71. člen ZDZdr

Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi bilo mogoče izvajati zdravljenje nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi v domačem okolju. Izvedenec je namreč potrdil, da druge oblike zdravljenja za nasprotnega udeleženca niso primerne, ker zavrača zdravljenje, niti ne razume pomena zdravljenja in ima bolezensko moten uvid.

Nima prav pritožba, da se nasprotni udeleženec želi prostovoljno zdraviti, saj je več kot očitno, da je opustil zdravljenje, da je do svojega zdravstvenega stanja nekritičen, saj bo jemal zdravila po potrebi, v kolikor bo ocenil, da jih potrebuje in meni, da se lahko sam zdravi. Tako je tudi po stališču sodišča druge stopnje takšna oblika zdravljenja pri nasprotnem udeležencu nujno potrebna in je ni mogoče nadomestiti z drugačno obliko, kot je ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovana obravnava, saj se z njo ne bi moglo doseči izboljšanja duševnega zdravja nasprotnega udeleženca.

Vedenje zadržane osebe pomeni hudo ogrožanje njenega zdravja, pa tudi njenega življenja kot tudi ogrožanje ostalih udeležencev v cestnem prometu, saj je oseba v poslabšanem stanju duševne motnje nepredvidljiva. Ugotovljeno je bilo, da je delovanje zadržane osebe posledica njene duševne motnje. Zaradi nje ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Sodišče je prepričljivo pojasnilo, da je oseba zaradi poslabšanja bolezni zdravstveno ogrožena. Opustila je vsa zdravila, tudi za ščitnico. Pri njej so bile zaznane kognitivne motnje. Te se lahko z opuščanjem vzdrževalne terapije kronificirajo in povzročijo predčasen kognitivni upad, čeprav ima oseba komaj 26 let. V preteklosti je že prišlo do suicidalne ogroženosti. Ob nanizanih razlogih ni dvoma, da so podane predpostavke, ki utemeljujejo odločitev o sprejemu na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve. Bistvena in z izvedenskim mnenjem podkrepljena je ugotovitev sodišča, da oseba zaradi akutnega poslabšanja duševne motnje ni zmožna razumeti pristanka na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom. To ji onemogoča hudo motena presoja realnosti, zato njena privolitev ne bi

Ni utemeljen očitek o kršitvi načela neposrednosti. Ista sodnica je opravila z zadržano osebo razgovor in nato izdala izpodbijani sklep. Ker je obravnavala tudi pridržalno zadevo, v kateri je bil sklep izdan februarja 2025, je bila seznanjena s takratnim stanjem osebe. Zato je lahko primerjala njeno stanje takrat in ob tokratnem zadržanju.

Izvedensko mnenje daje podlago za sklep, da se oseba svojega stanja ne zaveda in da vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. V primeru, če bi se zdravstveno stanje osebe izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (69. in 71. člen ZDZdr), pa ni izključena možnost predčasnega odpusta.

Za izrek ukrepa namestitve v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve ni potrebno aktivno ravnanje osebe, pač pa je v primeru poslabšanja njenega psihičnega zdravstvenega stanja zaradi lastne opustitve predpisane terapije dovolj, da bi z opustitvijo pridržanja bilo ogroženo njeno zdravstveno stanje in s tem povzročena huda škoda njej sami. Zato sodna praksa opustitev predpisane terapije v primeru diagnosticiranih psihičnih motenj in bolezni šteje za ogrožanje lastnega zdravja.

Presoja pogojev za zdravljenje brez privolitve na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Psihiatrična bolnišnica je dolžna ves čas zdravljenja preverjati, ali je še potrebno pridržanje zdravljene osebe na oddelku pod posebnim nadzorom ali pa je mogoče zdravljenje nadaljevati v drugi obliki (npr. na odprtem oddelku ali ambulantno), to preverjanje pa mora potekati po uradni dolžnosti in brez posebnega predloga ali iniciative kogarkoli.

Sodišče se je v zadostni meri vsebinsko opredelilo tudi do možnosti milejših oblik zdravljenja. Z njimi zasledovanega cilja ne bi bilo mogoče doseči. Sprejeta odločitev ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje osebe izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (69. in 71. člen ZDZdr).

Prvostopenjsko sodišče je ukrep odredilo za le toliko časa, kolikor je glede na pravila psihiatrične stroke predvidoma treba, da bo zdravljenje doseglo točko, ko nevarnosti hudega ogrožanja ne bo več.

Čas zadržanja na zdravljenju je strokovno vprašanje, sodišče pa je tudi v tem navedlo utemeljene razloge, ki temeljijo na izvedenskem mnenju.

Pritožba se v razlogih osredotoča in izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja iz 5. alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr, in sicer, da vzrokov in ogrožanja iz 3. in 4. alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi).

Zakon predvideva presojo sposobnosti nasprotne udeleženke na podlagi zaslišanja, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi Okrajno sodišče v Ljubljani moralo nasprotno udeleženko videti in zaslišati oziroma obiskati tam, kje dejansko prebiva in kjer ima tudi začasno prebivališče. Procesno dejanje zaslišanja se bo brez dvoma lažje, hitreje in z manj stroški izvedlo pred Okrajnim sodiščem v Lenartu, ki je od kraja bivanja nasprotne udeleženke oddaljeno 5,3 km, medtem ko razdalja do Okrajnega sodišča v Ljubljani znaša 142 km.

Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in nasprotovanje zdravljenju, ki je nujno potrebno za zaščito koristi nasprotnega udeleženca in se lahko izvaja le pod nadzorom, so podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev njegove svobode, kot jo narekuje potrebno zdravljenje. O morebitnem odpustu z oddelka pod posebnim nadzorom bo mogoče odločati pred izrekom v sklepu določenega obdobja, če bo ugotovljeno, da se je njegovo zdravstveno stanje že prej izboljšalo, oziroma če bodo za to izpolnjeni pogoji po zakonu. Osebo je mogoče iz oddelka pod posebnim nadzorom odpustiti pred potekom roka iz sklepa sodišča, če lečeči zdravniki ocenijo, da se je zdravstveno stanje osebe toliko izboljšalo, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom. Psihiatrična bolnišnica o spremenjenih okoliščinah obvesti sodišče in sama odpusti pridržano osebo iz oddelka pod posebnim nadzorom.

Pritožba odvetnice, vložena priporočeno po pošti 24. 3. 2025, je prepozna, vendar jo je sodišče druge stopnje obravnavalo na podlagi 36. člena ZNP-1, ker je ocenilo, da za to obstajajo tehtni razlogi, z izpodbijanim sklepom pa so prizadete le pravice osebe, v korist katere je bila vložena nepravočasna pritožba, zato z obravnavanjem pritožbe tudi niso prizadete pravice drugih oseb. Vprašanje potrebnega časa pridržanja za čas zdravljenja je strokovno vprašanje. V sklepu je določen le skrajni rok oziroma najdaljši čas zadržanja. Če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, pa jo v skladu s prvim odstavkom 71. člena ZDZdr psihiatrična bolnišnica še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom.

Sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo in v ta namen tudi ni izvedlo dokazov, ker je preuranjeno in zmotno sklepalo, da namestitev nasprotne udeleženke v Domu ostarelih B. ni možna zgolj zaradi trenutne prezasedenosti tega doma, čeprav sta predlagatelj in zakonita zastopnica nasprotne udeleženke trdila, da bi Dom ostarelih B. lahko sprejel nasprotno udeleženko v roku štirih do šestih mesecev. Predlagatelj je tudi pojasnil, da v kolikor sodišče prve stopnje sklepa ne bo izdalo, bo nasprotna udeleženka izločena iz vrstnega reda za sprejem v Dom ostarelih B. in bo morala znova čakati na namestitev več kot eno leto. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditev predlagatelja, da bi bilo v korist nasprotne udeleženke, če bi se namestila v Dom ostarelih B., ker bi na ta način imela stike s svojim invalidnim sinom.

S strokovnim izvedenskim mnenjem je dokazno podprt in prepričljiv zaključek, da pritožnica, ki je v preteklosti jemala psihiatrično terapijo, ki pa jo je v zadnjem času opustila, zaradi trenutnega neuvida do svoje psihopatologije huje ogroža najmanj svoje zdravje; pritožnica namreč ponoči ne spi, čez dan je utrujena, odklonilna do hrane in pijače, v domačem okolju, kjer se je nenavadno vedla, je bila popolnoma dezorganizirana (izpoved pritožničinega moža).

Nadalje pritožba nima prav, da bi bilo potrebno nasprotno udeleženko namestiti v DSO oziroma v SVZ, saj pri njej zdravljenje še ni potekalo in je najprej potrebno uvesti ustrezno terapijo in šele po zaključenem zdravljenju obstaja možnost njene namestitve v drugi ustrezni ustanovi.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo sodnemu izvedencu, da pacient trenutno še ni sposoben sodelovati v milejših oblikah pomoči, saj potrebuje 24- urni nadzor nad jemanjem predpisane terapije, kar pa mu je mogoče zagotoviti le v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, kjer bo ob spremljanju učinkov terapij mogoče antipsihotično terapijo po potrebi prilagoditi glede na vrsto kot tudi glede na potrebno količino, da bodo doseženi optimalni rezultati terapije, ki jo potrebuje.

Možnosti drugih oblik zdravljenja zaradi udeleženčeve nekritičnosti do bolezni, odklanjanja zdravil, nevarnosti ponovnega jemanja drog in igranja iger na srečo ne pridejo v poštev.