dejanj, ki jih ta oddelek po zgornji zakonski določbi obravnava.

Pravica oškodovanke kot tožilke, ko je po pooblaščencu spremenila obtožni akt, ni v nasprotju z ustavnimi jamstvi na katere se sklicuje pritožnik, če tožilec te svoje pravice ne zlorabi in če je dopuščeno, da tudi obdolženka lahko, glede na spremenjene okoliščine, še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnega akta ne bi prišlo. Slednje, torej možnost varovanja svojih pravic tudi po spremembi obtožnega akta, po prepričanju sodišča druge stopnje pri obdolženki ni z ničemer okrnjena. Postopek pred okrožnim sodišče se bo vodil po določilih ZKP o rednem postopku v katerem bo imela zagotovljene vse tiste pravice, katere ji po zakonu gredo. Ker temelji sprememba obtožnega akta na poročilu z dne 6. 2. 2009,ki se nahaja v spisu in iz katerega izhaja, da je sporno zdravilo izdala v poznih popoldanskih urah, zdravnik pa v tistem času ni bil več dosegljiv, zaradi česar bi morala biti obdolženka še toliko bolj previdna, kar kaže na višjo stopnjo krivde z njene strani - eventuelni naklep, oškodovanki kot tožilki ni mogoče očitati zlorabe pravic.

Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja iz KZ-1 ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja.

Izjave, ki jih dajo policiji občani, ko ta zbira obvestila v skladu s pooblastili iz tretjega odstavka 148. člena ZKP, ne predstavljajo procesno veljavnega dokaza, vendar pa tudi niso nedovoljen dokaz, saj so pridobljene zakonito in jih zato iz spisa ni potrebno izločiti.

Od stranke, zlasti če gre za prava neveščo osebe, se ne more zahtevati, da preverja, ali je pravni pouk v sodni odločbi pravilen, oziroma ali jo morebiti sodišče glede tega zavaja. Zato se mora v takem primeru upoštevati rok iz pravnega pouka, če je le ta daljši od zakonskega roka. Sodišče druge stopnje ne sme dejstev, ki so začetni členi v postopku dokazovanja, na podlagi lastne presoje ugotoviti drugače (kot jih je sodišče prve stopnje) in na taki podlagi v nadaljnjih fazah sklepanja ugotavljati odločilna in pomembna dejstva.

Po določbi 76.čl. ZKP morajo biti vloge strank razumljive in morajo obsegati vse, kar je treba, da se dajo obravnavati. Če temu ni tako, sodišče vložnika pozove, da vlogo ustrezno popravi ali dopolni in kolikor tega ne stori, sodišče takšno vlogo zavrže. Zavrženje vloge pa ni zgolj posledica dejstva, da vložnik svoje vloge ni popravil ali dopolnil, temveč predvsem tega, da vloga ni sposobna obravnave. Rečeno drugače, če vložnik vloge, ki je razumljiva in sposobna obravnave na poziv sodišča ne dopolni ali popravi, potem je sodišče zgolj zato, ker ni sledil pozivu, ne more zavreči.

V času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo. Če postane nepravnomočna zadeva o glavni stvari (krivdi obsojenca), je potrebno razveljaviti odločbo pritožbenega sodišča tudi v delu, ki se nanaša na odvzem premoženjske koristi.

Ne drži pritožnikova razlaga, da je mogoče prikrito stvar kupiti le od storilca temeljnega kaznivega dejanja, saj za obstoj kaznivega dejanja prikrivanja ni potrebno, da bi bil storilec temeljnega kaznivega dejanja sploh obsojen in je torej lahko celo še neznan. V takšnem primeru bi po pritožnikovi razlagi z nakupom s kaznivim dejanjem pridobljene stvari ne bilo mogoče storiti kaznivega dejanja prikrivanja, medtem ko bi to bilo mogoče z vsakim drugim prikrivalčevim načinom pridobitve te iste stvari, kar je vsekakor nelogično in nesmiselno. Po drugi strani pa bi v takšnem primeru lahko šlo celo za nakup stvari od dejanskega storilca temeljnega kaznivega dejanja, ki pa kot tak še ne bi bil identificiran in obsojen, a kljub temu storitev kaznivega dejanja prikrivanja ne bi bila mogoča – kar se prav tako izkaže kot povsem nesprejemljiva razlaga obravnavane izvršitvene oblike kaznivega dejanja prikrivanja. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je bil v prvostopenjski sodbi naveden napačen pravni pouk, in sicer, da je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo mogoče vložiti „v roku 15-ih dni od dneva pismenega prejema sodbe...“, čeprav je glede na 3. odst. 443. čl. ZKP pritožba zoper sod

Z uporabo javne listine, v kateri so bili že ob izdaji vpisani nekateri neresnični podatki in je bilo s tem storjeno kaznivo dejanje ponareditve uradne listine po 1. odstavku 265. člena KZ, se stori kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ, kadar drug storilec tako javno listino predrugači ali jo tako predrugačeno uporabi kot pravo. Uradna listina namreč zaradi neresnične vsebine ne izgubi svojstva uradne listine.

Storilcu kaznivega dejanja je mogoče očitati povratek le v primeru, če je bil za prej storjena kazniva dejanja v času storitve novega istovrstnega kaznivega dejanja že pravnomočno obsojen. Pozneje storjena kazniva dejanja z vidika obravnavanega kaznivega dejanja ne morejo imeti vpliva na odmero kazni. Z navedbo, da ob odmeri kazni ni bila upoštevana odmaknjenost dogodka, obsojenec izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Ta razlog je mogoče uveljavljati s pritožbo (4. točka 370. člena ZKP), ne pa z zahtevo za varstvo zakonitosti. S tem ko je sodišče prve stopnje v sodbi podalo napačen pravni pouk, je kršilo določbo 3. odstavka 443. člena ZKP. Ob tem, da gre za relativno kršitev določbe kazenskega postopka (2. odstavek 371. člena ZKP), bi moral obsojenec izkazati vpliv te kršitve na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).