VSM Sklep II Kp 43712/2019

Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 43712/2019 na podlagi drugega odstavka 275. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v ... št. Kt/.../2019 z dne 5. 4. 2024, zoper obdolžene A. A., B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F. in G. G., zaradi poskusa kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske Unije iz tretjega v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter poskusa kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske Unije iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 229. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1. Odločilo je še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter nagrada in potrebni izdatki njihovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2Zoper sklep se je pritožila višja državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tudi ugovora obdolženega A.A. in obdolžene B.B. zavrne kot neutemeljena.

3Na pritožbo višje državne tožilke sta odgovorila zagovornika obdolženih A. A. in B. B., ki po vsebini nasprotujeta pritožbi in višjemu sodišču predlagata, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju obtožnice ni pravilna, saj da obtožnica vsebuje vse obvezne sestavine iz 269. člena ZKP. Tako je v obrazložitvi obtožnice navedeno, da je bil obdolženi A. A. glavni organizator in vpleten pri poslovanju vseh treh inštitutov ter bi z izpeljavo vseh poslov skupaj z ostalimi pridobil veliko premoženjsko škodo (pravilno: korist, op. s.), in je torej imel enoten naklep, izvrševal je serijo posameznih istovrstnih kaznivih dejanj s ciljem pridobitve velike premoženjske koristi, podana pa je tudi časovna kontinuiteta in enoten psihični odnos obdolženca do kaznive kontinuirane dejavnosti. Pri pravni kvalifikaciji dejanja, ki se očita obdolženemu A. A., sicer res ni izrecno naveden še prvi odstavek 54. člena KZ-1, vendar pa sodišče prve stopnje na pravno kvalifikacijo ni vezano. Pri ravnanju navedenega obdolženca gre za serijo istovrstnih kaznivih dejanj s ciljem pridobitve velike premoženjske koristi in je zato njegovo dejanje pravno opredeljeno po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena KZ-1.

6Povzetim pritožbenim navedbam ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni višjega sodišča utemeljeno zavrglo obtožnico tožilstva in svojo odločitev obrazložilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi, s katerimi višje sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema ter glede pritožbenih navedb dodaja kot sledi.

7Obtožnica mora obsegati vse sestavine, ki so določene v 269. členu ZKP. To izhaja iz njene funkcije, ki je v tem, da po eni strani daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče in po drugi strani obdolžencu omogoča učinkovito pripravo obrambe. Obvezna sestavina obtožnice je med drugim tudi zakonska označba kaznivega dejanja z navedbo določb kazenskega zakona, ki naj se po predlogu tožilca uporabijo (3. točka prvega odstavka 269. člena ZKP). To pomeni, da mora biti obtožnica popolna tudi glede pravne opredelitve zatrjevanega kaznivega dejanja, ki se mora ujemati z njegovim opisom. Navedeno je še zlasti pomembno z vidika obdolženčeve pravice do obrambe (29. člen Ustave Republike Slovenije), ki je lahko učinkovita le, če je seznanjen ne le z dejansko, ampak tudi s pravno podlago očitka. Takšna seznanitev je bistvena, da lahko obdolženec razume, česa je obdolžen, da ustrezno organizira svojo obrambo in da po potrebi izpodbija obtožbo tako, da dokaže odsotnost enega ali več znakov očitanega kaznivega dejanja. Zahteva, da obdolženi prejme natančne in popolne informacije o obtožbi, vključno s pravno kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanj, je tako bistveni pogoj za poštenost postopka¹.

8V obravnavanem primeru je državna tožilka zoper uvodoma navedene obdolžence vložila obtožnico z dne 25. 11. 2022, za katero je zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča (v nadaljevanju: senat) ob reševanju ugovorov ugotovil, da je nepopolna glede opredelitve sostorilske udeležbe obdolžencev in pravne opredelitev obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, zato je obtožnico vrnil državni tožilki v popravo². Državna tožilka je nato 9. 10. 2023 vložila popravljeno obtožnico, v kateri pa ni odpravila pomanjkljivosti skladno z napotilom senata, zato ji je senat obtožnico ponovno vrnil, da jo popravi tako, da bo sposobna za obravnavanje, z opozorilom, da jo bo v nasprotnem primeru sodišče zavrglo³. Državna tožilka je nato dne 5. 4. 2024 vložila popravljeno obtožnico, glede katere je senat ugotovil, da sicer vsebuje ustrezno opredelitev sostorilstva, vendar še vedno ni jasna pravna opredelitev kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolžencem. Ker torej popravljena obtožnica še vedno ne vsebuje vseh predpisanih sestavin iz prvega odstavka 269. člena ZKP, je senat z izpodbijanim sklepom skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena in drugim odstavkom 276. člena ZKP obtožnico zavrgel. Takšna odločitev je tudi po presoji višjega sodišča pravilna, saj državna tožilka pomanjkljivosti glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj ni odpravila in je tako izrek obtožnice glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj še vedno tako nejasen, da ne omogoča nadaljnje vsebinske presoje.

9Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa, iz izreka obtožnice izhaja očitek o dveh kaznivih dejanjih, ki naj bi ju v sostorilstvu z drugimi osebami storil obdolženi A. A., pri čemer je dejanje slednjega glede na zatrjevano prizadevanje za pridobitev skupne premoženjske koristi, ki z dejanjema z obeh točk izreka predstavlja veliko premoženjsko korist, opredeljeno kot poskus kvalificirane oblike kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena KZ-1, dejanje vseh ostalih obdolžencev pa kot poskus temeljnega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1. Pri tem pa niti iz izreka niti iz obrazložitve popravljene obtožnice ni razvidna pravna podlaga, na podlagi katere je državna tožilka zoper obdolženega A. A. oblikovala očitek o storitvi enega kvalificiranega kaznivega dejanja, ki naj bi ga ta storil skupaj z drugimi osebami kot sostorilci. Ker vsako od dejanj v izreku obtožnice izpolnjuje zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1, bi se dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., lahko opredelilo kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 229. člena KZ-1 le ob uporabi pravila o nadaljevanjem kaznivem dejanju po tretjem odstavku 54. člena KZ-1, česar pa državna tožilka ni storila. Tako je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tudi iz popravljene obtožnice ni razvidno, na kakšni pravni podlagi je državna tožilka dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., opredelila kot kvalificirano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 229. člena KZ-1. Takšnega pravilnega zaključka sodišča prve stopnje ne morejo omajati niti pritožbene navedbe državne tožilke, s katerimi poskuša prepričati, da naj bi iz opisa in obrazložitve obtožnice izhajalo, da so pri dejanju, ki se očita obdolženem A. A., podani vsi elementi nadaljevanega kaznivega dejanja (enoten naklep obdolženca, izvrševanje serije istovrstnih kaznivih dejanj s ciljem pridobitve velike premoženjske koristi, časovna kontinuiteta in enoten psihični odnos do kaznive kontinuirane dejavnosti) in je posledično podana kvalifikacija po tretjem odstavku 229. člena KZ-1. Dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., namreč ne v izreku in ne v obrazložitvi obtožnice ni opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje, saj ni navedena ustrezna zakonska določba (tretji odstavek 54. člena KZ-1), prav tako niso navedeni ter konkretizirani elementi nadaljevanega kaznivega dejanja, medtem ko zgolj pritožbeno izpostavljena navedba v obrazložitvi obtožnice (da je bil obdolženec glavni organizator in vpleten pri poslovanju vseh treh inštitutov ter bi z izpeljavo poslov skupaj z ostalimi pridobil veliko premoženjsko korist) oziroma v opisu dejanja (da si je z obema dejanjema poskusil pridobiti veliko premoženjsko korist), za opredelitev dejanja kot nadaljevanega kaznivega dejanja ne zadostuje.

10Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe državne tožilke, da sodišče na pravno kvalifikacijo dejanja ni vezano. Skladno z določbo 279. člena ZKP namreč senat, ko odloča o obtožnici, ni vezan na pravno kvalifikacijo dejanja v obtožnici le pri sklepu iz tretjega odstavka 276. člena ter iz 277. člena in 278. člena ZKP. V obravnavani zadevi pa senat ni izdal nobenega izmed navedenih sklepov, ampak je že v predhodni fazi, to je v fazi formalnega preizkusa obtožnice, ugotovil pomanjkljivosti obtožnice glede zakonske označbe kaznivih dejanj. Teh državna tožilka ni ustrezno odpravila niti v popravljeni obtožnici, ki je tako glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj še vedno nejasna. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, pravna opredelitev dejanja v obtožnici ne more biti predmet sodnega ugibanja, ampak mora biti jasna in nedvoumna, kar v nadaljevanju omogoča njeno vsebinsko presojo ter presojo njene utemeljenosti v nadaljnjem postopku ter obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je zaradi nejasne pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj formalno nepopolno obtožnico državne tožilke zavrglo.

11Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je višje sodišče pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 1702/22 z dne 14. 3. 2022.
² Sklep I Ks 43712/2019 z dne 28. 9. 2023.
³ Sklep I Ks 43712/2019 z dne 27. 3. 2024.