161.a člen ZKP

V obravnavani zadevi je oškodovanec po prejemu sklepa o zavrženju kazenske ovadbe jasno izrazil svojo odločitev, naj se pregon zoper obdolženca začne, pri tem je državno tožilko opozoril na pomoto, katero je državna tožilka tudi pripoznala, zato je nadaljevala s pregonom zoper obdolženca. V sodni praksi je sprejeto stališče (nazadnje sodba Vrhovnega sodišča I Ips 38395/2016 z dne 30.7.2020), da zavrženje ovadbe načeloma nima učinka res iudicata, saj lahko tožilec, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začne kazenski pregon. Zavrženje ovadbe je le izjemoma, ko zakon tako določa, da je procesna ovira za ponovni pregon. Za takšno izjemo gre, ko državni tožilec zavrže ovadbo, ker je osumljenec izpolnil sporazum iz sklenjene poravnave (161.a člen ZKP). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje zgoraj navedene očitane kršitve ni zagrešilo. Bistveno torej je, da opis kaznivega dejanja za razliko od opisa prekrška obsega še druga dejstva, to je opis poškodbene posledice, ki je temeljni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 43745/2012 z dne 1.2.2018). Pritožni

Sklenjen in izpolnjen sporazum po 161. a členu ZKP ima procesne učinke ne bis in idem, saj po zakonu pomeni okoliščino, ki izključuje kazenski pregon obdolženca. Državni tožilec mora po prejemu obvestila o izponjenem sporazumu kazensko ovadbo zavreči.

Sodnik posameznik se z vsebino sporazuma iz 161.a člena ZKP nikoli ne seznani in še manj z razlogi o neuspelem poravnavanju.

Preden izda sklep o ustavitvi kazenskega postopka (če državni tožilec pred začetkom glavne obravnave umakne obtožnico), mora sodišče skladno z določilom prvega odstavka 293. člena ZKP obvestiti oškodovanca o pravici, da sme nadaljevati pregon zoper obdolženca.

Namen postopka poravnavanja ni samo, da se sodišča razbremenijo vodenja kazenskih postopkov (za manj nevarna kazniva dejanja), temveč tudi, da se čim prej reši konflikt med osumljencem in oškodovancem na zadovoljiv način za oba, brez uporabe kazenskih sankcij, z učinki tudi na civilnopravnih področjih. Stvar osumljenca in oškodovanca je, za kakšno vsebino sporazuma se, s pomočjo poravnalca, dogovorita. Tožnik je sprejel toženčevo ponudbo za poravnavo in s tem sta pravdni stranki nedvomno odpravili negotovost glede odškodninskega razmerja, ki je izhajalo iz kaznivega dejanja (1050., 1051. člen OZ), kar v posledici pomeni, da je toženec postal prost tovrstne obveznosti do tožnika. S sklenitvijo sporazuma tako pravdni stranki nista zasledovali le ustavitve kazenskega postopka, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, temveč sta upoštevaje povedano in smisel določb postopka poravnavanja v kazenskih zadevah, nedvomno sklenili poravnavo o premoženjskih posledicah kaznivega dejanja, torej poravnavo sklenjeno za potrebe kazenskega postopka, vendar tudi v smislu civilnopravnih učinkov.

Ker s pogodbo o poravnavi stranki uredita določeno razmerje in na tak način odpravita spor oziroma negotovost o vseh elementih, obstoječih in predvidljivih v času njenega sklepanja, je med strankama sklenjen dogovor o poravnavi škode treba razlagati tako, da se nanaša na vso že nastalo (nepremoženjsko) škodo in na vse tiste posledice oziroma bodočo škodo, ki sta jo stranki ob sklepanju poravnave predvideli ali pričakovali kot možno.

Prijava škode, ki jo je obsojenka prostovoljno vložila na zavarovalnici, se ne more šteti kot obvestilo, dano policiji (148. člen ZKP), ki bi ga bilo treba po 83. členu ZKP izločiti iz kazenskega spisa. O odstopu zadeve v postopek poravnavanja (1. odstavek 161.a člena ZKP) in o odložitvi kazenskega pregona (162. člen ZKP) sme ob pogojih, navedenih v teh določbah, odločiti državni tožilec. Presoja zakonitosti njegovega postopanja pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni niti predvidena niti mogoča. Odločbo o kazenski sankciji Vrhovno sodišče preizkuša le v okviru kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Podana pa je takrat, če je kazenski zakon kršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.