51. člen URS

Doplačilo za nadstandardni material ne more poseči v osnovno pravico zavarovanca do kritja stroškov samega posega v okviru javnih sredstev. Toženec pri tem ni dolžan povrniti dejanskih stroškov materiala, uporabljenega pri zdravljenju v tujini, temveč je dolžan povrniti strošek, ki ga za takšno storitev (vključno z materialom) priznava slovenski sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja. Dolžan je torej povrniti znesek, ki ustreza ceni standardnega materiala, ki se uporablja v Sloveniji (povprečno cene teh storitev), medtem ko razliko oziroma t. i. plačilo za nadstandard krije zavarovanec sam. Nadstandardna leča (monofokalna leča s podaljšanim žariščem), ki je bila vstavljena tožniku na Hrvaškem, ne odpravi zgolj bolezenskega stanja (sive mrene), temveč hkrati korigira tudi astigmatizem. Vendar takšen poseg ne vpliva na obstoj osnovne pravice do zdravljenja bolezni (torej pravice do operacije sive mrene) in posledično tudi ne na pravico do povračila stroškov zdravljenja v obsegu, ki ga določa 44.c člen ZZVZZ. Nadstandardni del storitve, ki presega medicinsko zdravljenje bolezni, pa ostaja v breme zavarovanca. Do zamude zavoda z izpolnitvijo obveznost

Nadstandardna leča (monofokalna leča s podaljšanim žariščem), ki jo je prejela tožnica na Hrvaškem, ne odpravi zgolj bolezenskega stanja (sive mrene), temveč hkrati korigira tudi astigmatizem. Vendar takšen poseg ne vpliva na obstoj osnovne pravice do zdravljenja bolezni (torej pravice do operacije sive mrene) in posledično tudi ne na pravico do povračila stroškov zdravljenja v obsegu, ki ga določa 44.c člen ZZVZZ. Nadstandardni del storitve, ki presega medicinsko zdravljenje bolezni, pa ostaja v breme zavarovanca. Do zamude zavoda pri izpolnitvi denarne obveznosti ne more priti, dokler ni izdana dokončna in izvršljiva odločba. Zavarovanec mora za priznanje pravice vložiti zahtevo, zavod pa ima na podlagi 222. člena ZUP zakonski rok dveh mesecev za odločitev. Zato v primeru, ko sodišče v sodnem postopku odpravi upravne odločbe zavoda in zavarovancu prizna pravico za nazaj, zamuda nastopi v trenutku, ko bi prvostopenjska odločba zavoda (če bi bila pravilna) postala izvršljiva. Toženec zato ni prišel v zamudo šele z vložitvijo tožbe kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, niti ne že z vložitvijo zahteve kot trdi tožnica. Toženec je p

Nasprotni udeleženec je pred sprejemom povzročil prometno nesrečo, pri čemer je vozil pod vplivom opisane psihotične simptomatike in vplivom psihoaktivnih snovi (kokain in marihuana), kar vsekakor pomeni ogrožanje njegovega zdravja, življenja in premoženja ter tudi zdravja, življenja in premoženja drugih. Ugotovljeni prometni nesreči nasprotuje pritožba, češ da ni nobenih dokazov, da je bil nasprotni udeleženec res njen povzročitelj. Ugotovljeno dejstvo izhaja že iz obvestila UPK, ga je pa potrdil tudi sam nasprotni udeleženec na naroku. Ker tudi njegov odvetnik do konca naroka ni nasprotoval opisanemu dejstvu, je sodišče pravilno štelo, da ni sporno. Na slednje kaže tudi to, da ob koncu naroka odvetnik ni imel nobenih pripomb in dokaznih predlogov. Le na oddelku pod posebnim nadzorom je mogoče zagotoviti stalni nadzor, nadzorovano prejemanje terapije in spremljanje psihičnega stanja nasprotnega udeleženca.

Ne glede na ugotovitev sodišča, ki temelji na mnenju sodne izvedenke, da je za dolgoročen psihološki razvoj otrok koristno vzdrževanje stikov z obema staršema, ta sama po sebi ne more pogojevati začasne odredbe z izrekom ukrepa o prisilni napotitvi matere na psihiatrično zdravljenje oziroma diagnostiko, saj ne podlega pogoju ogroženosti iz 161. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 157. člena DZ. Otrokove pravice oziroma njegova korist se v razmerju do pravic staršev lahko zavarujejo s posegi v pravico do starševske skrbi, ne pa v druge osebnostne pravice staršev. Sodišče zato lahko z ukrepi za varstvo koristi otrok le prepreči staršu, da bi zaradi njegovega ravnanja ali opustitve otroku nastala škoda. Otroka mora zaščititi, ne more pa starša prisiliti v zdravljenje (zgolj) zato, ker bi bilo to "dobro za otroka" oziroma v njegovo korist.

Pri udeleženki je prisotna huda duševna motnja, ki je v fazi akutnega poslabšanja in sta njena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja hudo moteni. V svoje psihofizično stanje nima uvida, ne zaveda se potrebe po nujni zdravstveni obravnavi, kar je bolezensko pogojeno in ni odraz njene prave volje. Po mnenju izvedenke udeleženka potrebuje nadaljnjo zdravstveno obravnavo in zdravljenje, ki ga je mogoče izvesti le na oddelku pod posebnim nadzorom, saj ta edini zagotavlja stalen nadzor, ki ga udeleženka zaradi preprečevanja ugotovljenih tveganj in ogrožanj nujno potrebuje, ter zaradi prilagoditve medikamentozne terapije. Prav tako ta oddelek edini nudi jasno strukturirano okolje z usmerjanjem in pomočjo pri vsakodnevnih opravilih, kar udeleženka zaradi funkcionalnega upada prav tako nujno potrebuje. Milejše oblike zdravljenja ne pridejo v poštev, saj zaradi nekritičnosti do svojega stanja in teže poslabšanja v njih ne zmore sodelovati.

Sodišče prve stopnje neenake obravnave ne bi smelo utemeljiti s sklicevanjem na četrti odstavek 101. člena ZJU. Tožnik je javni zavod, zato se zanj citirana določba ne uporablja (prvi odstavek 22. člena ZJU). Tehtanje ustavnih dobrin, ki ju varujeta 49. in 51. člen URS, se v tem sporu prevesi v korist toženke. V njeno svobodo dela oziroma prosto izbiro zaposlitve bi bilo namreč v nasprotju z načelom sorazmernosti poseženo prekomerno, če bi ob upoštevanju okoliščin, ki izhajajo iz 17. točke te sodbe, morala ostati pri tožniku po opravljenem specialističnem izpitu v delovnem razmerju še dvakratno dobo trajanja specializacije (to pomeni, da bi vključno z obdobjem specializacije, v katerem je zanj samostojno že opravljala delo v ugotovljenem velikem obsegu, morala delati pri njem 18 let in 4 mesece, kar je skoraj polovica polne pokojninske dobe). Po presoji pritožbenega sodišča zato ustavnoskladna zaposlitvena vezanost toženke upoštevaje okoliščine konkretnega primera obsega enkratno dobo trajanja specializacije, določilo pogodbe o specializaciji pa je nično v delu, v katerem toženko zavezuje k dvakratni dobi zaposlitve pri tožniku.

Za priznanje povračila stroškov zdravljenja v tujini je, na podlagi 44.c člena ZZVZZ, bistveno, da je storitev opravljena v okviru izdane napotnice. Ker pri tožnici v tujini ni bila opravljena zdravstvena storitev v okviru izdane napotnice, niso izpolnjeni pogoji iz 44.c člena ZZVZZ, ki bi upravičevali povračilo stroškov zdravljenja v tujini.

Glede na to, da je tožnica neprekinjeno začasno zadržana od dela (v bolniškem staležu) od 18. 5. 2017 dalje, ureditev, kot izhaja iz 34. člena ZIUZDS, velja za naprej, torej za čas, ko je začasna zadržanost od dela nastala v času od 1. 1. 2024 dalje, nikakor pa ne za nazaj. V tem primeru ZIUZDS za odločitev v tej zadevi ni odločilen. Kot izhaja iz 57. člena (prehodna določba) navedenega zakona, kjer je urejen prehod na spremenjeno ureditev nadomestila za čas odsotnosti od dela, se ureditev nadomestila za čas odsotnosti od dela v breme zdravstvenega zavarovanja iz 33. člena tega zakona, osnove za nadomestilo in nadomestila iz 34. člena tega zakona ter nadomestila za čas odsotnosti od dela v breme delodajalca iz spremenjenega tretjega in četrtega odstavka 137. člena ZDR-1, uporablja za začasno zadržanost od dela za čas od 1. 1. 2024 dalje.

Namen zakonitega zastopništva (oziroma skrbništva za odrasle osebe po sedanji zakonodaji) je varstvo osebnosti odrasle osebe, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne zmorejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje (primerjaj drugi odstavek 239. člena DZ). 64. člen ZDZdr resda ne predpisuje, da mora sodišče ob obisku osebe v oddelku pod posebnim nadzorom obvezno zaslišati tudi zakonitega zastopnika, vendar pa iz narave instituta zakonitega zastopništva in izjemnosti ukrepa zadržanja na zdravljenju izhaja, da ga mora sodišče v postopek vključiti, če je le možno. Preobremenjenost sodišča prve stopnje in ocena, da razpolaga z zadostnimi podatki, pomembnimi za odločitev v tako občutljivih zadevah, kot je postopek zaradi sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, ne smeta biti razlog, da sodišče ne stori vsega, da se osebi pri obravnavi zagotovi varstvo njenega osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 3. člena ZDZdr).

Ni utemeljen očitek o kršitvi načela neposrednosti. Ista sodnica je opravila z zadržano osebo razgovor in nato izdala izpodbijani sklep. Ker je obravnavala tudi pridržalno zadevo, v kateri je bil sklep izdan februarja 2025, je bila seznanjena s takratnim stanjem osebe. Zato je lahko primerjala njeno stanje takrat in ob tokratnem zadržanju.

Udeleženec zaradi ugotovljene duševne motnje v tem trenutku ni sposoben oblikovati svoje volje in ni sposoben misli urediti do take mere, da bi svoje zdravstvene težave dojemal kot bolezenske. Svoje bolezni se ne zaveda in misli, da ni bolan. Na zdravljenje zato ne more svobodno pristati. Zgolj zavračanja zdravljenja še ni mogoče a pripori šteti za ogrožanje zdravja oziroma življenja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

Izvedensko mnenje daje podlago za sklep, da se oseba svojega stanja ne zaveda in da vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. V primeru, če bi se zdravstveno stanje osebe izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (69. in 71. člen ZDZdr), pa ni izključena možnost predčasnega odpusta.

Zaposleni pri pravni osebi zasebnega prava ne ravna protipravno, če upošteva veljaven prisilni podzakonski predpis, tudi če bi bilo pozneje presojeno, da je bil predpis protiustaven.

Glede na izjavo osebe, da se z zadržanjem strinja, in njeno pisno privolitev ter ugotovitev izvedenke po predhodnem pregledu zdravstvene dokumentacije in razgovoru z osebo, da je ta lahko podala soglasje k bivanju in zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, ker razume pomen in posledice podanega soglasja in je to tudi odraz njene prave volje, je sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 62. člena ZDZdr postopek utemeljeno ustavilo. Nadaljnji postopek in presoja izpolnjenosti pogojev iz 39. člena ZDZdr glede na podano soglasje nista bila potrebna in je drugačna pritožbena navedba neutemeljena.

Ustava RS določa pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena). Le pod pogojem, da bolnik zaradi duševne bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju in da sta odvzem svobode in prisilno zdravljenje nujno potrebna za zagotovitev varstva ostalih temeljnih človekovih pravic bolnika, je mogoče zadržanje tistih duševnih bolnikov, ki zaradi bolezni ogrožajo sebe. V tovrstnih primerih država nadomesti bolnikovo odločitev o zdravljenju. Sodišču prve stopnje pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni bilo treba presojati, ker je ugotovilo, da je A. A. jasno in nedvoumno privolil v zdravljenje na oddelku. Glede na to, da se pritožbeni rok za vložitev pritožbe A. A. v trenutku predmetnega pritožbenega odločanja še ni iztekel, sodišče druge stopnje hkrati ni odločilo, da se izpodbijani sklep potrdi. Če bo A. A. tudi sam vložil pritožbo, bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju odločalo tudi o tej pritožbi, sicer pa bo učinek pravnomočnosti izpodbijanega sklepa nastopil, ko se bo tudi njemu iztekel rok za pritožbo. Zaradi nujnosti zadeve ozir

Ključno za odločitev je predmet oziroma obseg napotitve in kakšen poseg je bil tožnici izveden. Tožnica je namreč upravičena do povračila stroškov zdravljenja v tuijini, ki je bilo izvedeno v okviru izdane napotnice, ob tem, da je za opravljeni poseg upravičena do povračila v višini povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji, vendar ne več kot znašajo dejanski stroški. Pri zdravstvenem zavarovanju oseb v tujini zavarovalni primer ne nastane šele z upravičenčevim (zavarovančevim) plačilom stroškov zdravljenja, temveč že s samim nastankom teh stroškov. Gre za primerljiv položaj s tistim, ki ga ima zavarovanec v okviru domačega zdravstvenega zavarovanja, pri katerem stroške zdravljenja v tujini krije nosilec obveznega zavarovanja.

Sodišče se je v zadostni meri vsebinsko opredelilo tudi do možnosti milejših oblik zdravljenja. Z njimi zasledovanega cilja ne bi bilo mogoče doseči. Sprejeta odločitev ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje osebe izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (69. in 71. člen ZDZdr).

Drži, da je izvedenka ugotovila, da ima A. A. kognitivne motnje. Ugotovila pa je tudi, da je osebnostno še delno orientirana, da se zaveda spominskih deficitov in da se strinja z nadaljnjim zdravljenjem. Upoštevajoč izjavo A. A., da je "rada tu" (na oddelku) in da se je "dobro izšlo," je njeno jasno voljo glede tega, kje trenutno želi biti, kljub njenim siceršnjim zdravstvenim težavam, treba upoštevati. Drugačno ravnanje bi pomenilo poseg v njeno osnovno dostojanstvo; kljub kognitivnemu upadu, pri čemer pa je osebnostno še delno orientirana in se zaveda spominskih deficitov, ima v teh okvirih nedvomno pravico sprejeti odločitev glede tega, ali in kje se želi zdraviti (prvi odstavek 51. člena URS določa, da ima vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon), oziroma, kje se želi nahajati.

Udeleženka je pritožbo vložila dva dni po poteku tridnevnega pritožbenega roka. Trdota kratkega zakonskega roka je omehčana z določbo, po kateri lahko sodišče druge stopnje iz tehtnih razlogov upošteva tudi prepozno vloženo pritožbo (tretji odstavek 36. člena ZNP-1).

Ni predmet sodnega odločanja, katera psihiatrična klinika z ustreznim oddelkom za posebni nadzor je tista, kjer mora biti oseba hospitalizirana. Sicer pa niti ni izkazano, da konkretna institucija, kjer je zadržana oseba na prisilnem zdravljenju, ne bi bila primerna, oz. da ne bi bila ustrezen izvajalec zdravljenja duševnih motenj.