VSC Sklep II Kp 15764/2021

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi sedmega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se obtoženega A. A. odda v zavod za prestajanje kazni zapora še pred pravnomočnostjo sodbe tega sodišča III K 15764/2021-429 z dne 8. 5. 2023.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Smiselno je predlagal spremembo izpodbijanega sklepa na način, da se ga odda v ZPKZ Maribor – Odprti oddelek Rogoza, podredno pa (če pritožbeno sodišče prošnji ne ugodi) razveljavitev sklepa, kar bi pomenilo, da obtoženec do odločitve višjega sodišča o (zagovorničini) pritožbi zoper sodbo ostane v priporu.

3Pritožba ni utemeljena, kljub temu pa je bilo izpodbijani sklep treba razveljaviti.

4Poanta premestitve pripornika v zavod za prestajanje kazni zapora še pred pravnomočnostjo sodbe je v tem, da se njegov status glede pravic in dolžnosti, določenih v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in na podlagi tega zakona izdanih predpisih, izenači z drugimi obsojenci, kar je v načelu ugodneje v primerjavi z izvrševanjem pripora. Ne določbe sedmega odstavka 361. člena ZKP niti tretjega odstavka 86. člena KZ-1, na katerega se sklicuje pritožnik, pa ne omogočajo razlage, da bi bilo sodišče še pred pravnomočnostjo sodbe pristojno odločati o tem, v kateri konkretni zavod oziroma oddelek naj bi bil obtoženec (začasno) nameščen, in pri tem upoštevati celo obtoženčevo izbiranje namestitve, ki naj bi mu najbolj ustrezala. Določbe tretjega odstavka 86. člena KZ-1 prvič govorijo o odločitvi o režimu zavoda oziroma oddelka (odprti ali polodprti), ne o konkretnih institucijah, drugič pa se nanašajo na odločbo, ki je (lahko) del sodbe in se nanaša na izvršitev kazni zapora po pravnomočnosti sodbe (če bi obtoženec predlog podal pred izrekom sodbe), ne na obstoječo procesno situacijo začasne narave, zato pritožnik s sklici na tretji odstavek 86. člena KZ-1 ne more uspeti.

5Obtoženec pač ne more sam izbirati zavoda, v katerem bi prestajal kazen še pred pravnomočnostjo sodbe, niti o tem ne more odločati predsednik razpravljajočega senata. Pri odločitvi oziroma določitvi ustreznega zavoda bi sodišče, pristojno za izvršitev (tretji odstavek 23. člena ZIKS-1), upoštevalo kriterije, ki so opredeljeni v Navodilu o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora. Drugih navedb, ki bi jih višje sodišče moralo preizkusiti in nanje odgovoriti, pa obtoženec v pritožbi ni ponudil. Sklicevanje na „sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 5. 2. 2020“ ostane nekonkretizirano in je nepojasnjeno, za katero sodbo sploh gre in kako naj bi njena vsebina vplivala na drugačno odločitev. Zato prizadevanjem za spremembo sklepa ni bilo moč slediti.

6Obtoženec je v pritožbi navedel, da v primeru, če višje sodišče ne ugodi pritožbi v smeri predčasnega prestajanja zaporne kazni v ZPKZ Maribor – Odprti oddelek Rogoza, želi ostati v priporu. Ta ugotovitev, ki po vsebini pomeni umik predloga za premestitev v zavod za prestajanje kazni zapora, pa narekuje razveljavitev izpodbijanega sklepa, saj je odločitev na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP možna in dopustna zgolj v položaju, ko obtoženec to sam zahteva oziroma soglaša z vsemi vidiki pričakovane odločitve. Posledično je bilo pritožbi vendarle treba ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (tretji odstavek 402. člena ZKP).