224. člen ZKP

Predlog se zavrne.

Odvzem predmetov po 498. členu ZKP pomeni poseben kazenskopravni ukrep, za katerega je treba v primerih, ko ni obsodilne sodbe, še posebej previdno preveriti utemeljenost razlogov za odvzem. Razlog, da se kip odvzame, zato da ne bi bil vrnjen neupravičeni osebi (saj da to ne bi bilo moralno) ni prepričljiv, ker to zagotavlja že točka 1 izreka izpodbijanega sklepa. Da bi ga bilo treba odvzeti iz kakšnih drugih varnostnih ali moralnih razlogov, pa tudi ni mogoče trditi, saj gre za umetnino brez nevarnosti oziroma moralne spornosti.

Ker je v obravnavani zadevi državni tožilec že vložil zahtevo za preiskavo, s tem pa izkazal, da namerava nadaljevati kazenski pregon, je torej zapovedana razlaga izpodbijanih zakonskih določb z vsebino, kot jim jo je dala avtentična razlaga, ki jo je sprejel Državni zbor 22. 11. 2017, iz nje pa izhaja, da je potrebno rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov razumeti kot instrukcijski, ne pa prekluzivni rok, ki bi narekoval izločitev dokazov in njihovo uničenje. Kot izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča, se v primeru, ko je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če je zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vložen po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a člena, prvega odstavka 149.b člena ter 150., 151., 155., 155.a in 156. člena ZKP. Iz drugega odstavka 83. člena ZKP izhaja, da o zahtevi za izločitev dokazov na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloča preiskovalni sodnik. Po tem zakonskem določilu postopa preiskovalni sodnik, ki preiskavo opravlja. P

S tem, ko je obtoženec z javno dostopne spletne strani prenašal sporne datoteke z uporabo statičnega, tj. neprikritega IP naslova, ni mogoče govoriti o upravičenem pričakovanju zasebnosti, posledična ugotovitev identifikacijskega podatka računalnika pa ne predstavlja posega v (ustavno) varovano pravico do komunikacijske zasebnosti, saj policiji tuje države že pojmovno ni bilo treba uporabljati posebnih programov ali sredstev, kot morda v primeru dinamičnega IP naslova. Hišna preiskava je zakonita, kolikor je pri njej navzoča oseba, za katero se je vedelo, da je lastnik in posledično tudi uporabnik prostorov, ki naj se preiščejo (na to osebo pa se je glasila tudi odredba za hišno preiskavo), tj. kljub temu, če bi se kasneje ugotovilo, da je bil uporabnik določenih preiskanih prostorov le obtoženec, kar pa ne preiskovalni sodnici niti policistom ob preiskavi ni bilo znano. Preiskavo elektronskih naprav, zaseženih pri hišni preiskavi, je mogoče zakonito odrediti že v sami odredbi za hišno preiskavo. Ob obstoju tosmerne odredbe ni potrebno soglasje uporabnika. Dejstvo, da uporabnik računalnika ni obveščen o pravici, da je navzoč pri zavarovanju podatkov, predstavlja rela

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso podani.

Ker so bile zasežene stvari vrnjene oškodovancu (pravemu lastniku), tožnik, ki ni izkazal svojega lastništva nad zaseženim denarjem (čeprav morda policija v postopku vračanja zaseženih predmetov oškodovancu ni ravnala povsem pravilno), ni upravičen do odškodnine zanj. Škoda, kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti, mu namreč ni nastala.

Tek kazenskega postopka je ovira za obdolženčev uspeh z vrnitvenim zahtevkom. Izrečeni ukrep zasega v kazenskem postopku praviloma ovira uspešno uveljavljanje zahtevka za vrnitev stvari v civilnem postopku.

Odločitev glede vrnitve zaseženih predmetov lahko sprejmejo le pristojni organi v okviru (pred)kazenskega postopka. Usoda zaseženega denarja je torej vezana na usodo (pred)kazenskega postopka. Šele potem bo mogoče ugotoviti, ali je toženka ravnala (ne)zakonito in kršila ustavne pravice, ko tožniku ni vrnila (njegovih) zaseženih predmetov (ter mu morda povzročila škodo). Predkazenski postopek zoper tožnika pa še ni končan, zato so razlogi višjega sodišča, da je v tem trenutku preuranjeno sklepati, da je tožniku z zasegom denarja kot protipravnim ravnanjem organov toženke nastala škoda, pravilni.

Stvari se vrnejo oškodovancu v vsaki fazi kazenskega postopka, če je hramba zaseženih stvari nesmiselna in niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku, pri tem pa gre za stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu. Ugotavljati je treba, ali je tožnik na zaseženih predmetih pridobil lastninsko pravico, saj je šele v tem primeru moč govoriti o nastanku škode zaradi ravnanja uradnih oseb. Tožnik bi tako moral izkazati pravno podlago, ki bi ga upravičevala kot lastnika.

V obravnavanem primeru so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje. S tem je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 214. člena ZKP za hišno preiskavo. Dejstvo, da je bila kazenska ovadba zoper tožnika pozneje zavržena, ne pomeni, da je bila tudi hišna preiskava nezakonita. Tožnik ni bil upravičen do vrnitve zaseženih predmetov, saj ni mogel postati njihov lastnik in mu torej ne pripada aktivna legitimacija za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ker so bili predmeti vrnjeni drugi osebi.

Kazensko sodišče po pravnomočnosti oprostilne sodbe ni bilo več pristojno odločati o veljavnosti in učinkovitosti (ali je bila cesija pogojna in če se je pogoj uresničil) cesijskih pogodb, ki so oziroma sta mu bili predloženi. Zato sodišču ni mogoče očitati, da ni ravnalo z zadostno skrbnostjo. Domneva se, da je lastnik oz. imetnik v kazenskem postopku zaseženih stvari tisti, kateremu so bile zasežene. Torej sodišču, ki je v dvomu denar vrnilo pravni osebi, iz računa katere so bila sredstva zasežena, tudi ni mogoče očitati, da si je 224. člen ZKP razlagalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Triletni zastaralni rok po 1. odstavku 352. člena OZ teče v primeru, ko je škoda nastala, še preden je oškodovanec zvedel za protipravno ravnanje, od takrat, ko je zvedel za protipravno ravnanje.

Po določbah ZKP zaseg predmetov lahko traja do konca kazenskega postopka. Pravdno sodišče ne sme presojati, ali je takšna ureditev v neskladju z ustavo ali ne, saj je za to pristojno Ustavno sodišče. Za odločitev o zadevi je bistveno le, da zaseg denarja ni bil protipraven (ker ima podlago v določbah ZKP), predkazenski postopek zoper tožnika pa sploh še ni končan, zato o protipravnosti ni mogoče govoriti.

Policija zaseženo vozilo vrne lastniku; če se več oseb poteguje za lastništvo, se napotijo na pravdo, vozilo pa se izroči v hrambo.

Narava terjatve ne dopušča prenosa, če učinki cesije bistveno spremenijo dolžnikov pravni položaj. Neprenosljive so predvsem obveznosti, katerih vsebina (način, obseg in podobno) je v tesni zvezi z upnikovo osebnostjo. Vsebina terjatve za vračilo v kazenskem postopku začasno zaseženega denarja se z odstopom ni v ničemer spremenila in zato tudi ne pravni položaj tožene stranke. Z zasegom predmetov po 220. členu ZKP se zaseženo le začasno odvzame iz posesti. Lastninska pravica oziroma imetništvo pravice se ne odvzame. Samo dejansko razpolaganje se omeji z začasnim zasegom po 220. členu ZKP, ne pa tudi pravica pravno poslovnega razpolaganja. Je pa morebitno pravno poslovno razpolaganje učinkovito šele, ko je dokončno odločeno o usodi v kazenskem postopku začasno zaseženih predmetov.

Izvršitve odločbe sodišča v kazenskem postopku, na podlagi katere je bilo vozilo vrnjeno pooblaščencu domnevno pravega lastnika, ni mogoče subsumirati pod pojem singularnega pravnega nasledstva v smislu odtujitve iz 190. člena ZPP. Pravni prednik in pravni naslednik v tem primeru nista v nobenem civilnopravnem razmerju. Odločitev sodišča o zavrnitvi dajatvenega zahtevka ne pomeni avtomatično, da je neutemeljen tudi zahtevek ugotovitvene tožbe. Ko je sodišče prve stopnje odločilo, da dajatveni zahtevek ni utemeljen, bi moralo presoditi, ali lahko (vmesni) ugotovitveni zahtevek ostane v veljavi kot zahtevek samostojne ugotovitvene tožbe, za kar je potrebno, da tožnik izkaže pravni interes, ki je posebna procesna predpostavka splošne ugotovitvene tožbe (pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku predpostavka prejudicialnosti nadomešča predpostavko pravnega interesa). Šele če zahtevek ne more ostati v veljavi niti kot zahtevek splošne ugotovitvene tožbe, ga je potrebno zavreči.

Tožnik bi bil upravičen do odškodnine le, če bi dokazal, da je bil lastnik vozila, saj bi mu le tako lahko nastala škoda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vozilo pridobil od nelastnika in da je bil pri tem nedobroveren. Tako je pravilen nadaljnji sklep, da tožnik ni nikoli postal lastnik zaseženega vozila.

Pravne posledice združitve so najprej odvisne od tega, ali prej samostojne premičnine pripadajo različnim lastnikom; če je temu tako, pa še od vrednosti posamezne stvari, vrednosti morebitnega vloženega dela ter dobrovernosti lastnikov (izdelava nove stvari in spojitev).

Na odločitev o vrnitvi ali odvzemu v kazenskem postopku zaseženih predmetov vplivajo dejstva, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku – ali je bil predmet uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje ali je s kaznivim dejanjem nastal... - zato gre za materijo, ki je v neposredni zvezi z očitanim kaznivim dejanjem in je urejena v kazenskih procesnih in materialnih predpisih ter predmet obravnave v kazenskem in ne civilnem postopku.

Tožniku je bil ob sprejemu v zapor zakonito odvzet denar, ki ga je preiskovalni sodnik nato zasegel v kazenskem postopku, ki zoper tožnika še vedno teče.

Odprtje računa in razpolaganja s sredstvi na bančnem računu družbe pomeni, da je bila družba vsaj imetnik, če že ne lastnik denarja na svojem nerazidenčnem računu.