67. člen ZDZdr

V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (ni še potekel rok za vložitev pritožb vseh udeležencev postopka), zato izpodbijanega sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je sodišče druge stopnje odločilo le o pritožbi nasprotnega udeleženca, ki jo je vložila odvetnica. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbe vseh udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitnih pritožbah ostalih udeležencev.

Omejitev uporabe mobilnega telefona je nujno potrebna za uspešnost zdravljenja pridržane osebe in uporaba mobilnega telefona huje ogroža njeno zdravje. Glede na načelo, da se pravica lahko omeji le v nujno potrebnem obsegu, in da se pri omejevanju pravic uporabi najmilejši ukrep, pa omejitev ne velja za uporabo stacionarnega telefona bolnišnice.

Napačna označitev predlagatelja v uvodu odločbe sodišča prve stopnje ni odločilna, ker je sodišče prve stopnje v izreku sklepa navedlo družbo, ki ima tudi enak naslov kot njegova PE D., kjer je nasprotni udeleženec že nameščen. PE je notranje organizacijska enota družbe, ki nima lastne pravne osebnosti ter zato tudi ni sposobna biti stranka, je pa nedvoumno, da ima sposobnost biti stranka subjekt, v katerega je vključena. Z vidika pravne identitete gre za eno in isto osebo (gre za drugačno označbo, ne za drugo pravno osebo).

Glede na vse te okoliščine ter ob poudarjenem procesnem vodstvu, ki ga sodišču nalaga 6. in 7. člen ZNP-1, sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki bi omogočali prepričljivo odločitev o odpustu oziroma o zadržanju na oddelku pod posebnim nadzorom.

Ustava RS določa pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena). Le pod pogojem, da bolnik zaradi duševne bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju in da sta odvzem svobode in prisilno zdravljenje nujno potrebna za zagotovitev varstva ostalih temeljnih človekovih pravic bolnika, je mogoče zadržanje tistih duševnih bolnikov, ki zaradi bolezni ogrožajo sebe. V tovrstnih primerih država nadomesti bolnikovo odločitev o zdravljenju. Sodišču prve stopnje pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni bilo treba presojati, ker je ugotovilo, da je A. A. jasno in nedvoumno privolil v zdravljenje na oddelku. Glede na to, da se pritožbeni rok za vložitev pritožbe A. A. v trenutku predmetnega pritožbenega odločanja še ni iztekel, sodišče druge stopnje hkrati ni odločilo, da se izpodbijani sklep potrdi. Če bo A. A. tudi sam vložil pritožbo, bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju odločalo tudi o tej pritožbi, sicer pa bo učinek pravnomočnosti izpodbijanega sklepa nastopil, ko se bo tudi njemu iztekel rok za pritožbo. Zaradi nujnosti zadeve ozir

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo ugotovitve izvedenca, a jih je v nadaljevanju v celoti ignoriralo. Res sodišče s pomočjo izvedenca, strokovnjaka, ugotavlja dejansko stanje, pravna kvalifikacija ugotovljenega dejanskega stanu pa je v pristojnosti sodišča. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da mora imeti pravna presoja sodišča, še posebej v obravnavanem primeru, ko gre za statusno zadevo in hud poseg v osnovne pravice in svoboščine nasprotnega udeleženca s prisilnim pridržanjem na varovanem oddelku SVZ, (vsaj minimalno) podlago v dejanskih ugotovitvah. Navedeno potrjujejo določila 43. člena in 47. člena ZDZdr, ki predpisujejo obvezno sodelovanje izvedenca psihiatra z izdelavo mnenja in obveznim zaslišanjem na naroku. S tem je udeležencu postopka, o pridržanju katerega se odloča, v največji možni meri zagotovljena tako strokovna kot pravna presoja.

Zadržana oseba do svojega stanja ni kritična in se poslabšanja stanja ne zaveda, kar kaže na moteno presojo realnosti in nesposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Višje sodišče ni izreklo tudi tega, da se sklep potrdi. Zoper sklep iz 65. člena ZDZdr se namreč lahko pritožijo oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik, najbližja oseba ali psihiatrična bolnišnica. Vročitev sklepa odvetnici še ni izkazana, tako presoja, ali je rok za vložitev pritožbe zanjo že iztekel, ni mogoča. To pomeni, da je možno, da bo sodišče prejelo še njeno pritožbo. Učinek pravnomočnosti sklepa bo torej nastopil, ko bo iztekel rok za njeno pritožbo (če ta ne bo vložena) ali pa, ko bo višje sodišče odločilo o njeni morebitni pritožbi.

V postopku o predlogu za predčasen odpust iz varovanega oddelka SVZ je revizija dovoljena. Vendar predlog v obravnavani zadevi ni utemeljen.

Na podlagi 67. člena ZDZdr je zaradi nujnosti in hitrosti tovrstnih zadev določen krajši pritožbeni rok, in sicer tri dni od dneva vročitve sklepa. Po tretjem odstavku 36. člena ZNP-1 lahko sodišče druge stopnje iz tehtnih razlogov upošteva tudi prepozno vloženo pritožbo, vendar pa v konkretnem primeru taki razlogi niso ne zatrjevani ne izkazani.

Na podlagi tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr lahko sodišče na predlog izvedenca osebi s sklepom v celoti ali delno omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, če bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje. V konkretnem primeru je izvedenka tak predlog podala, saj je ocenila, da bi sodelovanje pri dokazovanju lahko udeleženko še dodatno vznemirilo, kar bi poslabšalo njeno psihično stanje.

Sodišče prve stopnje ni razpolagalo s strokovnim znanjem za ugotovitev ali so podani pogoji po 39. členu v povezavi s 53. členom ZDZdr. Zato ni jasno, po kateri dejanski podlagi je ocenilo, da udeleženčeva sposobnost presoje realnosti in obvladovanja ravnanja ni motena do te mere, da bi bila tej fazi potrebna prisilna hospitalizacija. Če je sodišče prve stopnje na eni strani ugotovilo, da udeleženec ne razume situacije, v kateri se nahaja, in ni sposoben sodelovanja v postopku, kar vse je posledica akutnega poslabšanja paranoidne shizofrenije, ni jasno, zakaj je v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo nasprotno, da njegova sposobnost odločanja ni okrnjena do te mere, da ne bi mogel sam odločati o svojem zdravljenju.

Ugotovitev, da so vsi socialnovarstveni zavodi v času odločanja (pre)zasedeni, ni razlog, ki bi nudil podlago za zavrnitev predloga. Če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za sprejem v varovani oddelek brez privolitve, mora izbrati socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme ter odločiti o obdobju zadržanja v varovanem oddelku (drugi odstavek 48. člena ZDZdr). Zadržanje na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda lahko traja največ eno leto z možnostjo podaljšanja (glej 77. člen ZDZdr). V to obdobje pa je treba, čeprav gre le za začasno namestitev, ki zakonsko ni urejena in je posledica sistemskega problema prezasedenosti SVZ, šteti tudi čas, ko bo nasprotna udeleženka ostala nameščena pri predlagatelju.

Pritožbeni rok v postopkih po ZDZdr teče za vsako do pritožbe upravičeno osebo posebej, torej od dneva, ko je bil sklep vročen posameznemu pritožniku.

Sodišče prve stopnje je predlog pritožnika, sina pridržane osebe, za vpogled v spis zavrnilo, ker je ugotovilo, da pridržana oseba najbližje osebe tekom postopka ni navedla, niti ni bila najbližja oseba navedena v predlogu za sprejem na zdravljenje brez privolitve, zaradi česar na podlagi 10. točke 2. člena ZDZdr status najbližje osebe pripada njenemu možu. Pritožnik tako ne sodi v krog oseb, ki se lahko zoper obravnavni sklep pritožijo.

Pri udeležencu so podani vsi zakonski pogoji za zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve. Prepričljiva je ugotovitev izvedenke, da druge milejše oblike pomoči ne pridejo v poštev, ker je udeleženec do svoje bolezni nekritičen, ambulantno zdravljenje pa je letos poleti sam opustil.

Po 67. členu ZDZdr se pritožba vloži v treh dneh od vročitve sklepa. Obravnavana pritožba je bila vložena po izteku navedenega roka. Glede na to, da se razlogi v njej bistveno ne razlikujejo od razlogov, podanih v prvi pritožbi, tudi ni razlogov, ki bi utemeljevale izjemo iz tretjega odstavka 36. člena ZNP-1, po kateri se iz tehtnih razlogov upošteva pritožba, vložena po izteku roka.

Iz dopisa Univerzitetne psihiatrične klinike z dne 1. 7. 2022 izhaja, da je bila udeleženka že 1. 7. 2022 premeščena na odprti oddelek Psihiatrične bolnišnice, zaradi česar pritožnika nimata pravnega interesa za pritožbo.

Pritožba, ki jo je A. A. zoper isti sklep sodišča prve stopnje vložil še 5. 7. 2022, je prepozna.

Obdobje dveh mesecev je obdobje, ki je potrebno, da se uredi in začne učinkovati terapija ter stanje udeleženca stabilizira do te mere, da bo dosegel tolikšno kritičnost do svoje bolezni in nujnosti prejemanja terapije tudi po odpustu, da bo sposoben nadaljevati z milejšimi oblikami zdravljenja.

V nepravdnem postopku za sprejem na zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve ni mogoče uporabiti pravil o omejitvi predlagateljičine postulacijske sposobnosti iz 86., 91. in 367.č člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Smiselna uporaba določb ZPP bi lahko v tovrstnih postopkih pomenila pretiran poseg v pacientkino pravico do svobodnega odločanja o zdravljenju (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Predlog za dopustitev revizije mora stranka podati v 30 dneh po vročitvi pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367.b člena ZPP).