VSM Sklep II Kp 18676/2013

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne senatu sodišča prve stopnje v novo odločitev.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 18676/2013 z dne 23. 8. 2019 obtožnico zoper obdolžene A. A., B. B. in C. C., po tretjem odstavku 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrgel. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka in potrebni izdatki, ki so nastali obdolženim A. A., B. B. in C. C., ter potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov, proračun.

2Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka iz Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje pred popolnoma spremenjen senat.

3Na pritožbo državne tožilke so podali odgovore zagovorniki obdolženega A. A., odvetniki iz Odvetniške pisarne iz , zagovornik obdolženega B. B., odvetnik , ter zagovornik obdolženega C. C., odvetnik iz . Vsi pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv, da nasprotuje sam sebi in razlogom sklepa oziroma, da sklep sploh nima razlogov in v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Zatrjevano kršitev pritožnica uveljavlja z obrazložitvijo, da senat ni z ničemer utemeljil, zakaj obtožnico zavrača, očitno pa jo je štel kot nepopolno vlogo, s katero je ravnal po tretjem odstavku 76. člena ZKP. Pri tem izpostavlja, da je v ZKP jasno določeno, kdaj in v katerih primerih se obtožnica državnega tožilca zavrže, pri čemer lahko sodišče to stori le v skladu z določbo drugega odstavka 277. člena ZKP, če ni zahteve upravičenega tožilca, ali potrebnega dovoljenja za pregon, ali če so podane druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon. Senat sodišča prve stopnje je svojo odločitev napačno oprl na določbo tretjega odstavka 76. člena ZKP, ki kot lex generalis spada v poglavje „vloge in zapisniki“, pri tem pa pred izdajo izpodbijanega sklepa, potem, ko je pritožbeno sodišče razveljavilo prvi sklep senata, s katerim je odločil o ugovorih zoper obtožnico (I Ks 18676/2013 z dne 23. 8. 2018)¹, tudi ni postopal po določbi tretjega odstavka 76. člena ZKP, torej pritožnico ni pozval h kakršnikoli dopolnitvi obtožnice, kar bi moral, če je že obtožnico presojal po določbah 76. člena ZKP. Navedeno zakonsko določbo je torej senat uporabil v celoti nepravilno in nedosledno. Postopal pa tudi ni v skladu z navodili pritožbenega sodišča iz sklepa II Kp 18676/2013 z dne 25. 4. 2019. Razen navedenega iz izpodbijanega sklepa sploh ne izhaja določno, o katerih ugovorih je senat prvostopnega sodišča ponovno odločal, ker je v njem zgolj na splošno napisano, da je to storil na podlagi ugovorov zagovornikov. Tudi iz obrazložitve sklepa ni razvidno, ali je senat sodišča prve stopnje podlago za svojo odločitev vzel vsebino ugovorov, ki so jih zagovorniki že podali, ali pa gre morebiti za nove ugovore, saj niso navedeni datumi, iz katerih bi bilo možno razbrati, za katere ugovore gre. Obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, sklicuje pa se tudi na povsem napačno sodno prakso, ki velja v povsem drugačnih primerih, ki imajo podlago v 276. členu ZKP. Vendar tudi v teh primerih senat obtožnice državnega tožilca ne more zavreči, pač pa ravna po drugem odstavku 278. člena ZKP ter s sklepom odloči, da se obtožba ne dopusti in se kazenski postopek ustavi.

6Pritožbeno sodišče soglaša, da je senat sodišča prve stopnje kršil določbe kazenskega postopka s tem, ko je ob odločanju o ugovorih zoper obtožnico državnega tožilca uporabil določbo 76. člena ZKP in ne določb iz 19. poglavja ZKP, ki se nanašajo na obtožnico in ugovor zoper obtožnico. Določba 76. člena ZKP se namreč nanaša le na formalno in ne na vsebinsko pomanjkljive vloge. Gre za zasebne tožbe, obtožnice in obtožne predloge oškodovanca kot tožilca, predloge, pravna sredstva ter druge izjave in sporočila, ki se vlagajo pisno (pisna vloga) ali dajejo ustno na zapisnik (prvi odstavek 76. člena ZKP). Te vloge morajo biti razumljive in obsegati vse kar je treba, da se dajo obravnavati ter morajo biti podpisane (drugi odstavek 76. člena ZKP). Če so vloge formalno pomanjkljive pa zahteva sodišče od vložnika vloge, naj jo popravi oziroma dopolni, pri čemer mu da določen rok, v katerem to lahko stori. Če vložnik vloge ne dopolni oziroma popravi, se vloga zavrže (tretji odstavek 76. člena ZKP). Odločitve, ki jih sprejme senat, ko sklepa o ugovoru zoper obtožnico, pa ZKP določa v 277., 278, 279. in 280. členu ZKP. Od odločitve senata o ugovoru zoper obtožnico je odvisno, ali se bo kazenski postopek zoper obdolženca nadaljeval, ali pa ustavil. Če senat odloča o ugovoru zoper obtožnico državnega tožilca, kot je to v obravnavanem primeru, pa obtožnico s sklepom zavrže samo tedaj, če na podlagi 278. člena ZKP spozna, da je podan kakšen razlog iz 1., 2., 3. ali 5. točke prvega odstavka oziroma iz drugega odstavka 277. člena ZKP, če pa so bila opravljena preiskovalna dejanja, pa tudi, če spozna, da je podan razlog iz 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP. Senat sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa svoje odločitve ni oprl niti na navedeno zakonsko določbo.

7Pritrditi je pritožbi tudi, ko ugotavlja, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Za svojo odločitev namreč, kot to pravilno navaja pritožnica, senat ni ponudil nikakršnih ustreznih, na zakonu temelječih razlogov. Sklep je obrazložil z ugotovitvijo, da obtožnica še vedno vsebuje pomanjkljivosti, ki jih je ugotovilo pritožbeno sodišče, da sodišče tožilstva kot prava veščo stranko sodišče ni dolžno opozarjati na možnost zavrženja obtožnice, če je ne popravi in da je v podobni procesni situaciji v sodni praksi že bilo odločeno na način, kot je razviden iz izreka izpodbijanega sklepa². Z navedeno obrazložitvijo državna tožilka utemeljeno ne soglaša. V zadevi, na katero se sklicuje izpodbijani sklep, namreč ni bila obravnavana enaka procesna situacija, kot v predmetnem kazenskem postopku, pri čemer je bila v sklepu, na katerega se sklicuje senat, obtožnica zavržena po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP. Ob vsem navedenem pa pritožnica pravilno opozarja, da senat sodišča prve stopnje v ponovnem odločanju o ugovorih zoper obtožnico ni postopal v skladu z navodili pritožbenega sodišča iz sklepa II Kp 18676/2013 z dne 25. 4. 2019.

8Pritožbeno sodišče je v zgoraj navedenem sklepu, ko je odločalo o pritožbi okrožne državne tožilke zoper sklep senata sodišča prve stopnje I Ks 18676/2013 z dne 21. 9. 2018, s katerim je na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP senat odločil, da ustavi kazenski postopek zoper obdolžene zaradi kaznivih dejanj po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) oziroma po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1, navedlo, da je senat svojo odločitev utemeljil na napačnih določbah Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ko je protipravnost dejanja obdolženih izključil na podlagi določb, ki urejajo pravila o vodenju in odgovornosti, kadar je sklenjena pogodba o obvladovanju (pogodbeni koncern – druga alineja prvega odstavka 530. člena v povezavi s 541. členom ZGD-1), pri čemer taka pogodba ni bila sklenjena, ne pa na podlagi določbe drugega odstavka 529. člena ZGD-1 (dejanski koncern), kar vse je obrazloženo v točki 9 sklepa pritožbenega sodišča. Pri tem je pritožbeno sodišče v točki 10 obrazložitve sklepa obrazložilo, zakaj je razlikovanje med pogodbenim in dejanskim koncernom v obravnavani zadevi pomembno vprašanje pri presoji, ali so izpolnjeni zakonski znaki obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, v točki 11 obrazložitve pa, kaj se šteje za škodljiv pravni posel. Na podlagi navedenega in ugotovitve, da je senat presegel svoja pooblastila, ko se je pri obrazložitvi sklepa spustil v obravnavo dejanskega stanja glede vprašanja škode (točka 13 obrazložitve sklepa), je zaključilo, da je izpodbijani sklep, torej sklep z dne 21. 9. 2018, vsaj preuranjen, če ne nepravilen. Zatem pa je v točki 15 zapisalo, na kak način mora senat ugotovljene napake odpraviti, predvsem pa, da mora presoditi, ali so v obtožnici, pri čemer odloča o ugovorih zoper njo, izpolnjeni vsi zakonski znaki obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, za svojo odločitev pa navesti tehtne razloge.

9V ponovnem odločanju senat sodišča prve stopnje ni ravnal v skladu z navedenimi navodili, kot to pravilno ugotavlja tudi državna tožilka, temveč je odločil na način, da je obtožnico štel za vlogo v smislu 76. člena ZKP in o njej odločil po določbi tretjega odstavka 76. člena ZKP.

10Iz navedenih razlogov, ko so torej podane kršitve, ki jih v pritožbi uveljavlja državna tožilka, je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo in odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo senat moral ugotovljene kršitve odpraviti, upoštevati napotke pritožbenega sodišča iz sklepa II Kp 18676/2013 z dne 25. 4. 2019 in o zadevi vnovič odločiti.

11Glede pritožbenega predloga za vrnitev zadeve pred popolnoma spremenjen senat pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da za tako odločitev v določbah ZKP ni najti podlage (člena 403. in 404. ZKP).

12Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

¹ Sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 18676/2013 z dne 25. 4. 2019.
² Višje sodišče v Mariboru II Kp 12533/2012 z dne 20. 2. 2019.