524. člen ZKP

Sodišče pri začasnem priporu ne presoja pogojev za izročitev in v tej fazi postopka ni relevantno, ali je na prvi pogled očitno, da izročitev ni dopustna. Edina izjema je, kadar že iz mednarodne tiralice izhaja, da izročitev osebe ne bo dovoljena, ker očitno niso podani pogoji za izročitev na podlagi Ustave, mednarodne pogodbe oziroma zakona, zaradi česar bi lahko bila v teh primerih odreditev začasnega pripora v nasprotju z njegovim namenom (na primer: očitno ne gre za ekstradibilno kaznivo dejanje, odsotnost dvojne kaznivosti).

Na podlagi četrtega odstavka 524. člena ZKP se v postopku izročitve smiselno uporablja drugi odstavek 202. člena ZKP, zato mora pisni sklep o priporu obsegati tudi obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora. Preiskovalni sodnik mora določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. Za obstoj utemeljenega suma v razlogih sklepa zadošča povzet opis tujcu očitanega kaznivega dejanja ter navedba dokazov, na podlagi katerih je sodišče v državi prosilki presodilo, da je zoper tujca podan utemeljen sum, da je storil očitano kaznivo dejanje.

Praksi Ustavnega sodišča v zvezi z obveznostjo presoje obstoja utemeljenega suma pri odreditvi izročitvenega pripora je v svoji ustaljeni sodni praksi doslej sledilo tudi Vrhovno sodišče. Iz navedenih odločb Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da je utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje, temeljni pogoj za odreditev pripora tudi na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP. Pri tem se sodišče ne spušča v oceno nasprotujočih si dokazov, temveč presodi le, ali je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil v prošnji za izročitev navedeno kaznivo dejanje. Preiskovalna sodnica v razlogih sklepa ni povzela niti opisa tujcu očitanega kaznivega dejanja, niti iz sklepa o odreditvi pripora ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče v državi prosilki presodilo, da je zoper tujca podan utemeljen sum, da je storil prav to kaznivo dejanje.

Upoštevaje navedena procesnopravno relevantna dejstva je treba pritrditi vložnikom zahteve, da je bila zahtevana oseba štiriintrideset dni nezakonito v začasnem ekstradicijskem priporu. V skladu z določbo četrtega odstavka 16. člena Evropske konvencije o izročitvi namreč začasni ekstradicijski pripor v nobenem primeru ne sme trajati več kot štirideset dni. Ni pa mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da je odreditev (klasičnega) ekstradicijskega pripora v obravnavanem primeru zaradi tega nezakonita. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil pripor zoper zahtevano osebo po prejemu prošnje za izročitev odrejen na novo, vanj pa se je vštel čas, ki ga je zahtevana oseba prebila v začasnem ekstradicijskem priporu. Nastali položaj je podoben procesni situaciji, ko Vrhovno sodišče v postopku z izrednim pravnim sredstvom ugotovi, da je odreditev pripora nezakonita, izpodbijani sklep razveljavi, vendar pa zadeve ne vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ker je pripor po sklepu o njegovi odreditvi že potekel oziroma je bil medtem že podaljšan. Podaljšanje pripora zaradi navedenega samo po sebi ni nezakonito, čeprav je bil sklep o odreditvi pripora razveljavljen.

V obravnavani zadevi je bil tujec s strani policije prijet na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP, sodišče pa mu je po zaslišanju pripor odredilo po določbi 524. člena ZKP, saj je tujec v skladu s 529.a členom ZKP z izročitvijo Republiki Srbiji soglašal, zato ni bila potrebna prošnja za njegovo izročitev. Odrejeni pripor tako ni t. i. začasni, temveč klasični ekstradicijski pripor. Preiskovalna sodnica je po zaslišanju tujca zoper njega odredila ekstradicijski pripor zaradi kaznivih dejanj, glede katerih ni razpolagala z njunima opisoma. Takšna situacija predstavlja kršitev tretjega odstavka 524. člena v zvezi s prvim odstavkom 201. člena ZKP, saj odločitve o priporu ni mogoče sprejeti brez dokumentacije, ki omogoča presojo ali je dejanje, zaradi katerega naj se odredi pripor, kaznivo dejanje ali ne.

Republika Slovenija v obravnavani zadevi od države prosilke ni zahtevala predložitve listin v slovenskem jeziku, zato je lahko Švicarska konfederacija skladno z določbo 23. člena Eevropske konvencije o izročitvi dokumentacijo predložila bodisi v svojem jeziku bodisi v jeziku zaprošene države.

Zakonsko določilo četrtega odstavka 523. člena ZKP v situaciji, ko izročitev ni urejena v dvo ali večstranski mednarodni pogodbi, sicer predvideva dostavo overjenega prevoda izročitvene dokumentacije, vendar zakon s tem ne odreka možnosti, da državni organi tuje države sami zagotovijo prevode besedil v jezik naše države. Kolikor torej tuja država sama zagotovi prevod listine v jezik zaprošene države in za resničnost ter verodostojnost listine jamči z žigi pristojnih organov, je takšen prevod mogoče šteti za enakovrednega overjenemu prevodu v smislu četrtega odstavka 523. člena ZKP.

Vložnik upoštevaje izrecno podano jamstvo države prosilke, da bo tujcu omogočeno ponovno sojenje, v katerem bo imel pravico do obrambe, ne more uspeti z zatrjevanjem, da izročitev tujca zaradi izvršitve sodbe, izdane na podlagi sojenja v njegovi nenavzočnosti, že na prvi pogled ni dopustna.

V fazi odreditve ekstradicijskega pripora preiskovalni sodnik preveri le, če prošnja za izročitev ustreza pogojem iz 523. člena ZKP in so hkrati podani razlogi za pripor iz 201. člena tega zakona. Izpolnitev obeh pogojev šele omogoča preiskovalnemu sodniku, da odredi ekstradicijski pripor oziroma stori druge ukrepe, da zagotovi navzočnost tujca, razen če je že iz same prošnje za izročitev očitno, da izročitev ni dopustna (tretji odstavek 524. člena ZKP). Le v primeru, ko bi bilo na podlagi prošnje za izročitev določeni državi prosilki prima facie razvidno, da bo izročitev tujca tej državi v ekstradicijskem postopku zavrnjena, odreditev ekstradicijskega pripora ne bi bila skladna z zakonom.

Ustavno sodišče je že v večih svojih odločbah zavzelo stališče, da odločba o priznanju azila preprečuje izročitev. To pomeni, da bi moral minister, pristojen za pravosodje, na podlagi tretjega odstavka 530. člena ZKP, zahtevo za izročitev zavrniti, kolikor bi se izkazalo, da je bila zahtevani osebi priznana pravica do pribežališča. Popolna odsotnost presoje s strani sodišča glede obstoja pravice do azila ali npr. vprašanja političnega kaznivega dejanja oziroma morebitne podvrženosti mučenju ali nečloveškemu ravnanju, že v fazi odreditve ekstradicijskega pripora bi vodila v situacijo, ko bi bila zahtevana oseba priprta, čeprav bi bilo mogoče že prima facie zaključiti, da bo njena predaja v končni fazi zavrnjena.

Preiskovalni sodnik je odredil pripor tudi zaradi dejanja, glede katerega ni razpolagal s prepisom ustreznih zakonskih določb. Takšna situacija pa predstavlja kršitev tretjega odstavka 524. člena ZKP, saj odločitve o priporu ni mogoče sprejeti brez popolne dokumentacije. Za predstavljene zaključke zunajobravnavni senat ni imel podlage, saj brez besedila kazenskega zakona države prosilke in ustreznega prevoda tovrstne presoje ni bilo mogoče opraviti. V obravnavani zadevi v kritičnem času ni bilo mogoče ugotoviti, ali so bili izpolnjeni pogoji za odreditev ekstradicijskega pripora. Slednje pa pomeni, da je uveljavljana kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 524. člena ZKP vplivala na zakonitosti obeh izpodbijanih sklepov.

Navedbe zagovornika se nanašajo na postopek izročitve oziroma predaje, odločitev o izvedbi kazenskega postopka v Republiki Sloveniji pa naj bi posredno vplivala tudi na izročitveni pripor. Ker zagovornik s svojimi navedbami ne uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z izročitvenim priporom, njegove navedbe za presojo izpodbijanega pravnomočnega sklepa niso relevantne.

Spoštovanje načela kontradiktornosti mora biti zagotovljeno v vseh fazah postopka. Zlasti pa je to pomembno v konkretni situaciji, ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o izpolnjevanju pogojev za izročitev oprlo skoraj izključno na dokaze, ki jih je prejelo po 22. 6. 2017, ko je bil opravljen edini narok, na katerem je bilo obdolženemu omogočeno, da se izreče o prošnji za izročitev in dokazih, ki so bili do tedaj predloženi prvostopenjskemu sodišču.

Sodišče prve stopnje se v sklepu, s katerim je zavrnilo prošnjo za izročitev zahtevane osebe Švicarski konfederaciji, utemeljeno sklicuje na določbo 5. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, ki določa, da je pogoj za izročitev izpolnjen v primeru, da gre za izročitev zaradi izvršitve pravnomočno izrečene kazni ali varnostnega ukrepa, ko znaša kazen ali varnostni ukrep oziroma njun ostanek, ki ga je potrebno izvršiti, najmanj štiri mesece. Iz podatkov prošnje države prosilke izhaja, da je bila zahtevani osebi izrečena 19. 12. 2008 na Prevzgojnem sodišču brez porote Kantona Ženeva izrečena kazen štiri leta zapora zaradi kršitve Zveznega zakona o mamilih, in da je preostanek kazni, ki jo mora še prestati, 35 dni. Zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovil, da je zahtevana oseba s prestajanjem ekstradicijskega pripora od 15. 7. 2017 do 21. 8. 2017 v celoti prestala preostanek zaporne kazni v trajanju 35 dni, kolikor bi je morala prestati še v državi prosilki, in kar je bil tudi razlog za odpravo pripora zoper njo s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 21. 8. 2017, ki ga je izdal na podlagi šestega odstavka 524. člena ZKP.

Dokazi so v teh odločbah opredeljeni z razmeroma nizko stopnjo konkretizacije in so pretežno vpeti v opisovanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma konkreten opis očitanega kaznivega dejanja. Taka tehnika v slovenskem kazenskem procesnem pravu, v katerem sta dejstvena in dokazna podlaga strogo ločeni, ni uveljavljena. Kljub tej pomanjkljivosti pa je dokazna podlaga prošnje za izročitev obdolženega tujca vzpostavljena in omogoča presojo, da je obdolženi tujec utemeljeno sumljiv dejanja, zaradi katerega je zahtevana njegova izročitev. Takšno, glede na okoliščine zadostno presojo, ki sta jo opravili sodišči, Vrhovno sodišče sprejema, saj ji ni mogoče odreči razumnosti.

Razen začasnega ekstradicijskega pripora, ki sme trajati največ 40 dni, EKI ne ureja preostalih ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v postopku izročitve drugi državi, zato so ti ukrepi, ki naj zagotovijo izpolnjevanje mednarodnih obveznosti države, prepuščeni ureditvi po nacionalnem pravu. Država prosilka, ki Republiko Slovenijo prosi za izročitev posameznika, mora poleg ostalih zahtevanih podatkov posredovati tudi natančen opis dejanja, ki naj bi ga storil posameznik, in navesti dokaze, ki bodo slovenskemu sodišču omogočila samostojno presojo o utemeljenosti suma, da je posameznik storil očitano mu kaznivo dejanje. Iz določbe prvega odstavka 20. člena Ustave RS nedvoumno izhaja, da je obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila očitano ji kaznivo dejanje, nujni predpogoj za odreditev pripora in mora obstajati že pred odvzemom prostosti. Slednje pomeni, da sodišče ne sme z naknadno ugotovljenimi dejstvi utemeljevati odreditve pripora. Četudi v obravnavani zadevi do kršitve prepovedi spremembe na slabše ni moglo priti že zato, ker sodišče obdolžencu kazenske sankcije ni izreklo in ni spreminjalo pravne presoje dejanja, pa je po presoji Vrhovnega

Pravica zahtevane osebe, da se pred odreditvijo (klasičnega) ekstradicijskega pripora ali sprejetjem drugega ukrepa za zagotovitev njegove navzočnosti v izročitvenem postopku izjavi o procesnem gradivu in navede, kar ima povedati v svoj zagovor, izhaja tako iz izrecne določbe sedmega odstavka 524. člena ZKP kot tudi iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi XI Ips 3968/2016 z dne 21. 4. 2016 in XI Ips 26836/2016) presodilo, da od tujih (pravo)sodnih organov ni mogoče pričakovati, da bodo utemeljen sum in dokaze, na katere se ta opira, obrazložili na enak način kot slovenska sodišča, ki dejstveno in dokazno podlago strogo ločujejo. Vendar pa takšno stališče ne pomeni, da bi za obstoj utemeljenega suma zadoščal zgolj opis tujcu očitanega kaznivega dejanja, ne da bi bili v njem navedeni vsaj osnovni dokazi, na katerih temelji dejstveni zaključek, da naj bi storil določeno kaznivo dejanje.

Ker ni bilo na podlagi same prošnje in priložene dokumentacije že na prvi pogled ( prima facie ) očitno, da bi bila izročitev iz razloga po 7. točki prvega odstavka 522. člena (in drugih) nedopustna, se preiskovalni sodnik v fazi odreditve ekstradicijskega pripora ni in se (tudi glede na razpoložljivo dokumentacijo) ni bil dolžan opredeljevati do vprašanja, ki ga zagovornik izpostavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, tj. ali je bila zahtevana oseba zaradi istega kaznivega dejanja pravnomočno obsojena že v Zvezni republiki Nemčiji, izrečena kazen pa se še izvršuje (7. točka prvega odstavka 522. člena ZKP).

Ne narava začasnega izročitvenega pripora ne zakon sodišču ne nalagata, da mora ob odreditvi klasičnega izročitvenega pripora ugotavljati, da niso več izpolnjeni pogoji za začasen pripor. Za odreditev pripora v izročitvenem postopku ni potreben predlog državnega tožilca. Utemeljenost suma, da je obdolženi tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje, je temeljni pogoj za odreditev pripora tudi na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP.