278. člen ZKP

V obravnavani zadevi je takšen preizkus očitno izostal, saj je predsednik senata obtožnico vročil obdolženki, ki je zoper njo ugovarjala, zaradi česar je zunajobravnavni senat z izpodbijanim sklepom o njej (preuranjeno) meritorno odločil in se pri tem skliceval na napačno pravno podlago. Glede na to, da se šteje, da je oškodovanec kot tožilec z vloženo neposredno obtožnico podal zahtevo za preiskavo, bi o njej moral odločiti preiskovalni sodnik okrožnega sodišča (četrti odstavek 25. člena ZKP).

Državna tožilka pomanjkljivosti glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj ni odpravila in je tako izrek obtožnice glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj še vedno tako nejasen, da ne omogoča nadaljnje vsebinske presoje, zato je senat z izpodbijanim sklepom skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena in drugim odstavkom 276. člena ZKP obtožnico utemeljeno zavrgel. Ker vsako od dejanj v izreku obtožnice izpolnjuje zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1, bi se dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., lahko opredelilo kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 229. člena KZ-1 le ob uporabi pravila o nadaljevanjem kaznivem dejanju po tretjem odstavku 54. člena KZ-1.

Stopnje svaštva se določajo analogno krvnemu sorodstvu, saj je zakonec z določenim sorodnikom svojega zakonca v svaštvu tiste vrste in tistega kolena, kot je drugi zakonec s tem svojim sorodnikom v sorodstvu. Bližnje razmerje med oškodovancem in obdolžencem mora obstajati v času izvršitve kaznivega dejanja. Ugotovljeno razmerje med oškodovancem in obdolžencem pomeni, da državna tožilka glede na določbo 224. člena KZ-1, po kateri je upravičen tožilec oškodovanec kot sorodnik v svaštvu do vštetega drugega kolena, ni upravičena tožilka.

Če iz zasebne tožbe ne izhaja, kje naj bi obdolženec deloval, ko je sporno vsebino objavil na svetovnem spletu, niti kje se je z vsebino seznanila zasebna tožilka, je krajevno pristojno sodišče po kraju obdolženčevega prebivališča. Odvetnica, ki je kot pravna strokovnjakinja zasebno tožbo vložila pri krajevno nepristojnem sodišču, se ne more sklicevati na nevednost, v danem primeru pa tudi ne na očitno pomoto. Če zasebna tožba prispe k pristojnemu sodišču po poteku 6-mesečnega predložitvenega roka, je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo v starejši in novejši sodni praksi sprejeto stališče, da ima sklep sodnika posameznika v skrajšanem postopku o zavrženju obtožnega predloga (prvi odstavek 437. člena ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje) učinek prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), saj gre v vsebinskem pogledu za že razsojeno stvar (res iudicata), kar je okoliščina, ki izključuje kazenski pregon (3. točka prvega odstavka 277. člena ZKP) ter je obtožnico oškodovanke kot tožilke iz tega razloga utemeljeno zavrglo (prvi odstavek 278. člena ZKP).

Čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, pa se je v svojem bistvu, tudi po oceni pritožbenega sodišča, opredeljevalo do vsebine posameznih očitkov, ki bremenijo obdolženca, na način, da je odločalo o sami utemeljenosti obtožbe, s tem pa je preseglo pristojnosti iz faze materialnega preizkusa obtožbe. Poudariti je namreč, da se v ugovornem postopku ne odloča o utemeljenosti obtožbe (o tem bo odločal senat na glavni obravnavi), temveč o utemeljenosti ugovora zoper obtožnico.

Sodišče prve stopnje je kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo hkrati tako na podlagi 1. kot tudi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, kar pa ni mogoče. Če se namreč ugotovi, da v izreku obtožnice opisano dejanje ni kaznivo dejanje, ocena, ali je dovolj dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, povsem odpade.

Res se v okviru inkriminiranih trditev obdolženih A. A. in B. B. v pretežni meri navajajo pravne osebe, ob čemer se zasebni tožilec neposredno omeni le kot avtor trditve, da država ni nič izgubila, ampak pridobila; vendarle pa je povezava med osrednjim sporočilom inkriminiranih delov prispevkov (finančni zlom Y. in obeh holdingov, stečaj omenjenih pravnih entitet, posledice teh stečajev, težave državnih bank in državnih gospodarskih družb, skoraj dvemilijardni primanjkljaj in škoda za davkoplačevalce) in zasebnim tožilcem, ki je znano imel določeno vlogo v lastnici holdingov in družbe X. ter tudi v sami tej družbi, razvidna iz razloga, ker je način poslovanja pravnih entitet vsaj posredno določen z ravnanjem z njimi povezanih fizičnih oseb. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izjave, ki sta jih po opisu v zasebni tožbi dala obdolžena, ne predstavljajo trditev o takšnih dejstvih, ki terjajo zaključek o izpolnitvi zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Ni dvoma, da izjave o finančnem zlomu, stečajnih postopkih, visokem dolgu ter oškodovanosti davkoplačevalcev, kar je po opisu vsaj posredno povezati z ravnanjem zasebnega tožilca, pomenijo negativno konotacij

Prevzem pregona zoper osumljenca zaradi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 po tistem, ko je državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo, je dopusten pod pogojem, da je prevzemnik pregona oškodovan. Ob ugotovitvi, da ta pogoj ni izpolnjen, se obtožnica oškodovanca kot tožilca kot nedovoljena zavrže iz razloga drugega odstavka 277. člena ZKP.

Glede na povzeto procesno situacijo ima državna tožilka prav, da je lahko podlaga odločitvi senata glede ugovorov obeh obdolžencev (zgolj) določba prvega odstavka 278. člena ZKP, torej (kvečjemu) zavrženje obtožnice, ne pa po prvem odstavku 277. člena ZKP ustavitev kazenskega postopka, saj se ta zoper navedena obdolženca še sploh ni začel.

Kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje sklep izdalo na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP, ki določa, da sodnik z obrazloženim sklepom zavrže obtožni predlog ali zasebno tožbo, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP. Torej tudi iz razloga 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, ko ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Odločitev je bila sprejeta v sumarnem postopku in ne v rednem postopku, za katerega je pristojno okrožno sodišče in kjer se zoper obdolženca, ki je utemeljeno osumljen kaznivega dejanja, vloži obtožnica. Zato je pritožbeno sklicevanje na določbo 278. člena ZKP, ki ureja postopek o ugovoru zoper obtožnico, neutemeljeno. V posledici tega pritožnica zmotno sklepa, da je iz razloga 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP zasebno tožbo, vloženo pri okrajnem sodišču, mogoče zavreči le v primeru, če so bila opravljena preiskovalna dejanja. Tak pogoj v določbi 437. člena ZKP, na katerega je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev, ni določen.

Natančno branje tenorja obtožbe prepriča v utemeljenost pritožbenih navedb, da opis vsebuje vse potrebne bistvene znake obdolžencema očitanega kaznivega dejanja. Iz opisa namreč določno izhaja, da sta si obdolženca skupaj, torej z zavestnim sodelovanjem pri izvršitvi protipravno prilastila denar, ki jima je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo v družbi .... in pri opravljanju gospodarske dejavnosti med izvrševanjem pogodbe med obema gospodarskima družba, to je med gospodarsko družbo ... in gospodarsko družbo .... Oba obdolženca sta bila namreč direktorja (in družbenika) družbe ...., kar izhaja tudi iz opisa in v nadaljevanju še, da sta imela oba tudi vsa pravno veljavna pooblastila razpolagati s premoženjem te družbe. Ob takšnih upravičenjih pa v primeru 72 -ih plačanih računov v obdobju od julija 2011 pa do junija 2012 na podlagi navedenih prejetih računov zneska v skupni višini 70.496,54 EUR nista odvedla pogodbeni stranki, temveč naj bi si ta denar prilastila. Tak opis pa je tako, kot utemeljeno navaja tudi pritožba povsem zadostno konkretiziran glede bistvenih znakov obdolžencema očitanega kaznivega dejanja. Zato se ni mogoče strinjati z zaključki v izpodbijanem sklepu, da opis

Pritožbeno sodišče soglaša, da je senat sodišča prve stopnje kršil določbe kazenskega postopka s tem, ko je ob odločanju o ugovorih zoper obtožnico državnega tožilca uporabil določbo 76. člena ZKP in ne določb iz 19. poglavja ZKP, ki se nanašajo na obtožnico in ugovor zoper obtožnico. Določba 76. člena ZKP se namreč nanaša le na formalno in ne na vsebinsko pomanjkljive vloge. Gre za zasebne tožbe, obtožnice in obtožne predloge oškodovanca kot tožilca, predloge, pravna sredstva ter druge izjave in sporočila, ki se vlagajo pisno (pisna vloga) ali dajejo ustno na zapisnik (prvi odstavek 76. člena ZKP). Te vloge morajo biti razumljive in obsegati vse kar je treba, da se dajo obravnavati ter morajo biti podpisane (drugi odstavek 76. člena ZKP). Če so vloge formalno pomanjkljive pa zahteva sodišče od vložnika vloge, naj jo popravi oziroma dopolni, pri čemer mu da določen rok, v katerem to lahko stori. Če vložnik vloge ne dopolni oziroma popravi, se vloga zavrže (tretji odstavek 76. člena ZKP). Odločitve, ki jih sprejme senat, ko sklepa o ugovoru zoper obtožnico, pa ZKP določa v 277., 278, 279. in 280. členu ZKP. Od odločitve senata o ugovoru zoper obtožnico je odvisno, ali

Glede na določbo 409. člena ZKP se lahko na zahtevo upravičenega tožilca kazenski postopek znova uvede, če se predložijo novi dokazi, na podlagi katerih se zunajobravnavni senat lahko prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka. Za nadaljevanje kazenskega pregona, torej ne zadošča, da se tožilec sklicuje na nova dejstva in na njihovi podlagi zahteva ponovno oceno prejšnjega dokaznega gradiva. Zakon zahteva, da mora tožilec predložiti nove dokaze, da so podani pogoji za uvedbo preiskave oziroma vložitve neposredne obtožnice. Novi dokazi niso samo tisti, ki so nastali po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo, temveč tudi tisti, ki so že prej obstajali, pa tožilec zanje ni vedel. Seveda pa lahko tožilec na podlagi novih dokazov navaja tudi nova dejstva, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

V določbah 277., 278 in 282. člena ZKP zunajobravnavni senat, kadar odloča o ugovoru zoper zasebno tožbo, nima podlage za zavrženje zasebne tožbe po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, kolikor predhodno ni bila opravljena preiskava, prav tako pa se ne sme spuščati v obravnavo dejanskih vprašanj, ki so predmet dokazne ocene razpravljajočega senata ali sodnika na glavni obravnavi.

Narava in teža v zasebni tožbi očitanega kaznivega dejanja ne dosegata meje, ki bi zahtevala kazenskopravno intervencijo kot skrajno sredstvo družbenega odzivanja na odklonska ravnanja, še posebej ob odsotnosti škodljivih posledic v sferi zasebnega tožilca. Satirične medijske vsebine imajo v demokratični družbi posebno mesto, ki ga zaznamujejo široke meje svobode izražanja in omejevanje posegov regresivnega državnega aparata v programske vsebine.

Na podlagi drugega odstavka 276. člena ZKP je mogoče odpraviti le formalne pomanjkljivosti obtožnice kot oblike obtožnega akta, ne pa (vsebinskih) napak obtožbe.

Ko je predlog za izločitev dokaza podan skupaj z ugovorom zoper obtožnico, pritožba zoper sklep, s katerim je bil predlog za izločitev dokaza zavrnjen, ni dovoljena.

Odločitev, da ni zadosti dokazov, da bi bil obtoženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, je mogoče sprejeti le na podlagi predhodnih procesnih dejanj sodišča, torej izvedbe že določenih dokazov, kar je možno tudi pri neposredni obtožnici, vendar le v primeru, kadar so bila pred njeno vložitvijo že opravljena posamezna preiskovalna dejanja. Pri neposredni obtožnici, tudi neposredni obtožnici oškodovanca kot tožilca, je tako pri reševanju ugovora zoper obtožnico mogoče obtožbo zavreči (ne pa kazenskega postopka ustaviti, ker se le ta niti ni začel) v primeru kadar izvenobravnavni senat ob reševanju ugovora spozna, da je podan kateri od razlogov iz 1., 2. ali 3. točke 1. odst. 277. čl. Zakona o kazenskem postopku.