UPRS Sodba I U 806/2018-29

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe odločil, da se z dnem pravnomočnosti te odločbe vrnejo v skupno last in posest upravičenki Pašni skupnosti A. oziroma tam naštetim fizičnim osebam, ki so jim bile ob podržavljenju odvzete premoženjske pravice do tam navedenih deležev na tam navedenih nepremičninah, na katerih je po zemljiškoknjižnih podatkih vknjižena lastninska pravica Kmetijske zadruge B., z.o.o. Z 2. točko izreka je odločil, da je zavezanec za vrnitev parc. št. 1040/22, 1040/23, 1040/27, 1040/28, 1040/29, 1040/30 in 1040/34, vse k.o. ..., Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije; zavezanec za vrnitev parc. št. 1037/5, 1040/19, 1040/21 in 1040/31 vse k.o. ..., pa je Kmetijska zadruga B. z.o.o. S 3. točko izreka je zavrnil vrnitev v naravi tam navedenih nepremičnin; s 4. točko izreka je odločil, da vrednost nepremičnin, navedenih v 1. točki izreka, znaša 47,20 DEM; s 5. točko izreka, da se po pravnomočnosti te odločbe v zemljiški knjigi izbriše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve; s 6. točko izreka, da zemljiškoknjižno sodišče po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja v skladu s 1. točko izreka ter izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve v skladu s 5. točko izreka; s 7. točko izreka, da se predlog Pašne skupnosti A. za izdajo začasne odredbe zavrne ter z 8. točko izreka, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnica podržavljeno premoženje Agrarne skupnosti C. pridobila na neodplačen način, kar je razvidno iz odločbe o dodelitvi skupnih pašnikov v trajno uporabo Kmetijski zadrugi B. Občinskega ljudskega odbora Kranj št. 320-6/1962 z dne 24. 9. 1962. Tako zaključuje, da je celotno podržavljeno premoženje Agrarne skupnosti C. predmet denacionalizacije in da je tožnica tudi zavezanka za vračilo tistega dela premoženja, ki ni kmetijsko zemljišče ali gozd, če so za to podani pogoji¹. V zvezi spornimi nepremičninami, zavezanka za vrnitev katerih je tožnica (parc. št. 1037/5, 1040/19, 1040/21 in 1040/31, vse k.o. ...), po izvedbi ugotovitvenega postopka ugotavlja, da sta se na novo zgrajena objekta na parc. št. 1037/5 in 1040/21 gradila s sredstvi članov pašne skupnosti, D.D. in E.E., ter ob soglasju tožnice kot lastnice zemljišča, ki je soglašala tudi z obratovanjem oziroma uporabo objektov v korist navedenih članov pašne skupnosti. Glede spornih nepremičnin parc. št. 1040/19 in 1040/31 navaja, da ne predstavljata funkcionalnega zemljišča k objektom na parc. št. 1043/1, 1044, 1046, 1040/6, 1040/7, 1040/8 in 1040/13, vse k.o. ... Ob upoštevanju drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) tako zaključuje, da ovire za vračilo teh nepremičnin v naravi niso podane. Poudarja, da je temeljno načelo denacionalizacije premoženja, da se popravijo po vojni storjene krivice.

3Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 253/2017 z dne 15. 2. 2018 zavrnil.

4Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da izpodbijana odločba ni izvršljiva, saj izrek ni konkretiziran - ni namreč jasno, ali se vrača premoženje pašni skupnosti ali fizičnim osebam ter ali se vrača kot skupna last ali kot solastnina. Meni, da obseg in vrsta premoženja nista identična s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli člani agrarne skupnosti ob odvzemu in bi bilo tak zahtevek treba zavrniti že iz tega razloga. Zatrjuje, da gre pri zemljiščih parc. št. 1037/5, 1040/19, 1040/21 in 1040/31 za enako pravno in dejansko stanje kot pri zemljiščih, glede katerih je organ v 3. točki izreka izpodbijane odločbe vrnitev v naravi zavrnil brez navedbe razlogov za svojo odločitev, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Organu očita tudi napačno uporabo drugega odstavka 32. člena ZDen, saj noben objekt na spornih parcelah ni v lasti upravičenke. Glede parc. št. 1037/5 navaja, da je bila pozidana z objektom, ki je bil zgrajen po podržavljenju in po uveljavitvi ZPVAS (okrepčevalnica F.), torej gre v celoti za nov objekt. Člani agrarne skupnosti pa lahko uveljavljajo le tisti obseg premoženjskih pravic, ki so jih imeli ob podržavljenju. V tem objektu se izvaja pridobitna, tržna dejavnost gostinstva in torej ne služi istemu namenu kot ob podržavljenju. Prepričana je, da ima D.D., kot predsednik upravičenke ter kot uporabnik objekta F. in nosilec gostinske dejavnosti v njem, lastni interes, da se na parc. št. 1037/5 vrnejo premoženjske pravice bivšim članom agrarne skupnosti, čeprav ob podržavljenju sploh niso obstajale. Zato meni, da organ ne bi smel slediti izpovedbam prič v delu, v katerem sta navajali, da je objekt v lasti pašne skupnosti. Meni tudi, da ni pomembno, kdo je vlagal sredstva v novozgrajeni objekt, saj glede na to, da gre za drug objekt, kot je obstajal pred podržavljanjem, to pomeni, da okrepčevalnice F. ni mogoče vrniti v last in posest. Kljub takšnemu stališču poudarja, da Pašna skupnost A. ni bila ne investitor niti financer F. V zvezi s parc. št. 1040/19, 1040/21 in 1040/31, vse k.o. ..., navaja, da so vse pozidana zemljišča, na katerih danes stojijo objekti - vikendi, ki so v lasti fizičnih oseb, ki jih niso gradile kot člani pašne skupnosti, pač pa v svojem imenu in za svoj račun. Meni, da je upravni organ s svojo odločitvijo v celoti odstopil od dosedanje enotne sodne prakse, v zvezi s čimer se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1219/2015. Poudarja še, da ji sporno nepremično premoženje ni bilo dano v uporabo brezplačno. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in o zadevi meritorno odloči oziroma podrejeno, naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Toženka prereka tožbene navedbe in v odgovoru sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z vprašanjem oblike lastninske pravice v nekdanji agrarni skupnosti in v novo ustanovljeni agrarni skupnosti ter posledično v zvezi z vrsto lastninske pravice pri vračanju nepremičnin se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-527/13-38, Up-621/13-36 z dne 10. 6. 2015.

6Stranka z interesom Pašna skupnost A. (upravičenka), odgovarja, da je med upravnim postopkom in v sodnem postopku I U 253/2017 podala trditveno podlago ter predložila dokaze o tem, da sta bila objekta na parc. št. 1037/5 in 1040/21 k.o. ... zgrajena z njenimi sredstvi in v soglasju s tožnico, kar podrobno pojasni. Poudarja, da odločitev organa temelji na popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava. V zvezi z ugovorom neizvršljivosti navaja, da je prvostopenjski organ z izrekom, da se premoženje vrača v skupno last upravičenke oziroma fizičnih oseb v solastninskih deležih, v denacionalizacijskem postopku izdal že več delnih odločb in vse so bile zemljiškoknjižno realizirane. Kot zmotne zavrača tožničine trditve, da ne gre za identično agrarno skupnost, saj je bila po ZPVAS ponovno vzpostavljena na območju prejšnje Agrarne skupnosti C. Nepravilne so tudi tožbene trditve, da je podana identičnost pravnega in dejanskega stanja izpodbijane odločitve o vrnitvi v last in posest spornih štirih parcel (1037/5, 1040/19, 1040/21 in 1040/31 k.o. ...) z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za vrnitev v naravi glede 15 nepremičnin, navedenih v 3. točki izreka izpodbijane odločbe. Pri nepremičninah, navedenih v 3. točki izreka izpodbijane odločbe, gre namreč za nepremičnine, na katerih so zgrajeni objekti v lasti tretjih oseb (in ne za objekte v lasti upravičenke) oziroma za nepremičnine, ki sodijo v sklop funkcionalnega zemljišča objektov v lasti tretjih oseb. Poudarja tudi, da je sporna zemljišča tožnica oziroma njen prednik ob podržavljenju prejel neodplačno. Meni, da bi bila storjena ena večjih krivic, če se v 1. točki izreka izpodbijane odločbe navedene nepremičnine ne bi vrnile v naravi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožnici pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

7Stranki z interesom, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter Občina ..., na tožbo nista odgovorili.

8Tožnica v vlogah z dne 11. 7. 2018 in 25. 9. 2018 odgovarja na navedbe nasprotnih strank. Dodatno pojasnjuje tožbene navedbe in vztraja pri tožbi.

9Upravičenka v vlogi z dne 6. 9. 2018 odgovarja na tožničine dodatne navedbe v njeni vlogi in vztraja pri svojem predlogu za zavrnitev tožbe.

10Tožba ni utemeljena.

11Sodišče uvodoma poudarja, da je bila drugostopenjska odločba o ugoditvi tožničini pritožbi zoper v tem upravnem sporu izpodbijano prvostopenjsko odločbo in njena delna odprava že presojena pri tem sodišču, in sicer v upravnem sporu I U 253/2017, v katerem je bila 15. 2. 2018 izdana sodba, s katero je to sodišče takratno odločbo drugostopenjskega organa v izpodbijani 1. in 2. točki izreka odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek ter zavzelo materialnopravna stališča, ki jim je organ v ponovljenem postopku sledil in pri katerih sodišče vztraja tudi v tem upravnem sporu, kot bo navedeno v nadaljevanju.

12Vračanje premoženjskih pravic članom agrarnih skupnosti ureja Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS), ki v prvem odstavku 8. člena določa, da se članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena tega zakona; na območjih, ki so bila po 1. svetovni vojni pod Kraljevino oziroma Republiko Italijo, in so bila po 2. svetovni vojni priključena Republiki Sloveniji, pa tudi z drugimi akti oziroma predpisi. Po drugem odstavku navedene določbe lahko član agrarne skupnosti po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. Premoženjske pravice se vrnejo fizični osebi, kateri so bile odvzete, oziroma pravni osebi, kateri so bile odvzete, oziroma njeni pravni naslednici. Če je prejšnji imetnik premoženjske pravice fizična oseba že mrtev ali razglašen za mrtvega, se po tem zakonu vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po zakonu o dedovanju. Pri tem lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini. Tretji odstavek navedene določbe določa, da se za stvarne in pravne ovire za vračanje premoženja smiselno uporabljajo določbe od 16. do 33. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in predpisov, ki urejajo režime gospodarjenja z nepremičninami, ki so predmet vračila po tem zakonu.

13Po drugem odstavku 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca.

14V zadevi je sporna ugoditev upravičenkinemu zahtevku za vrnitev v naravi zemljišč sedanjih parc. št. 1037/5, 1040/19, 1040/21 in 1040/31, vse k.o. ... z izpodbijano odločbo, zavezanka za vrnitev katerih je tožnica, ki ves čas postopka zatrjuje, da so podane ovire za vrnitev v naravi po citiranem drugem odstavku 32. člena ZDen.

15V času objave ZDen ( 29. 11. 1991) je bil v veljavi pravni sistem (urejal ga je Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), po katerem sta imela stavbišče in funkcionalno zemljišče (zazidano zemljišče) pravno pripadnost tistemu, ki je lastnik objekta.

16Namen citiranega drugega odstavka 32.člena ZDen je v tem, da se z odpravo prejšnjih krivic ne povzroči novih, ki bi nastale, če bi se denacionalizacijskemu upravičencu vrnilo zemljišče skupaj z objektom, ki ga ni zgradil upravičenec, ampak nekdo tretji, in bi po prejšnjem pravnem sistemu lastništvo na zemljišču (na katerem je zgrajen gradbeni objekt in ki je potrebno za redno rabo tega gradbenega objekta) pripadlo lastniku tega objekta.

17V obravnavnem primeru je upravičenka v postopku zatrjevala in dokazovala, da je bila dejanski investitor gradnje objektov na zemljiščih parc. št. 1037/5 in 1040/21, in sicer po svojih članih ter da je bil edini razlog za to, da se gradbeno dovoljenje UE Kranj z dne 8. 1. 2001 (za gradnjo objekta F. - zavetišče za živino z molziščem in celotno gostinsko ponudbo na sedanji parc. št. 1037/5 k.o. ..., ki je nadomestil prejšnji objekt "G.") in odločba UE Kranj z dne 11. 8. 2000 (za gradnjo objekta zavetišča za živali na sedanji parc. št. 1040/21 k.o. ...) glasita na tožnico kot investitorja, dejstvo, da je bila tožnica v času gradnje zemljiškoknjižna lastnica spornih zemljišč. V dokaz teh trditev je prvostopenjski organ na predlog upravičenke zaslišal priči H.H. in I.I., vpogledal v izjavo bivše direktorice tožnice J.J. z dne 15. 5. 2015, v potrdilo članov tožnice z dne 13. 1. 2015 ter v številna soglasja, ki jih je na svoje stroške in na svoje ime pridobila upravičenka in ki so bili podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja.

18Gornjim upravičenkinim navedbam tožnica oporeka, vendar za svoje trditve ne ponudi nobenih dokazov, temveč se ves čas postopka sklicuje na svoje zemljiškoknjižno lastništvo spornih zemljišč. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi odgovoril na tožničine navedbe v postopku in ocenil izvedene dokaze ter svojo dokazno oceno tudi jasno in prepričljivo utemeljil. Zato sodišče dokazni oceni organa v izpodbijani odločbi v celoti sledi.

19V zvezi z objektom F. je tako organ navedel, da nikoli v postopku, kot mu očita tožnica, ni trdil, da to ni drug objekt, kot je na tem mestu stal ob podržavljenju, vendar je bilo v postopku ugotovljeno, da ga je zgradil član pašne skupnosti in da se ne uporablja zgolj za gostinsko dejavnost, ampak v delu tudi kot molzišče in zavetišče za živino². Pojasnil je tudi, da je gradbeno dovoljenje, izdano za F., glasilo tudi za molzišče in zavetišče za živino, in tako zaključil, da ne gre za trajni objekt v lasti kmetijske zadruge (tožnice), ne glede na zemljiškoknjižne podatke, ampak za objekt, ki pripada članu pašne skupnosti in deli usodo planine³. Navedeno je prvostopenjski organ ugotovil iz zadevi priloženih listin, ki so bile pridobljene tudi s strani tožnice in tako ne drži trditev, da je brez argumentov sledil upravičenki in njenim navedbam, kar mu neutemeljeno očita tožnica. Iz tožničine pisne izjave z dne 2. 2. 2001 namreč izhaja, da je sama potrdila, da je upravičenka investitor objekta zavetišča za živino ter celoletno gostinsko ponudbo na sedanji parc. št. 1037/5 k.o. ..., torej objekta, za katerega je bilo le formalno na tožničino ime izdano gradbeno dovoljenje z dne 8. 1. 2001. Tudi iz pisne izjave z dne 15. 5. 2015, ki jo je podala J.J., ki je bila direktorica tožnice v obdobju 1996 do 2002, izhaja, da v tem obdobju tožnica v denacionalizacijskih postopkih ni nasprotovala vrnitvi zemljišč oziroma da je soglašala z vrnitvijo zemljišč upravičenki in zato tudi z gradnjami na teh zemljiščih, ki jih je izvajala upravičenka po svojih članih, saj se je tožnica sama štela le za formalnega zemljiškoknjižnega lastnika teh zemljišč. V zvezi z navedenimi dokazi, ki jih je v upravnem postopku predložila tudi sama, tožnica ne pojasni, zakaj so neverodostojni oziroma se do njih sploh ne opredeli, temveč njeni ugovori s tem v zvezi ostajajo na ravni nekonkretiziranosti.

20V zvezi s tožničino navedbo, da je sama investitor objekta F., D.D. pa zgolj njen pooblaščenec v postopku legalizacije objekta, sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi navedel, da je priloženo pooblastilo z dne 20. 11. 2000 dano le za ustno obravnavo glede izdaje gradbenega dovoljenja za ta objekt ter da je nepravilnost teh tožničinih navedb razvidna iz več zadevi priloženih listin, med drugim tudi iz odločbe inšpekcije za prostor, Območne enote Kranj z dne 14. 7. 1999 ter dokazila o plačanih računih in položnicah. Tudi ugotovitev upravnega organa, da je zavezanka (tožnica v tem upravnem sporu) "posodila ime", ni brez podlage, pač pa je to zapisala bivša direktorica tožnice J.J. v svoji izjavi z dne 15. 5. 2015, ki jo je prvostopenjski organ prejel 29. 10. 2015⁴.

21Za svojo tožbeno trditev o neverodostojnosti prič I.I. in H.H., ki sta bila zaslišana v upravnem postopku na prvi stopnji, tožnica ne ponudi nobenega dokaza, temveč jo utemeljuje s položajem D.D. in ne prič samih. Zakaj naj bi ti dve priči ne bili verodostojni zaradi položaja D.D., ne pojasni.

22V zvezi z zemljiščem parc. št. 1040/21 organ v izpodbijani odločbi ugotavlja, da na njem danes stoji zavetišče za živino, ki ga uporablja član pašne skupnosti E.E. oziroma po njegovi smrti K.K. Glede tega objekta navaja, da je bila predložena odločba UE Kranj z dne 11. 8. 2000, s katero je bila dovoljena postavitev zavetišča za živino, ki ga je priglasila tožnica ter je bilo zgrajeno na vzhodni strani parc. št. 1040/1 (danes parc. št. 1040/21) v tlorisnih dimenzijah 5,00 m x 6,00 m. Pojasnjuje, da je priložen tudi tožničin dopis št. 587 z dne 8. 6. 2000, s katerim je E.E. obvestila, da je njen upravni odbor na seji 7. 6. 2000 sprejel sklep, da mu daje soglasje za gradnjo začasnega zavetišča za živino na tej parceli pod pogojem, da bo tožnici povrnil vse stroške pridobitve potrebne dokumentacije⁵.

23V zvezi z zahtevkom za vrnitev v last in posest podržavljenih zemljišč parc. št. 1040/19 in 1040/31 k.o. ... je organ v postopku ugotovil, da ni ovir za vrnitev, ker ti zemljišči ne sodita v sklop funkcionalnih zemljišč k objektoma na parc. št. 1046 in 1040/8 k.o. ... in njihovi vrnitvi v naravi tudi lastniki navedenih dveh objektov ne nasprotujejo. Lastniki objektov na parc. št. 1046 in 1040/8 so namreč v spis podali pisne izjave, da ne nasprotujejo vrnitvi navedenih zemljišč upravičenki v naravi, iz česar je tudi po presoji sodišča mogoče zaključiti da menijo, da ne gre za funkcionalno zemljišče k njihovim objektom oziroma da ne gre za (pozidano) zemljišče v njihovi lasti. Ob tem sodišče, kot že povedano, poudarja, da je primarna oblika denacionalizacije vrnitev premoženja v last in posest, le če vrnitev premoženja v last in posest zaradi taksativno naštetih ovir ni mogoča, pride v poštev vrnitev premoženja v obliki odškodnine (16. člen ZDen).

24Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje bi bilo v nasprotju s prej navedenim namenom drugega odstavka 32. člena ZDen, če bi bila upravičenkina zahteva za vrnitev navedenih nepremičnin v naravi zavrnjena samo zato, ker ni izkazala pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice na objektih iz 39. člena Stvarnopravnega zakonika (ki ga, kot je pojasnilo to sodišče v sodbi I U 253/2017⁶, niti ni mogla izkazati).

25Razlaga drugega odstavka 32. člena ZDen, za kakršno se zavzema tožnica, bi bila po presoji sodišča v nasprotju z njenim namenom, da se z denacionalizacijo ne sme oškodovati tistih, ki so na podržavljenih zemljiščih po podržavljenju s svojimi sredstvi zgradili objekt, povzročila pa bi še novo krivico, saj upravičenki prav zaradi dejstva, da je na podržavljenih nepremičninah s svojimi sredstvi in v soglasju s tožnico (zemljiškoknjižno lastnico spornih zemljišč) zgradila oziroma obnovila objekta, zemljišča ne bi bila vrnjena v naravi. Prav tako bi bila razlaga, za katero se zavzema tožnica, v nasprotju z osnovnim namenom denacionalizacije, da je primarna oblika denacionalizacije vrnitev premoženja v last in posest, le če vrnitev premoženja v last in posest zaradi taksativno naštetih ovir ni mogoča, pride v poštev vrnitev premoženja v obliki odškodnine (16. člen ZDen)⁷.

26Tožbenega ugovora neizvršljivosti izpodbijane odločbe sodišče ni moglo upoštevati, saj ima tožnica v postopku denacionalizacije, kot zavezanka za vračilo spornih zemljišč v naravi, položaj stranskega udeleženca po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)⁸. To pomeni, da lahko v postopku navaja in dokazuje le trditve, ki bi vplivale na njen pravno varovani položaj. V čem bi morebitna nezmožnost izvršitve izpodbijane odločbe vplivala na tožničin pravno varovani položaj, v tožbi ni pojasnila. Sicer pa je s tem v zvezi treba opozariti na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-527/13-38, Up-621/13-36 z dne 10. 6. 2015, v kateri je navedlo, da oblika lastninske organiziranosti agrarne skupnosti ob njeni ponovni vzpostavitvi ni pomembna za presojo, ali člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lahko zahtevajo vrnitev odvzetih premoženjskih pravic na podlagi ZPVAS ter da člani agrarne skupnosti premoženjske pravice, ki jim bodo vrnjene s pravnomočno odločbo, skladno z določbami ZPVAS lahko izvršujejo le na enak način, kot so svoje premoženjske pravice na odvzetem premoženju izvrševali člani nekdanje agrarne skupnosti ob podržavljenju⁹.

27V zvezi s tožbenim ugovorom, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka, s katero je organ zavrnil upravičenkin zahtevek za vrnitev v naravi tam navedenih nepremičnin, sodišče sodi, da tožnica, kot zavezanka za vračilo spornih nepremičnin parc. št. 1037/5, 1040/19, 1040/21 in 1040/31 v naravi, nima pravnega interesa za uveljavljanje tega ugovora, saj ne vpliva na njen pravni položaj (to je na vrnitev navedenih spornih nepremičnin v naravi). V delu, ki se nanaša na tožničino obveznost vrnitve spornih nepremičnin v naravi, je izpodbijana odločba, kot prej podrobno pojasnjeno, natančno obrazložena.

28Tožbenega ugovora, da ji sporno nepremično premoženje ni bilo dano v uporabo brezplačno, pa tožnica ni konkretizirala z navedbo in morebitnim dokazom o plačilu za uporabo teh zemljišč ter tudi ni pojasnila, zakaj bi bila ta okoliščina pomembna za odločitev v tej zadevi. Zato tudi s tem ugovorom ne more uspeti.

29Ne nazadnje sodišče zavrača tožničin očitek, da je odstopilo od ustaljene upravno sodne prakse, v zvezi s čimer se tožnica sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1219/2015 z dne 16. 2. 2016. S tem v zvezi pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz omenjene sodbe, saj v omenjeni zadevi I U 1219/2015 iz podatkov spisa ni izhajalo, da bi šlo dejansko za objekte v lasti pašne skupnosti, ker so jih gradili člani pašne skupnosti, ki jih tudi štejejo za objekte v lasti pašne skupnosti, za razliko od obravnavane zadeve, v kateri, kot že rečeno, tudi po presoji sodišča iz podatkov v spisu (v postopku predloženih listin ter izpovedb in izjav prič) navedeno izhaja.

30Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

31Odločitev je sprejelo na nejavni seji na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj so, kot prej pojasnjeno, tožničine navedbe glede v postopku ugotovljenega dejanskega stanja ostale na ravni pavšalnosti, hkrati pa je sporna uporaba materialnega prava (drugega odstavka 32. člena ZDen).

32Stroškovni zahtevek tožnice je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Stroškovni zahtevek upravičenke pa je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 155. člena tega zakona (vse v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), saj njene navedbe v odgovoru na tožbo za odločitev niso bile potrebne.

¹ Glej: četrti odstavek na strani 14 izpodbijane odločbe.
² Glej: prvi odstavek na 29. strani izpodbijane odločbe.
³ Glej: prvi odstavek na 29. strani izpodbijane odločbe.
⁴ Glej: prav tam.
⁵ Glej: tretji odstavek na 13 strani izpodbijane odločbe.
⁶ Glej: 15. do 18. točka obrazložitve navedene sodbe.
⁷ Tako tudi: to sodišče v sodbi I U 253/2017 z dne 15. 2. 2018, točka 20 obrazložitve.
⁸ Po prvem odstavku 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec).
⁹ Glej: točka 15 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-527/13-38, Up-621/13-36 z dne 10. 6. 2015