176. člen ZKP

Neutemeljeno pritožba državne tožilke navaja, da je sodišče prve stopnje presojalo protislovne dokaze, za kar ni pristojno, saj tega ni storilo, temveč je na podlagi podatkov v spisu presojalo, ali je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, navedeno v zahtevi za opravo preiskave, pri tem pa je ocenilo vsebino zbranih dokazov, kar je nujno, saj sicer odločitve o tem, ali je utemeljen sum storitve kaznivega dejanja podan ali ne, ni mogoče sprejeti.

1.) Odredbe, s katero preiskovalni sodnik po pravnomočnosti sklepa o preiskavi operaterju mobilne telefonije naloži izpis prometnih podatkov, ni mogoče enačiti z odredbo, izdano v predkazenskem postopku po prvem odstavku 149.b člena ZKP. V tej fazi postopka ni šlo več za odkrivanje kaznivega dejanja, ampak za pregled v hišnih preiskavah zaseženih mobilnih telefonov in SIM kartic. 2.) Presoje skladnosti delovanja tujih (pravo)sodnih organov s tujo zakonodajo ne morejo opravljati naša sodišča. Naše sodišče je pristojno le preveriti, če je imelo dejanje tuje policije zakonito podlago. 3.) Sodišče prve stopnje lahko spremeni odločitev o izvedbi predlaganega dokaza, če naknadno ugotovi, da je njegova izvedba smiselna, potrebna oziroma se naknadno izkaže njegova utemeljenost. Po prebrani izpovedi priče, potem ko je bil dokazni predlog obrambe za njeno neposredno zaslišanje zavrnjen, nastane nova procesna situacija, ki bi terjala bodisi nov dokazni predlog obrambe za neposredno zaslišanje te priče, kot ga je že podala (stranke lahko večkrat ponovijo tudi že zavrnjene dokazne predloge), bodisi da bi sodišče samo odločilo tudi glede tega dokaznega predloga drugače, kot je bil

1. Odredbe, s katero preiskovalni sodnik po pravnomočnosti sklepa o preiskavi operaterju mobilne telefonije naloži izpis prometnih podatkov, ni mogoče enačiti z odredbo, izdano v predkazenskem postopku po prvem odstavku 149. b člena ZKP. V prvem primeru gre za pridobitev dokaza po dokaznem predlogu strank ali za dejanje, ki se preiskovalnemu sodniku zdi potrebno za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP), v drugem primeru pa za odkrivanje kaznivega dejanja s prikritim preiskovalnim ukrepom. 2. Za preverjanje procesne veljavnosti dejanj italijanske policije po določbah slovenskega Zakona o kazenskem postopku, ki jih je ta opravila po aretaciji osumljenca v Italiji, je treba dejanja najprej ocenjevati v luči italijanske ustave in zakonodaje, nato pa še preveriti, ali so ta dejanja vsebinsko skladna s standardi Ustave RS. 3. Po zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe za branje izpovedi priče, ki jo je ta dala pred tujim pravosodnim organom, in za njeno neposredno zaslišanje, sodišče lahko to procesno odločitev spremeni in odloči, da se izpoved priče prebere, če naknadno ugotovi, da je izvedba predlaganega dokaza smiselna, potrebna oziroma utemeljena. Po prebrani izpovedi

Preiskovalnega sodnika praviloma vežejo predlogi strank glede tega, katera preiskovalna dejanja bo opravil, lahko pa po lastni presoji izvede tudi preiskovalna dejanja, ki jih nista predlagala državni tožilec ali obramba.

Zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ je škoda, ki je nastala oškodovancu, in ne dejanska pridobitev protipravne premoženjske koristi, saj zadošča že storilčev namen pridobiti si takšno korist. Navedeno kaznivo dejanje je tako dokončano tedaj, ko se premoženje drugega zmanjša in ni potrebno, da je protipravno pridobljena premoženjska korist identična z višino povzročene škode.

Čeprav je nujna preiskovalna dejanja v smislu določbe 1. odstavka 166. člena ZKP izvedel preiskovalni sodnik drugega okrožnega sodišča, nima to nobenega vpliva na ugotavljanje krajevne pristojnosti.