66. člen ZDZdr

Brez ustreznega zdravljenja bi se bolezenskega simptomatika in hudi občutki ogroženosti stopnjevali. To pa bi lahko predstavljalo hudo ogroženost zdravja pridržane osebe, pa tudi zdravja in življenja drugih, saj je zaradi občutkov ogroženosti z avtom že brezglavo bežala po cesti in nevarno prehitevala. Da bi se uvedla ustrezna antipsihotična terapija in dosegel zaželeni učinek ter da bi paranoidna simptomatika začela izzvenevati, je potrebno obdobje dveh tednov. Milejše oblike pomoči pa v tem trenutku ne pridejo v poštev, ker je pridržana oseba zaradi občutka ogroženosti nekritična in ne bi zmogla ustrezno sodelovati pri zdravljenju ter se držati navodil.

V konkretnem primeru je glede na hudo obliko duševne motnje mogoče izreči le ukrep sprejema osebe na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih.

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki je dovoljen le v izjemnih primerih, ko so prepričljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju.

V sodni praksi je utrjeno stališče, da v primeru, ko oseba izpolnjuje pogoje za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve, prezasedenost zavoda ni utemeljen razlog za zavrnitev predloga. V nasprotnem primeru bi bilo izvajanje ukrepov iz 74. in 75. člena ZDZdr neizvedljivo. Res pa takšni primeri odpirajo vprašanje sistemske pomanjkljivosti obravnave oseb z duševno motnjo v primerih namestitve v socialno varstvenem zavodu po odredbi sodišča, s tem pa tudi pomembna ustavnopravna vprašanja, na kar je že opozorilo Ustavno sodišče.

V sodni praksi je utrjeno stališče, da v primeru, ko oseba izpolnjuje pogoje za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve, slednji ne more uspešno nasprotovati sprejemu s trditvami o pomanjkanju prostorskih in kadrovskih zmožnosti. Konkretni zavod od vseh zavodov izkazuje najmanjšo obremenjenost in je najbližje stalnemu prebivališču nasprotne udeleženke, ki je tudi izrazila željo po namestitvi v ta socialno varstveni zavod.

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep. Slednji močno posega v pravico do osebne svobode, pa tudi v pravico do varstva duševne integritete in v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so prepričljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz 39. člena ZDZdr. V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa, saj vročitev udeležencem iz 66. člena ZDZdr še ni izkazana, zato izpodbijanega sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi zagovornice. Učinek pravnomočnosti sklepa pa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo vsem udeležencem ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitni pritožbi katerega od udeležencev.

V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa, saj vročitev udeležencem iz 66. člena ZDZdr še ni izkazana, zato izpodbijanega sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi zagovornika. Učinek pravnomočnosti sklepa pa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo vsem udeležencem ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitni pritožbi katerega od udeležencev.

Ker sodišče ne more odreči odločitve o zadevi, za katero je pristojno, mora odločiti, četudi instrukcijski rok že poteče, potek roka pa na vsebinsko odločitev ne more (ne sme) vplivati. Sodišče torej zaradi poteka roka ne sme in ne more odločiti drugače, kot bi sicer; če odloči drugače, odloči materialnopravno zmotno. Ob presoji utemeljenosti sprejema osebe na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je treba obnašanje zadržane osebe presojati celovito v določenem (daljšem) časovnem obdobju, saj bi zgolj posamično, izolirano dejanje lahko narekovalo druge ukrepe.

Pri A. K. je prisotna duševna motnja – paranoidna shizofrenija, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti, ogroža pa tudi svoje zdravje oziroma celo življenje . A. K. bi na prostosti ogrožala svoje zdravje in tudi življenje s tem, ko bi spet nehala jesti in bi se tudi sicer hudo telesno zanemarila, upoštevati je tudi zaključek o odklanjanju zdravljenja. Ker udeleženki zaenkrat ni mogoče pomagati z milejšimi ukrepi, saj je zdravljenje na oddelku s posebnim nadzorom nujno, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je bilo zdravljenje odrejeno, so podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev njene svobode.