Ustanove

Metanje predmetov z velike višine v naselju vsekakor ogroža stanovalce in druge mimoidoče ljudi. Nasprotni udeleženec zaradi nekritičnosti do svojega stanja in potrebnosti zdravljenja tako huje ogroža svoje zdravje, s svojimi nenadzorovami ravnanji pa lahko huje ogrozi tudi zdravje in celo življenje drugih.

Obdobje dveh mesecev je obdobje, ki je potrebno, da se uredi in začne učinkovati terapija ter stanje udeleženca stabilizira do te mere, da bo dosegel tolikšno kritičnost do svoje bolezni in nujnosti prejemanja terapije tudi po odpustu, da bo sposoben nadaljevati z milejšimi oblikami zdravljenja.

Brez ustreznega zdravljenja bi se bolezenskega simptomatika in hudi občutki ogroženosti stopnjevali. To pa bi lahko predstavljalo hudo ogroženost zdravja pridržane osebe, pa tudi zdravja in življenja drugih, saj je zaradi občutkov ogroženosti z avtom že brezglavo bežala po cesti in nevarno prehitevala. Da bi se uvedla ustrezna antipsihotična terapija in dosegel zaželeni učinek ter da bi paranoidna simptomatika začela izzvenevati, je potrebno obdobje dveh tednov. Milejše oblike pomoči pa v tem trenutku ne pridejo v poštev, ker je pridržana oseba zaradi občutka ogroženosti nekritična in ne bi zmogla ustrezno sodelovati pri zdravljenju ter se držati navodil.

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode, pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

Obrazložitev izpodbijanega akta, četudi je sprejeta v enostopenjskem postopku (dopustnost pritožbe pomeni možnost za ponovno preveritev zadeve in morebitno dodatno obrazložitev izpodbijane odločitve), bi morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP. V obravnavani zadevi izpodbijani sklep takšne obrazložitve ne vsebuje, zaradi česar njegov preizkus ni mogoč (podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

Po določbi prvega odstavka 125. člena ZD je dedič lahko vsak pravni subjekt: fizična ali pravna oseba, ki obstaja ob uvedbi dedovanja oziroma ob zapustnikovi smrti. Po analogiji z domnevo o življenju spočetega otroka (drugi odstavek 125. člena ZD) so lahko dediči tudi pravne osebe, ki še niso definitivno konstituirane, vendar pa izpolnjujejo vse pogoje za pridobitev pravne sposobnosti in že teče postopek za njihovo ustanovitev. Dedič je torej lahko tudi zametek ustanove. Brez pomena bi bila sicer določba ZU, ki dovoljuje zapustniku, da s pravnim poslom za primer smrti, to je oporoko, ustanovi ustanovo. V obravnavni zadevi torej kot dedič nastopa Ustanova A. A. v ustanavljanju, ki jo zastopa (kot zakoniti zastopnik) skrbnik, ki v imenu in na račun dediča (ustanove v ustanavljanju) opravlja procesna dejanja v zapuščinskem postopku. Skrbnik torej z ukrepi, ki jih izvaja v postopku, ne zavezuje sebe, temveč premoženje, ki ga upravlja. Deluje z voljo, da nastopijo učinki delovanja za tretjega (ustanovo v ustanavljanju), ne pa proti njemu samemu. Pravico do lastnega pravnega sredstva ima skrbnik le glede odločitev, ki se nanašajo na njegovo vlogo v postopku. Pritožba začasnega s

Volilo je breme zapuščine. Volilojemnik ga pridobi praviloma v trenutku oporočiteljeve smrti, ko skladno s 132. členom ZD preide na dediče zapuščina in z njo tudi breme volila. Ob smiselni uporabi drugega odstavka 125. člena ZD je treba šteti, da je ustanova ob zapustnikovi smrti že obstajala, če kasneje dobi odobritev pristojnega državnega organa za obstoj. Zato ji gre dediščina ipso iure od trenutka zapustnikove smrti (132. člen ZD), hkrati s tem pa tudi breme volila. Če oporočitelj veže volilo na izpolnitev pogoja ali roka, volilojemnik ne pridobi volila v trenutku oporočiteljeve smrti, saj velja učinek izpolnitve odložnega pogoja ali začetka teka roka le za naprej.

Čeprav se ZU v 8. členu sklicuje na ZD, to ne pomeni, da ima revident iz tega naslova izkazan pravni interes za vložitev pritožbe zoper odločbo o soglasju k aktu o ustanovitvi navedene ustanove. Dedovanje namreč ni odvisno od soglasja k ustanovitvi ustanove, temveč od odločitve zapuščinskega sodišča.

Tožeča stranka je statusnopravno organizirana kot ustanova. Zato sodišče izvede postopek likvidacije oziroma stečaja v skladu z Zakonom o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (sedaj Zakon o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Zato ni pravilno stališče tožene stranke, da se prenehanje tožeče stranke izvede v upravnem postopku.

Ustanova pridobi pravno subjektiviteto šele, ko organ, pristojen za ustanove, izda soglasje k aktu o ustanovitvi. Zato pred ustanovitvijo ustanove pravnega prometa ni mogoče opravljati.