VSL Sklep II Kp 34112/2019

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru zagovornikov obdolžene A. A., obtožbe ni dopustilo in je kazenski postopek zoper obdolženko zaradi dejanja poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 iz razloga po 1. točki prvega odstavka člena 277 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki ter nagrada njenih zagovornikov proračun.

2Zoper navedeni sklep so vložili pritožbo pooblaščenci oškodovanke B. B. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da „se kazenski postopek nadaljuje“.

3Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obdolženke in predlagali, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4Na odgovor obdolženkinih zagovornikov so odgovorili pooblaščenci oškodovanke, vendar je senat vlogo prejel po opravi pritožbene seje, zato odgovora na odgovor pri svoji odločitvi ni upošteval.

5Pritožba je utemeljena.

6Po proučitvi pritožbenih navedb in razlogov izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče neupravičeno ustavilo postopek zoper obdolženo A. A. zaradi dejanja poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1.

7Pritožbeno sodišče ne more pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Sodišče druge stopnje sicer opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse,¹ da je izrek tisti del obtožnega akta, na katerega se, zaradi zagotavljanja pravice do učinkovite obrambe (prva alineja 29. člena Ustave RS), veže zahteva po določni navedbi vseh dejstev in okoliščin kot podlage, katera natančno obvešča obdolženca o vseh dejanskih in pravnih elementih očitka; šele tedaj mu je zagotovljen primeren čas in možnosti za pripravo lastne obrambe. Jasno in določno zamejen obtoženi očitek, ki predstavlja konkretizacijo vseh (objektivnih) zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, pa po drugi strani omogoča tudi realizacijo ustavnega načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem).² Obrazložitev obtožnega akta oziroma spisovni podatki manjkajoče konkretizacije (objektivnih) zakonskih znakov v izreku ne morejo nadomestiti. V vsakem tožilskem aktu, ki naslavlja očitek storitve kaznivega dejanja na določeno osebo, je zato tožilstvo dolžno očitek tako določno opredeliti z dejstvi in okoliščinami iz realnega sveta, da ni dvoma, kaj točno predstavlja vsebino kazenskopravnega očitka. Vprašanje zadostne konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja v obtožnici predstavlja torej pravno in ne dejansko vprašanje, ki mora biti zaradi zagotovitve obrambnih kavtel rešeno že ob vložitvi obtožnega akta.

8Neutemeljena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožilstvo v obtožbenem očitku ni v potrebni meri konkretiziralo zakonskega znaka očitanega dejanja, ki se nanaša na „odkritje nečesa, kar bi lahko škodovalo časti ali dobremu imenu oškodovanke“. Zapis pretnje, da bo na internetu objavljen posnetek enega izmed oškodovankinih popoldanskih bivanj v C. dne 29. 6. ali njenega razvrata v D. dne 13. 8., kjer se dobro vidi, kako debela in nagnusna je, je prvostopenjsko sodišče vrednotilo selektivno, torej ne kot celoto, in na tej podlagi zmotno zaključilo, da razkrivanje zunanjega videza osebe in bivanja osebe v hotelu oziroma podobnem nastanitvenem objektu, brez navedbe konkretnih okoliščin vsebine dogajanja v teh objektih, ne zadošča kriteriju določnosti kazenskopravnega očitka po določbi drugega odstavka 213. člena KZ-1 (točka 6 in 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožniki upravičeno opozarjajo na pomen pojma „razvrat“, uporabljenega v tenorju obtožnega akta, in utemeljeno ugotavljajo, da celota zapisanega jasno in očitno izkazuje grožnjo obdolženke, da bo razkrila oškodovankine nemoralne spolne aktivnosti v popoldanskem času v navedenih nastanitvenih objektih njeni družini in sodelavcem, s tem pa nekaj, kar bi lahko škodilo vsaj njenemu dobremu imenu.

9Pritožniki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo, da pri presoji, ali so v izreku obtožnice konkretizirani vsi (objektivni) zakonski znaki očitanega dejanja, ni izhajalo iz celotnega razpoložljivega dokaznega gradiva v spisu, predvsem pa, da ni izvedlo potrebnih dokazov. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo pravilno metodologijo in je pred presojo, ali je podana zadostna stopnja verjetnosti, da je obdolženka ravnala na očitani način (4. točka prvega odstavka 277 ZKP), opravilo oceno, ali konkretni očitek dovolj določno, na način, da ga je mogoče ločiti od drugih istovrstnih ravnanj, zamejuje kriminalno cono. Pretežni del pritožbenih navedb, ki se nanašajo na subjektivno zaznavo oškodovanke, obstoj posnetkov in njihovo vsebino, relacije med obdolženko, oškodovanko in E. E., obseg in vsebino komunikacijo med obdolženko in oškodovanko oziroma oškodovankino družino ter posledice zatrjevanega obdolženkinega ravnanja na oškodovanko, so brezpredmetne in presegajo temelj odločitve prvostopenjskega sodišča (1. točka prvega odstavka člena 277 ZKP); prvostopenjski senat je v skladu z navedeno procesno določbo, upoštevaje kriterij določnosti iz kazenskega materialnega prava, zapis v obtožnici vrednotil neodvisno od spisovnih podatkov.

10Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da zapis v tenorju obtožnega akta ne predstavlja konkretizacije zakonskih znakov očitanega dejanja (s čimer je prekršilo kazenski zakon), je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila po tretjem odstavku člena 402 ZKP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo opravilo presojo obtožnega akta v postopku na podlagi vloženega ugovora zagovornikov v skladu z določbami členov 276 in 277 ZKP.

¹ Npr. odločba Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997.
² Tako tudi odločba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. X Kp 43082/15, z dne 8. 4. 2020.