VSC Sklep I Kp 44635/2023

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po četrtem odstavku 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obtoženko odredilo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki traja do nastopa kazni.

2Zoper sklep so se pritožili obtoženkini zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev 19., 20., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter kršitev 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženko odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožbeni očitek o tem, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do pritožbeno zatrjevane zamude 24-urnega roka za sprejem ponovne odločitve, ki naj bi jo zagrešilo pri izdaji sklepa z dne 13. 3. 2026. V točki 41 izpodbijanega sklepa je namreč izrecno navedeno, da so bili pri ponovnem odločanju spoštovani vsi zakonski roki, kot to izhaja iz spisovne dokumentacije, pritožbeno sodišče pa takšno pojasnilo sodišča prve stopnje sprejema kot pravilno in zadostno. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje sklep pritožbenega sodišča I Kp 44635/2023 z dne 11. 3. 2026 prejelo dne 12. 3. 2026 ob 11.05 uri (dohodni žig na l. št. 2605 spisa), sklep III K 44635/2023 z dne 13. 3. 2026 pa je bil ZPKZ Ig zaradi takojšnje vročitve obtoženki vročen dne 13. 3. 2026 ob 10.39 uri (elektronsko sporočilo ZPKZ Ig, pripeto k l. št. 2615 spisa), torej znotraj 24-urnega roka. Ob tem, ko so navedeni podatki iz spisovne dokumentacije jasno razvidni in na vpogled dostopni vsakomur, ki ima upravičen interes, je sklicevanje na podatke spisa povsem ustrezno, pričakovanje dodatne obrazložitve v tej zvezi pa je neutemeljeno.

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu izčrpno in prepričljivo obrazložilo razloge za odločitev, da je poleg utemeljenega suma podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, glede na navedeno pa pritožbeno sodišče v nasprotju z zagovorniki zaključuje, da pritožbeni očitki niso utemeljeni. Pri presoji pogojev za odreditev pripora je sodišče prve stopnje izhajalo iz dejstva, da je bila obtoženki izrečena še nepravnomočna sodba, s katero je bila spoznana za krivo očitanih kaznivih dejanj. Na podlagi pravnomočne obtožbe izrečena obsodilna sodba nedvomno predstavlja podlago za zaključek o obstoju utemeljenega suma, čemur pritožniki niti ne nasprotujejo. Izčrpni in tehtni obrazložitvi (v točkah 18-32 izpodbijanega sklepa), da je pri obtoženki podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, v nadaljevanju pa se opredeljuje do pritožbenih zatrjevanj zagovornikov, ki izpodbijanemu sklepu v tem delu očitajo nezakonitost.

6Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obstoja objektivnih okoliščin, ki kažejo na realno ponovitveno nevarnost, ustrezno izhajalo iz števila, teže, načina storitve in okoliščin, v katerih so bila izvršena kazniva dejanja, na drugi strani pa so bile pri ugotavljanju subjektivnih okoliščin razumno upoštevane ugotovitve sodnega izvedenca klinične psihologije, poročilo ZPKZ ter ostale relevantne osebne okoliščine na strani obtoženke. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo, da se izpostavljene okoliščine od odprave pripora niso v ničemer spremenile, kar vse, kar je navedeno v točki 28 izpodbijanega sklepa, le še potrjuje. "Novi" dejstvi, da je obtoženka s soobtoženim A. A. dne 11. 2. 2026 sklenila zakonsko zvezo in da je na zadnjem naroku za glavno obravnavo navedla, da biva na naslovu T., ugotovitev obstoja realne in konkretne nevarnosti, da bo obtoženka prihajala v stik s svojimi otroki, le še utrjujeta. Ker torej nobena od nosilnih okoliščin, iz katerih izhaja obstoj ponovitvene nevarnosti, ni odpadla, temveč je lahko sodišče prve stopnje tudi ob upoštevanju aktualnih podatkov zaključilo, da so še vedno podane, je očitek o nekonsistentnosti izpodbijanega sklepa neutemeljen.

7Kot je razumeti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, sta bili tako sklenitev zakonske zveze kot obtoženkina izjava o bivanju na naslovu T. presojani v zvezi z obstojem okoliščine, da obtoženka še vedno prihaja v stik s svojimi otroki. To okoliščino je državni tožilec ob podajanju predloga za odreditev pripora v zaključni besedi večkrat izrecno izpostavil, obramba pa se je imela o tem možnost izjaviti. Glede na navedeno je pritožbeni očitek o kršitvi pravice do kontradiktornosti protispisen in zato neutemeljen. Ker obstoj možnosti, da bo obtoženka v stiku z otroki, jasno ni vezan (le) na sklenitev zakonske zveze in naslov bivanja, pritožbenemu stališču, da gre za "najmanj novo odločilno dejansko konstrukcijo", ne gre pritrditi. Pritožbeno sodišče dodaja, da obtoženkina preživninska obveznost do mladoletnih otrok ne izključuje stikov z njimi, ob tem pa zavrača v pritožbi podano zmotno interpretacijo, da sodišče prve stopnje ugotavlja obstoj neposredne, vsakodnevne izpostavljenosti otrok. Ob odsotnosti podatkov o tem, da bi lahko obtoženkini stiki z otroci potekali izključno pod nadzorom, je zaključek sodišča prve stopnje, da so stiki (v kakršnemkoli obsegu) mogoči, s čimer je podana realna ponovitvena nevarnost, povsem na mestu. Ne gre sicer prezreti, da bi lahko (poleg njenih potomcev) po pravilni oceni sodišča prve stopnje v stik z obtoženko prišli tudi potencialni odjemalci prepovedane droge, kar poleg ostalih pravilno ugotovljenih okoliščin omogoča sklep, da ponovitvena nevarnost ne obstaja le v razmerju do obtoženkinih otrok.

8Zagovorniki neutemeljeno očitajo, da je sodišče prve stopnje obstoj ponovitvene nevarnosti nezadostno vezalo na zgolj splošno predvidevanje, da bi lahko obtoženka izvršila katerokoli kaznivo dejanje na škodo katerekoli osebe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da se sodišče prve stopnje z uporabo izraza "tovrstna" vseskozi navezuje na kazniva dejanja, ki so ista ali istovrstna obtoženki očitanim kaznivim dejanjem, konkretno pa na več mestih (nazadnje v točki 33) opredeli tudi potencialne oškodovance. Zagovorniki sicer v izpodbijanem sklepu, ki ob smiselnih vsebinskih razmejitvah obstoj ponovitvene nevarnosti utemeljuje v točkah 18-32, konkretizacijo ponovitvene nevarnosti zgrešeno iščejo prav v točki 28 obrazložitve. Ob nevarnosti, da bo obtoženka nadaljevala z izvrševanjem kaznivega dejanja prometa s prepovedanimi drogami ali drugimi istovrstnimi kaznivimi dejanji, so potencialni oškodovanci tudi potencialni odjemalci prepovedane droge, "logični most", ki vodi do zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti, pa je očiten. Ugotovljena odvisnost od prepovedanih drog v povezavi z osebnostnimi lastnostmi predstavlja "gonilo" za ponavljanje kaznivih dejanj, s katerimi si obtoženka glede na premoženjske razmere po razumnem sklepu sodišča prve stopnje očitno zagotavlja dodaten vir dohodka za preživljanje sebe, otrok in kritje lastnih potreb po drogi. Uživanje prepovedane droge samo po sebi res ni kaznivo dejanje, predstavlja pa v zvezi s ponovitveno nevarnostjo pomembno subjektivno okoliščino, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

9Pritožbeno sodišče nazadnje v celoti pritrjuje tudi razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje (v točkah 33-40 obrazložitve) utemeljilo svoj zaključek o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora. Pripor je tudi po stališču pritožbenega sodišča nujen, neogiben in sorazmeren ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti varnost, zdravje in življenje otrok obtoženke, pa tudi javno zdravje in zdravje uživalcev prepovedanih drog. Milejši ukrepi glede na način storitve kaznivih dejanj, ponovitvene nevarnosti ne morejo preprečiti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odreditev pripora (kljub temu, da je pred odpravo trajal že nekaj manj kot 2 leti in 6 mesecev) sorazmerna s količino, težo in naravo z nepravnomočno sodbo ugotovljenih kaznivih dejanj, hkrati pa z obtoženki izrečeno enotno kaznijo zapora 12 let. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo skrbno presojo, ki upošteva vsa merila, s katerimi se presoja razumnost trajanja pripora. Protispisen je pritožbeni očitek, da se izpodbijani sklep ne opredeli do posledic pripora za obtoženko, saj je sodišče prve stopnje to v zadostni meri vzelo v obzir v točkah 34 in 40 obrazložitve, pritožba pa same sprejemljivosti takšne opredelitve ne problematizira. Iz izčrpnega povzetka teka kazenskega postopka jasno izhaja, da razlogi za trajanje postopka niso na strani sodišča ali tožilstva, pač pa je kompleksnost zadeve terjala podrobno raziskovanje dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče poudarja, da je pripor odrejen glede na okoliščine, ki obstajajo v trenutku odločanja, zato je podajanje napovedi, zakaj naj bi bil nadaljnji poseg časovno sorazmeren tudi za naprej, ne le nepotrebno, temveč tudi nemogoče. Upoštevanje morebitnih novih relevantnih okoliščin (vključno z dodatnim potekom časa) je v domeni nadaljnjega odločanja, ko lahko sodišče (tudi na podlagi vloženega predloga za odpravo pripora) ob spoznanju, da priporni razlogi niso več podani, pripor odpravi.

10Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki obtoženkinih zagovornikov niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).