13. člen ZPVAS

Parcele, ki so predmet odločanja v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, so bile prvič zahtevane z zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe z dne 14. 11. 2008, zato so bile vložene prepozno. Zahteva iz leta 1996 specifikacije parcel ne vsebuje, navaja zgolj katastrske občine. Tako zahtevo je bil organ dolžan razjasniti, ker ni bila sposobna za obravnavo. Namreč bistvena sestavina zahteve je navedba podržavljenega premoženja, ki se ga zahteva v postopku vračanja. Zahtevek mora biti postavljen jasno, torej v primeru vračanja nepremičnin z navedbo parcelne številke, zgolj navedba k.o. ne zadostuje.

Predlagatelji bi morali dokazati (z izpiskom iz registra agrarnih skupnosti), da so bili do izteka roka za vložitev zahteve iz drugega odstavka 9. člena ZPVAS vpisani kot člani v registru agrarnih skupnosti. Ker tega niso dokazali, niso upravičeni do zahtevane odškodnine.

Če je bilo premoženje zapustniku vrnjeno s pravnomočnim sklepom v denacionalizacijskem postopku na prvi stopnji pred uveljavitvijo ZPVAS, se za dedovanje uporabljajo določila ZDen in ZD in ne poseben režim dedovanja, kot ga ureja ZPVAS.

Vpis v zemljiško knjigo pri dokazovanju lastninske pravice na nepremičnini ni merodajen v absolutnem smislu tako, da bi bila izključena možnost dokazovanja nasprotnega.

Glede na to, da tožeči stranki vztrajata da premoženje ni bilo odvzeto agrarni skupnosti ter glede na to, da je bila vloga tožeče stranke vložena po ZDen bi morala tožeča stranka izvesti ugotovitveni postopek v skladu s 65. členom ZDen, tožečima strankama omogočiti da v postopku zavarujeta svoje pravice ter šele nato odločiti o stvari.

Ker je v času odločanja tožene stranke ZPVAS že veljal, o zahtevi na prvi stopnji pa ni bilo odločeno, ker jo je organ prve stopnje zavrgel, bi morala tožena stranka na podlagi tega zakona presoditi pritožbene navedbe (13. čl. ZPVAS).