VSRS Sklep II Kr 86229/2025

Predlog se zavrne.

A.

1Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom II Kpd 86229/2025 z dne 18. 11. 2025 zaradi kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 222. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženca odredil pripor. Pripor je bil s sklepi II Ks 86229/2025 z dne 12. 12. 2025, II Ks 86229/2025 z dne 15. 1. 2026 podaljšan do 16. 2. 2026, s sklepoma Vrhovnega sodišča II Kr 86229/2025 z dne 16. 2. 2026 in II Kr 86229/2025 z dne 11. 3. 2026 pa še dvakrat za en mesec, nazadnje do vključno 16. 4. 2026. Sklep o začetku preiskave II Kpr 86229/2025 z dne 20. 11. 2025 je pravnomočen.

2Okrožni državni tožilec Drago Farič z Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti je 7. 4. 2026 predlagal, da Vrhovno sodišče pripor obdolženemu podaljša še za en mesec, ker sodišče uvedene preiskave zoper obdolženca še ni končalo, ker je bil določen izvedenec s področja požarne varnosti dne 27. 1. 2026, ki še ni izdelal izvedenskega mnenja. Zatrjuje, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj je bil obdolženec s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 78418/2024, ki je postala pravnomočna 3. 4. 2025, spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba, prav tako pa je zoper njega vložena obtožnica zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja poskusa velike tatvine. Meni, da glede na njegovo vztrajnost, predkaznovanost, brezposelnost in uživanje drog ter dejstvo, da dejanja na prostosti stopnjuje od male tatvine preko velike tatvine do požiga z veliko premoženjsko škodo in ker je dejanje storil v preizkusni dobi, pri obdolžencu obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi kazniva dejanja ponavljal.

3Predlog državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obdolženec na predlog ni odgovoril, njegov zagovornik pa predlaga, da se predlog tožilca za podaljšanje pripora zavrne oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom. Ponovitvena nevarnost, ki jo izpostavlja državni tožilec, je bila upoštevana že ob odreditvi pripora in njegovih nadaljnjih sklepih, medtem ko konkretnih okoliščin, ki bi kazale na dejansko in neposredno nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, državni tožilec ne navaja. Državni tožilec tudi neutemeljeno navaja, da izvedenec za požarno varnost še ni izdelal izvedenskega mnenja, saj je bilo to izdelano dne 7. 2. 2026 in je nanj zagovornik obdolženca podal izjavo že 17. 2. 2026. Meni, da podaljšanje pripora ni več sorazmeren ukrep.

4Preiskovalni sodnik okrožnega sodišča v Murski Soboti v svojem pojasnilu na podlagi tretjega odstavka 205. člena ZKP z dne 9. 4. 2026 navaja, da je od zadnjega podaljšanja pripora, ko je bil sklep preiskovalnega sodnika I Kpr 86229/2025 z dne 17. 2. 2026 o zahtevi zagovornika za izločitev dokazov razveljavljen in vrnjen sodišču prve stopnje v novo odločanje, preiskovalni sodnik s sklepom z dne 31. 3. 2026 ponovno odločil o predlogu, vendar sklep še ni pravnomočen. 23. 3. 2026 je bila Vrhovnemu sodišču v odločitev posredovana tudi zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je zagovornik obdolženca vložil zoper sklep Vrhovnega sodišča II Kr 86229/2025 z dne 11. 3. 2026. Preiskovalni sodnik poudarja, da je doslej izvedel vse predlagane dokaze, vendar pa, ker sklep o izločitvi dokazov še ni pravnomočen, preiskava do izteka odrejenega pripora iz objektivnih razlogov ne bo zaključena oziroma bo po zaključeni preiskavi tudi tožilstvo potrebovalo določen čas za preučitev zadeve in odločitev o nadaljevanju kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora ugodi, saj je ob utemeljenem sumu, pri obdolžencu še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pripor je še vedno neizogiben ukrep in ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom ter je še vedno sorazmeren.

B.

5Po določbi drugega odstavka 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča, če zoper obdolženca teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katerega je po zakonu predpisana kazen zapora nad pet let, pripor podaljšati še za tri mesece. Za kaznivo dejanje požiga po prvem odstavku 222. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora od enega do osem let, zato je izpolnjen formalni pogoj za odločanje o predlogu za podaljšanje pripora.

6Kljub temu, da je izpolnjen formalni pogoj za odločanje Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora v zvezi s težo kaznivega dejanja oziroma zagroženo kaznijo zanj, pa Vrhovno sodišče predlogu državnega tožilca ni sledilo.

7Drugi odstavek 205. člena ZKP med drugim določa, da Vrhovno sodišče odloča o podaljšanju pripora največ še za tri mesece, če teče postopek za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let, sklep o podaljšanju pripora pa izda na predlog državnega tožilca, ki mora predlog vložiti najmanj 5 dni pred iztekom pripora. Predlog državnega tožilca mora biti obrazložen,¹ torej mora vsebovati tako obrazložitev utemeljenosti suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, obrazložitev pripornega temelja in razlogov za podaljšanje pripora. Državni tožilec se v svojem predlogu z dne 7. 4. 2026 do obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja sploh ni opredelil in ni navajal, zakaj še vedno ocenjuje, da je podan utemeljen sum. Nobenega dvoma ni, da je temeljni predpogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora obstoj utemeljenega suma, torej obstoj visoke stopnje verjetnosti, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje. Razlogi o tem pa morajo glede na načelo akuzatornosti izhajati ne samo iz odločbe sodišča o odreditvi ali podaljšanju pripora, temveč tudi iz predloga državnega tožilca. Namen konkretizacije predloga za podaljšanje pripora državnega tožilca, torej tistega, ki nosi dokazno breme, je predvsem v tem, da ima nasprotna stranka možnost izjaviti se o zatrjevanih dejstvih in okoliščinah, vloga sodišča pa je, da presodi vse navedeno ob upoštevanju podatkov v spisu. Vrhovno sodišče namreč, še posebej pri podaljševanju pripora, torej tedaj ko odloča kot sodišče prve stopnje, zavezuje načelo materialne resnice (17. člen ZKP).² Prav tako pa se je državni tožilec v svojem predlogu glede razloga za podaljšanje pripora za čas enega meseca skliceval na okoliščino, da je bil v preiskavi določen izvedenec s področja požarne varnosti dne 27. 1. 2026, ki še ni izdelal izvedenskega mnenja. Takšno navajanje je protispisno, saj je po podatkih spisa sodišče prve stopnje izvedensko mnenje Branislava Orlića, izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost prejelo že 13. 2. 2026 in ga istega dne vročalo strankam, do vsebine tega izvedenskega mnenja pa se je opredelila tudi obramba. Res je preiskovalni sodnik v svojem poročilu po 205. členu ZKP ob sklicevanju na obstoj utemeljenega suma in obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti natančno navedel, da je razlog za podaljšanje pripora okoliščina, da sklep o izločitvi dokazov z dne 31. 3. 2026 še ni pravnomočen, vendar pa njegovo poročilo ne more nadomestiti deloma neobrazloženega in deloma protispisnega predloga državnega tožilca za podaljšanje pripora.

C.

8Vse navedeno so okoliščine, ki utrjujejo presojo Vrhovnega sodišča, da je predlog državnega tožilca, da pripor obdolženemu A. A. podaljša še za en mesec, zavrnilo.

¹ S. Skorpik, Z. Fišer v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 88, 112-114, Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 481.
² Glej npr. sklep VSRS II Kr 19156/2021 z dne 9. 9. 2021.