VSM Sklep V Kp 2624/2014

Pritožba obdolženega J. Ž. se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 2624/2014 z dne 15. 3. 2021 zavrnilo predlog obdolženega J. Ž. za izločitev dokazov z dne 12. 1. 2021.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženec, ki v uvodu pritožbe navaja, da vlaga pritožbo zaradi kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izloči v predlogu navedene dokaze, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obdolženec se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da iz podatkov spisa ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je policija v predkazenskem postopku izvajala ukrep tajnega opazovanja in na tak način zbirala dokazno gradivo zoper obdolženca. Po njegovem mnenju mu je kriminalist S. K. tajno sledil brez odredbe sodišča, kar bi naj bilo razvidno iz uradnih zaznamkov z dne 12. 2. 2013, 16. 4. 2013 in 10. 12. 2013 (list. št. 496, 445 in 163). Takšnim pritožbenim stališčem pa ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in zakonito, ko predlogu za izločitev dokazov ni ugodilo, svojo odločitev pa je tehtno in argumentirano pojasnilo. Z razlogi izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

5Tudi po oceni pritožbenega sodišča policisti v obravnavani zadevi niso izvajali prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja, pač pa so opravljali klasične metode policijskega dela. Naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, so med drugim preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj (2. alineja 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) oziroma 2. alineja 3. člena prej veljavnega Zakona o policiji), katere policisti opravljajo tudi z opazovanjem (1. alineja 6. člena ZNPPol). Iz v pritožbi ponovno izpostavljenih uradnih zaznamkov izhaja le, da so kriminalisti opravili preveritev sedeža družbe S. d.o.o., na katerega se je pripeljal osebni avtomobil znamke BMW 520d, iz njega pa je izstopila oseba, prepoznana kot obdolženi J. Ž.. Nadalje iz uradnih zaznamkov še izhaja, da so policisti preverjali stalni naslov bivanja soobdolženega S. H. na naslovu K. ulica, M., in da se je imenovani v tistem času usedel v avtomobil znamke Mercedes Benz CL/500, katerega lastnik je bil obdolženi J. Ž. Iz uradnega zaznamka z dne 10. 12. 2013 pa izhaja le, da je bil 30. 11. 2013 v S.n. objavljen reklamni oglas družbe R. d.o.o.

6Zgolj preveritev sedeža družbe in naslova bivanja osumljene osebe ter v tej zvezi opravljeno opazovanje še ne pomeni izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja. Pri ukrepu iz 149.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) gre namreč za neprekinjeno ali ponavljajoče opazovanje ali sledenje z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranje ter video-snemanje in je osredotočeno na spremljanje položaja, gibanja ter aktivnosti osebe, ki se opazuje (tretji odstavek 149.a člena ZKP), kar pa v konkretni zadevi ni mogoče ugotoviti. Ker iz dokaznega gradiva izhaja le, da je šlo za posamična ravnanja kriminalistov, pri katerih niti niso bila uporabljena tehnična sredstva, pač pa so kriminalisti dogajanje zaznali le z lastnim opazovanjem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se zoper obdolženega J. Ž. ni izvajal prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanje, zaradi česar tudi ni bila potrebna posebna odredba državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika. Glede ne navedeno so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da so odredbe za hišne preiskave nezakonite, ker bi naj temeljile na nedovoljenih dokazih.

7Sodišče prve stopnje je v točki 6 razlogov izpodbijanega sklepa tudi prepričljivo pojasnilo zakaj v zvezi s predlagano izločitvijo ni zaslišalo kriminalista S. K. in državnega tožilca N. P.. Čeprav se obdolženec ne strinja, pa je potrebno pritrditi razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da je v sodnem spisu zbranih dovolj dokazov in podatkov za odločitev o predlogu za izločitev dokazov, saj že iz uradnih zaznamkov, na katere se je skliceval obdolženec, razvidno, da policisti niso izvajali prikritih preiskovalnih ukrepov. Zgolj splošno navajanje, da bi naj priči pojasnili potek dogajanja v predkazenskem postopku, pa njunega zaslišanja ne utemeljuje.

8Prav tako ni mogoče pritrditi nekonkretiziranim pritožbenim navedbam, da je mnenje sodnega izvedenca ekonomske stroke dr. D. D. nestrokovno in pristransko. Obdolženec namreč v predlogu za izločitev izvedenskega mnenja ni navedel nobenih utemeljenih razlogov za izločitev dokazov, ki jih določata 18. in 251. člen ZKP. Nobene od takšnih okoliščin, pritožnik ne zatrjuje niti v pritožbi. Navaja le, da je izvedensko mnenje potrebno izločiti iz spisa, ker je nestrokovno in pristransko in ker izvedenec ni „naredil tega, za kar je bil postavljen“. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa pritožnik ne more uspeti. Strokovnost, verodostojnost in sprejemljivost vsebine izvedenskega mnenja je v okviru pravila o prosti presoji dokazov predmet dokazne ocene sodišča, kot vsak drug dokaz v kazenskem postopku (prvi odstavek 18. člena ZKP in drugi odstavek 355. člena ZKP). Stranke postopka imajo zato pravico podati vsebinske pripombe na izvedensko mnenje, sodišče pa mora svoje dokazne zaključke, ki jih sprejme na podlagi izvedenskega mnenja, v vsaki odločbi prepričljivo obrazložiti. Morebitne nejasnosti, nepopolnosti in druge pomanjkljivosti izvedenskega mnenja mora sodišče, pred katerim je zadeva v obravnavi, odpraviti z uporabo 257. in 258. člena ZKP, niso pa to okoliščine zaradi katerih bi, kljub nestrinjanju obdolženca z ugotovitvami izvedenca, šlo za nedovoljeni dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa, kar je obdolžencu smiselno enako pojasnilo že sodišče prve stopnje v točkah 15 in 16 razlogov izpodbijanega sklepa.

9Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno razlogovanje, da je potrebno iz spisa izločiti uradni zaznamek o izjavi osumljenca in zapisnike o zaslišanju obdolženca iz faze preiskave, ker jih obdolženec zaradi utrujenosti naj ne bi prebral. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v točki 14 razlogov izpodbijanega sklepa, da je bil obdolženec po tem, ko je podal izjavo oziroma svoj zagovor, poučen o pravicah, ki jih ima po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma drugem odstavku 227. člena ZKP, in da ob poslušanju glasnega nareka na zapisano v njih ni imel nobenih pripomb. V čem bi se naj kazal morebiten pritisk na obdolženca, pa pritožnik sploh ne pojasni. Da bi ob podaji izjave na policiji ali zagovora pred preiskovalnem sodnikom pristojni organi izvajali kakršnikoli pritisk, pa pritožbeno sodišče ob pregledu izpostavljenih listin ni ugotovilo. Problematiziranje pritožnika, da obtožba temelji na domnevah tožilstva, da oškodovanci niso prebrali pogodb, ki so jih podpisali, pa presega okvire tega pritožbenega postopka, saj navedbe v tej zvezi pomenijo grajanje dejanskega stanja, ki pa bo predmet presoje tekom dokaznega postopka in kasneje v odločbi o glavni stvari.

10Obdolženec uvodoma uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona, ki pa ju v nadaljevanju ne obrazloži, zato pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa v skladu z določbo petega odstavka 402. člena ZKP pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, katere je v okviru pritožbene obravnave dolžno ugotavljati.

11Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba obdolženca pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.