1. člen ZPVAS

Iz delne upravne odločbe, na katero se sklicuje pritožba, jasno izhaja, da se nepremičnine vrnejo v skupno last in ne v solastnino, tak pa je tudi zemljiškoknjižni vpis. V primeru skupne lastnine deleži niso določeni.

Predmet dedovanja so premoženjske pravice na premoženju agrarne skupnosti, ki je bilo predmet podržavljenja. V skladu z drugim odstavkom 8. člena ZPVAS se dedovanje po prejšnjem imetniku premoženjske pravice v agrarni skupnosti izvede po zakonu o dedovanju, vrnjene premoženjske pravice pa se štejejo za pozneje najdeno premoženje. Odvzeto premoženje se je vračalo tistim osebam, ki so bile v času podržavljenja vpisane v zemljiško knjigo. Ker zapustnik v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah ni vpisan kot lastnik, pogoji za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju niso izpolnjeni. Pritožnica uveljavlja varstvo pašnih pravic, ki po vsebini ustrezajo služnostni pravici paše. Premoženje agrarnih skupnosti je članom agrarnih skupnosti omogočalo določene privilegije v obliki skupnega uživanja in izkoriščanja ter gospodarjenja z njimi. Gre za privilegije, kot so pravica do paše, do nabiranja stelje, dračja, sečnje lesa, pravica do napajanja živine in druge s tem podobne služnostne pravice na tuji stvari (3. alineja tretjega odstavka 1. člena ZPVAS). Služnostna pravica, ki je bila predmet vračanja po ZPVAS, se je članu agrarne skupnosti vrnila le, če je bilo glede

V postopku vračanja premoženja po ZPVAS, ki je denacionalizacijski predpis lex specialis, se je premoženje vrnilo nekdanjim članom agrarne skupnosti kot imetnikom premoženjskih pravic. Po tem zakonu so se jim lahko vrnile le tiste pravice in v tistem obsegu, kot so jim bile odvzete s podržavljanjem (drugi odstavek 8. člena ZPVAS).

Uveljavljeni individualistični koncept lastnine ne omogoča vrnitve stvarnih pravic kolektivnim pravnim subjektom, kakšna je agrarna skupnost, temveč se stvarne pravice vračajo individualno določenim subjektom, konkretno članom agrarne skupnosti kot skupna lastnina. V primeru skupne lastnine pa deleži niso določeni. Za odločitev o dedovanju pozneje najdenega premoženja ni potreben izračun nujnih deležev in vračun vrednosti daril (glej 28. in 52. člen ZD), zato ocena vrednosti naknadno najdene zapuščine ni eno od pravno odločilnih dejstev za izdajo izpodbijanega sklepa (ta vrednost je bila ocenjena le z namenom odmere sodne takse).

Razlaga drugega odstavka 32. člena ZDen, za kakršno se zavzema tožnica, bi bila po presoji sodišča v nasprotju z njenim namenom, da se z denacionalizacijo ne sme oškodovati tistih, ki so na podržavljenih zemljiščih po podržavljenju s svojimi sredstvi zgradili objekt, povzročila pa bi še novo krivico, saj upravičenki prav zaradi dejstva, da je na podržavljenih nepremičninah s svojimi sredstvi in v soglasju s tožnico (zemljiškoknjižno lastnico spornih zemljišč) zgradila oziroma obnovila objekta, zemljišča ne bi bila vrnjena v naravi. Prav tako bi bila razlaga, za katero se zavzema tožnica, v nasprotju z osnovnim namenom denacionalizacije, da je primarna oblika denacionalizacije vrnitev premoženja v last in posest, le če vrnitev premoženja v last in posest zaradi taksativno naštetih ovir ni mogoča, pride v poštev vrnitev premoženja v obliki odškodnine.

Namen ZPVAS je, da bi premoženjske pravice pridobil tisti od dedičev, ki jih potrebuje in jih bo dejansko koristil. Iz tega razloga je sodna praksa že zavzela stališče, da je v primeru, ko pravila agrarne skupnosti nimajo objektivnega kriterija izbire za vstop v članstvo, ki bi ustrezal namenu zakona, oziroma ko agrarna skupnost pri odločanju o sprejemu v članstvo temu ne sledi, potrebno dediču omogočiti pravno varstvo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo, ko je zaradi zagotovitve možnosti dedovanja zapuščinski postopek prekinilo in pritožnico napotilo na pravdo z vložitvijo ustreznega zahtevka za včlanitev v agrarno skupnost.

Čeprav je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 382/2008 zavzelo stališče, da je z dnem uveljavitve Zakona o agrarnih skupnostih 20. 12. 1947 vse premoženje agrarnih skupnosti ex lege postalo splošno ljudsko premoženje in izdaja posebne odločbe ali izvedba posebnega postopka zaradi prehoda tega premoženja v državno last ni bila potrebna, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu v zadevi II Ips 382/2008. Bistveno razlikovalno okoliščino predstavlja ugotovitev, da tožnikom posest nad spornimi nepremičninami nikoli ni bila odvzeta in da delna odločba ni bila izvršena niti z vpisom splošnega ljudskega premoženja v zemljiško knjigo niti z odvzemom posesti. To pomeni, da sporne nepremičnine na podlagi delne odločbe niso prešle v splošno ljudsko premoženje in da tožnikom in njihovim pravnim prednikom v obdobju prejšnjega režima v SFRJ lastninskopravna upravičenja nad spornimi nepremičninami niso bila odvzeta. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, da so si pravni predniki tožnikov že pred drugo svetovno vojno (torej pred 6. aprilom 1941) sporne nepremičnine med seboj razdelili na oddelila, da so tožniki s pravnimi predniki izvrševali dejansko oblast na p

Organ je sprejel pravilen zaključek, da tožnikom ni mogoče priznati lastnosti stranke ali stranskega udeleženca v postopku vračanja odvzetih premoženjskih pravic po ZPVAS. Ta zakon namreč daje aktivno legitimacijo za vložitev tovrstne zahteve članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu (8. člen ZPVAS). Po ZPVAS in ZDen se pravno nasledstvo presoja glede na določbe zakona o dedovanju, ne pa na prehod premoženja od ene osebe na drugo osebo z nakupom kot pravnim poslom. Prva tožnica bi morala ob pravočasni vložitvi zahteve izkazati tudi, da je članica agrarne skupnosti, kar pa ni.

Odločba o vračilu premoženja po določbah ZPVAS je tako kot odločba o vračilu premoženja na podlagi ZDen oblikovalna (konstitutivna) odločba, ki neposredno ustvarja pravne učinke. Ta odločba postane materialno pravnomočna. Z njeno pravnomočnostjo (oziroma s pretekom roka, ki je v njej določen) v odločbi določen upravičenec postane lastnik vrnjenega premoženja. Gre za izvirno pridobitev lastninske pravice, ki je poseben primer pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa (42. člen SPZ). Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). V primeru izpodbijane odločbe, ki je izdana v upravnem postopku, je to mogoče le s pravnimi sredstvi v upravnem postopku in upravnem sporu.

Tudi sodba sodišča druge stopnje je s presojo, da aktivna legitimacija tožnikov ni podana, ker niso predlagali katere listine naj sodišče vpogleda v upravnem spisu, obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj spregleda pojasnilo tožnikov, da v spis vlagajo vzorčen primer, kar pomeni, da je njihov dokazni predlog šteti kot dovolj konkretnega glede tega, kaj naj sodišče v upravnem spisu vpogleda.

Določili petega in šestega odstavka 8. člena ZPVAS ne predstavljata samostojne podlage za lastninjenje kmetijskih zemljišč, če se agrarna skupnost ni ponovno vzpostavila.

ZPVAS v drugem odstavku 8. člena določa, da če je prejšnji imetnik premoženjske pravice fizična oseba že mrtev ali razglašen za mrtvega, se vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po ZD; skladno s tem v četrtem odstavku 8. člena med določbami ZDen, ki se smiselno uporabljajo v postopkih na podlagi ZPVAS, specialne določbe ZDen, ki urejajo dedovanje denacionaliziranega premoženja (med drugim 78. člen ZDen), niso naštete. Za končni izid tega pravdnega postopka ni bistveno, da toženki nista bili članici AS; to dejstvo je pomembno v zapuščinskem postopku, če so predmet dedovanja premoženjske pravice v naravi, saj jih lahko dedujejo le tisti dediči, ki so člani agrarne skupnosti, drugi pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini (drugi odstavek 8. člena ZPVAS).

Namen ponovne vzpostavitve agrarnih skupnosti je v vrnitvi premoženja, ki je bilo primarno odvzeto agrarnim skupnostim in le posredno članom teh skupnosti, in vrnitvi drugih premoženjskih pravic. Uveljavljanje odškodnine po 10. členu ZPVAS pomeni skupno uresničevanje interesov članov oziroma način upravljanja premoženja članov, zato jo lahko uveljavljajo tudi agrarne skupnosti, s tem pa se tudi osmišlja institut podelitve sposobnosti biti stranka po tretjem odstavku 76. člena ZPP za konkretno pravdo.

Z vidika cilja, ki ga zasleduje ZPVAS, je bistveno le, da se premoženjske pravice (tudi lastninska pravica) z odločbo upravnega organa vrnejo članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti v obsegu, ki je enak obsegu odvzetih premoženjskih pravic (1. stavek drugega odstavka 8. člena ZPVAS), in sicer v taki obliki, da jih bodo člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lahko izvrševali na način, ki ga (upoštevaje pravila nekdanje agrarne skupnosti in veljavno stvarno-pravno zakonodajo) določijo v svojih pravilih. Iz določb ZPVAS ne izhaja, da je odvzete premoženjske pravice mogoče članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti vrniti le v primeru, če so v sporazumu ob ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti določili enako obliko izvrševanja lastninske pravice, kot je bila v času podržavljenja. Prav tako ne izhaja, da bi morala biti v tem sporazumu sploh opredeljena oblika lastninske organiziranosti ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti.

Ker ZPVAS veže na članstvo v agrarni skupnosti pomembno premoženjsko posledico (dedovanje v naravi), mora imeti vsak od potencialnih dedičev možnost, da v sodnem postopku uveljavi to svojo pravico.

Oblika lastninske organiziranosti agrarne skupnosti ob njeni ponovni vzpostavitvi ni pomembna za presojo, ali člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lahko zahtevajo vrnitev odvzetih premoženjskih pravic na podlagi ZPVAS.

Res je, da za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa ni bila nujna vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar pa to tudi ne pomeni, da je izpodbijana odločba že dokončna rešitev vprašanja lastninske pravice na spornem delu vrnjenih nepremičnin (o tem pa – torej za vprašanje lastninske pravice - nedvomno gre), saj se o tem (še) lahko odloča v (matičnem) pravdnem postopku.

Da bi bila odločba o denacionalizaciji razveljavljena, odpravljena, razglašena za nično tožeča stranka ne zatrjuje. Pravnomočnost oz. dokončnost upravnih odločb se zagotavlja v sistemu pravnih sredstev, predpisanem z ZUP. Sklicevanje na ničnost upravne odločbe, ki je podlaga za zemljiškoknjižni vpis, ne zadošča.

Če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, se na pravdo napoti tistega, ki trdi, da premoženje spada v zapuščino, saj negativnega dejstva ni mogoče dokazovati.

Po ZPVAS je organizirana agrarna skupnost pogoj za vrnitev premoženjskih pravic, odvzetih članom bivše agrarne skupnosti. Izkazana mora biti istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. V postopkih po ZPVAS se tako članom ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti lahko vračajo le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot so bile odvzete članom nekdanje agrarne skupnosti. S popravkom ne more za nazaj popravljati vsebine listine, ki je bila podlaga za ponovno vzpostavitev in organiziranje Agrarne skupnosti A. v drugem, že pravnomočno končanem upravnem postopku. Nepravilnosti, ki je nastala v postopku ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti, namreč ni mogoče sanirati v postopku vračanja premoženjskih pravic članom. Zato člani sedanje Agrarne skupnosti A. niso aktivno legitimirani za zahtevo za vračilo premoženjskih pravic, kot je pravilno odločil drugostopenjski organ.