VSC Sklep I Kp 98028/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se izrek sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Obdolženemu A. A. se iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša pripor za 1 mesec, to je do vključno dne 27. 2. 2025 do 16.00 ure."

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje obdolžencu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) podaljšalo pripor za 2 meseca, to je do vključno dne 27. 3. 2025 do 16.00 ure.

2Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve postopkovnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava (torej zaradi kršitve kazenskega zakona). Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Odločanje o predlogu za podaljšanje pripora obsega preizkus, ali je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ali je izkazan kateri izmed pripornih razlogov po prvem odstavku 201. člena ZKP ter ali je izkazana sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5V zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji, je sodišče prve stopnje napačno izhajalo iz predpostavke, da sklep o uvedbi preiskave še ni pravnomočen. Istega dne, ko je bil namreč izdan izpodbijan sklep, torej 27.1.2025, je bilo odločeno tudi o pritožbi zagovornice zoper sklep o uvedbi preiskave, in sicer s sklepom II Ks 98028/2024 z dne 27.1.2025. Sklep o uvedbi preiskave je tako postal pravnomočen istega dne, kot je bil izdan izpodbijani sklep. Posledično torej utemeljen sum izhaja iz že pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave. Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, mora sodišče posebej ugotavljati v zvezi z odločitvijo o priporu, ko še ni izdan sklep o preiskavi. V ostalih primerih pa sodišče utemeljen sum le preizkuša, ponovno presoja pa, če ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so za obstoj le-tega pomembne. Posledično tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je utemeljen sum še vedno podan, saj ni prišlo do nobenih novih okoliščin, ki bi ga omajale ali izpodbile. Dokazi, zbrani tekom preiskave so ga kvečjemu še dodatno utrdili, saj so priče tekom preiskave potrdile, kar so povedale že tekom predkazenskega postopka. Glede na dokaze, ki so bili zbrani v predkazenskem postopku in tekom dosedanje preiskave, katerih vsebino je sodišče prve stopnje nazorno povzelo v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivi dejanji, ki se mu očitata v sklepu o preiskavi in jim kot pravilnim pritrjuje.

Zagovornica tako ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da utemeljenega suma ni. Pri tem se sklicuje na izvid ZD Velenje z dne 27.12.2024, ki je bil izdan šele dva dni po tem, ko naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje (to naj bi bilo storjeno 25.12.2024). Prav tako po mnenju zagovornice v spisu ni objektivnega podatka, da je bila oškodovanka poškodovana. Glede izvida ZD Velenje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je res z dne 27.12.2024, vendar iz njega izhaja, da je bila oškodovanka nazadnje poškodovana dne 25.12.2024, torej na dan obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Prav tako pa medsebojni preplet vseh dokazov, torej tako izpovedbe oškodovanke, kot tudi prič (zlasti njenih sodelavk), iz katerih nedvomno izhaja, da jim je oškodovanka zaupala o nasilju, ki se je nad njo izvrševalo, priči B. B. in C. C. je modrice tudi pokazala, še vedno utemeljuje obstoj v tem delu kazenskega postopka zahtevano dokazno raven.

6Ob ugotovljenem oziroma preizkušenem utemeljenem sumu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V 7. točki izpodbijanega sklepa je ugotovilo in opisalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki so podane v sferi obdolženca in ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval, glede teh okoliščin pa se od odreditve pripora dalje ni spremenilo nič in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša.

Na strani objektivnih okoliščin je sodišče prve stopnje poudarilo samo težo obravnavanega kaznivega dejanja ter način in okoliščine v katerih je bilo storjeno. Pri tem ne gre spregledati, da naj bi obdolženi nad oškodovanko pogosto izvajal fizično nasilje. Pri izvrševanju kaznivega dejanja naj bi obdolženec pokazal izrazito agresivnost do oškodovanke, njegovo poniževalno in agresivno ravnanje pa naj bi že prešlo v vzorec obnašanja in naj bi trajalo dolgo časovno obdobje. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo subjektivne okoliščine. Obdolženec naj bi prekomerno užival alkohol, zoper njega pa je v teku kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, torej kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, na podlagi pravnomočne obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, opr. št. Kt/5345/2023 z dne 14. 3. 2024. Obdolženec naj bi nad bivšo partnerko (pravnomočna obtožnica) izvajal pretežno psihično nasilje, kar pa je očitno pri oškodovanki Ireni Papež pričel stopnjevati, saj naj bi bil nad obravnavano oškodovanko večkrat fizično nasilen, povzročil naj bi ji je celo lahke telesne poškodbe. Posledično ne gre slediti navedbam v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo zaključka, da naj bi obdolženec kazniva dejanja še stopnjeval. Zoper njega je bil v zvezi s kaznivim dejanjem na škodo bivše žene tudi že izrečen ukrep prepovedi približevanja, ki je trajal več mesecev, pa ga vse to ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja novih nasilnih kaznivih dejanj. Celo več, že v istem letu, zgolj po nekaj mesecih, naj bi nasilje pričel izvrševati nad novo partnerko.

7Nadalje pritožbene navedbe zagovornice, da se oškodovanka obdolženca ne boji, niso točne. Na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dne 21.1.2025 je namreč oškodovanka potrdila navedbe iz predkazenskega postopka in povedala, da se obdolženca boji glede ustrahovanja (ne boji se ga drugače, če se sreča z njim). Na navedbe zagovornice glede kršitve domneve nedolžnosti pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v drugih postopkih dopustno ne le v primeru, ko je zoper obdolženca že izdana (pravnomočna) obsodilna sodba, temveč tudi, ko je storitev kaznivih dejanj že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (npr. že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku). Domneva nedolžnosti tako ni bila v ničemer kršena.

Glede na vse navedeno tudi pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu nedvomno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

8Pritožbeno sodišče glede na razloge, navedene v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, sicer potrjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti obdolženca. Varovanje osebne in telesne integritete oškodovanke ter zagotovitev njene varnosti nedvomno pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode, torej je zlo, ki bo z omejitvijo obdolženčeve svobode gibanja povzročeno njemu, neprimerno manjše od zla, ki ga naj bi obdolženec s svojim kontinuiranim izvajanjem nasilnih in agresivnih dejanj povzročal oškodovanki.

Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dovolj konkretno pojasnilo, zakaj milejši ukrep, torej ukrep hišnega pripora ne bi bil zadosten ukrep, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno zaključilo, da ni mogoče uporabiti nobenega drugega milejšega omejevalnega ukrepa, saj z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči cilja, to je varnost ljudi, njihovega življenja in zdravja. Obdolžencu je v preteklosti že bil izrečen ukrep prepovedi približevanja do bivše partnerke, ki pa ga ni odvrnil od nadaljnjega nasilja nad novo oškodovanko. Očitno torej noben izmed milejših ukrepov ne more biti zadostno zagotovilo, da obdolženec na prostosti ne bi ponavljal kaznivih dejanj zoper oškodovanko. V pritožbi poudarjeno dejstvo, da oškodovanka ne živi več v stanovanju, v katerem je živela v času izvrševanja očitanih kaznivih dejanj, pa ne privede do zaključka, da pripor več ne bi bil sorazmeren in nujno potreben ukrep, saj bi obdolženec na prostosti še vedno lahko prišel v stik z oškodovanko, jo našel in nadaljeval izvrševanjem kaznivih dejanj.

9Pritožbeno sodišče pa se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je potrebno podaljšanje pripora še z 2 meseca. Odločitev o podaljšanju pripora mora, med drugim, temeljiti na oceni trajanja pripora, narave kaznivega dejanja, posledic pripora za obdolženca, zapletenosti primera ter ravnanja tožilstva in sodne veje oblasti. Prostost je bila obdolžencu odvzeta dne 27.12.2024. V obravnavani zadevi je bil v preiskavi že izveden narok dne 21.1.2025, na katerem je bilo zaslišanih deset predlaganih prič, vključno z oškodovanko, preostale štiri pa so bile zaslišane 6.2.2025, torej so bile zaslišane vse priče. Prav tako je sodišče že pridobilo zdravstveni karton oškodovanke iz Zdravstvenega doma Velenje, in sicer 23.1.2025 (s podatki za obdobje 1.8.2023 dalje). Vsekakor pa se utegne pod vprašaj postaviti smotrnost odredbe za izdelavo izvedenskega mnenja izvedenke za sodno medicino o vrsti, teži in načinu nastanka poškodb, glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, glede katerega je oškodovanka umaknila predlog za pregon in podaljševanje pripora le iz tega razloga. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da podaljšanje pripora še za dva meseca ni sorazmerno z vidika trajanja, zato je izrek izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je obdolžencu pripor podaljšalo še za 1 mesec, torej do vključno dne 27. 2. 2025 do 16.00 ure.

10V tem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo. Ker pa ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornice v preostalem delu niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).