Trg vrednostnih papirjev

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je podtočka (i) točke (a) prvega odstavka 12. člena Uredbe MAR res upoštevna tudi za nelikvidne (ali zelo slabo likvidne) vrednostne papirje, in to ob uporabi povsem enakih kriterijev kot v primeru likvidnih vrednostnih papirjev? - Ali je zahteva ATVP po predložitvi izjave subjekta nadzora o prenehanju kršitev tržne manipulacije v bodoče v skladu z zakonom (ZTFI-1) in Ustavo? - Ali je Upravno sodišče s svojo (ne)opredelitvijo do tožnikovih predlogov za predhodno odločanje kršilo 22. člen v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave oziroma ali je pri tem zadostilo zahtevam, ki izhajajo iz prava EU in Ustave oziroma iz njene s pravom EU skladne razlage?

Četudi dajejo stranke v skladu s 469. členom ZTFI‑1 svoje izjave pisno in jim možnost podajanja pisnih izjav toženka v skladu s 470. členom ZTFI-1 mora zagotoviti, lahko v dokaz svojih trditev predlagajo tudi zaslišanje prič. V skladu s 1. točko drugega odstavka 471. člena ZTFI-1 Agencija razpiše ustno obravnavo, če je treba zaslišati priče ali izvedence. O tem, kdaj je treba zaslišati priče, pa ZTFI-1 nima posebnih določb, zato se na podlagi drugega odstavka 463. člena ZTFI-1 uporablja ZUP.

Agencija mora v postopkih spoštovati tudi temeljna načela ZUP ter zagotavljati spoštovanje ustavnih pravic in svoboščin. Po presoji sodišča bi Agencija predlagani dokaz za zaslišanje priče morala obravnavati in ga izvesti ali pa zavrniti iz zakonsko dopustnih razlogov. Med temi razlogi pa ni dopustna vnaprejšnja dokazna ocena. Če stranka zatrjuje, da listine, četudi naj bi izkazovale resnično stanje stvari, tega ne izkazujejo, in to stranka izpodbija z drugimi dokazi oz. jih predlaga (npr. zaslišanje prič), mora organ oceniti dokazno vrednost te listine in drugih predlaganih dokazov, ki jih mora zato pred tem tudi izvesti. Ker je v obravnavanem primeru tožnik ugotovljenim dejstvom, ki naj bi izhajali iz listinske dokumentacije ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo drugih dokazov in sicer zaslišanje priče in tudi tožnika, bi morala toženka opraviti ustno obravnavo in izvesti predlagane dokaze.

Dejstvo, da gre za slabo likvidne delnice, ne pomeni, da tržna manipulacija z njimi ni mogoča. Pravilno je namreč stališče toženke, da Uredba o zlorabi trga obstoja tržne manipulacije ne pogojuje z obstojem delujočega trga, ampak predpostavlja sam trg vrednostih papirjev, torej da se z delnico lahko trguje na organiziranem trgu. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila vzorec trgovanja z delnicami v obdobju od maja 2022 do novembra 2022. V tem delu sodišče sledi razlogom toženke, namreč da je važen vzorec trgovanja, ki se pokaže v opazovanem obdobju. Soslednje poslov, cena, količina delnic, odstopanje od prejšnjega tečaja in istovetnost obeh strank izkazujejo vzorec, ki se kot takšen potrjuje ob izkazanih povezavah med obema družbama (tj. povezavah med njunimi družbeniki oziroma poslovodji).

V drugem odstavku 463. člena ZTFI-1 je določeno, da se za postopek odločanja Agencije uporablja ZUP, če v ZTFI-1 ni določeno drugače. To pomeni, da so v postopku odločanja Agencije, tudi v postopku nadzora, ki ga Agencija opravi na podlagi 443. člena ZTFI-1, kot je bilo v obravnavani zadevi, določbe ZUP subsidiarno upoštevne, to je takrat, kadar ZTFI-1 nima posebne ureditve, ki odstopa od ureditve ZUP in slednjo kot specialna izključuje. ZTFI-1 ima izrecne določbe o tem, kdo je stranka postopka nadzora in kdo se lahko udeleži postopka odločanja Agencije. Zato je v obravnavani zadevi za presojo, kdo se lahko udeleži predmetnega nadzornega postopka, upošteven ZTFI-1 kot lex specialis. Ta pa iz udeležbe v postopku izključuje vse, razen subjekta nadzora.

Sodišče sodi, da je toženka s tem, ko tožniku ni omogočila dokazovanja njegovih (nasprotnih) trditev glede spornih dejstev na glavni obravnavi zagrešila bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar je vplivalo ali moglo vplivati na ugotovitev v konkretni zadevi zaradi česar je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu nezakonita.

Zakonske ureditve, ki v zvezi z vodenjem nematerializiranih vrednostnih papirjev naslavlja (tudi) tožnico, izhajajoč iz sistemske razlage, ni mogoče zaobiti pri razumevanju določbe drugega odstavka 345. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1), ki določa pristojnost toženke za nadzor nad drugimi osebami. V nasprotnem bi namreč tak nadzor nad odvetniškimi družbami izostal. Pristojnost toženke za nadzor nad tožnico tako izhaja iz značilnosti zakonsko urejenih obveznosti odvetniške družbe glede načina vodenja nematerializiranih vrednostnih papirjev strank na fiduciarnem računu in ga je treba obravnavati ne le ob upoštevanju dobesedne dikcije drugega odstavka 345. člena ZTFI-1, ampak tudi glede na siceršnje pristojnosti agencije, ki so usmerjene v vzpostavitev stanja po tem zakonu. Le na tak način se lahko celovito udejanja nadzorniška funkcija toženke in načelo skrbnega in učinkovitega nadzora. Določba drugega odstavka 345. člena ZTFI-1 je odsev ureditve po tem zakonu, ki naslavlja določene obveznosti oziroma omejitve, ki veljajo za odvetnike oziroma odvetniške družbe, in z njo tvori smiselno celoto.

ZTFI‑1 v 479. členu določa, da tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v postopku pred agencijo. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se tožniku očitalo, da vodi posle družbe fiktivno oz. da je slamnati direktor, temveč se mu očita, da je kot zakoniti zastopnik družbe B. izvedel tržno manipulacijo, pri čemer je deloval povezano z družbo C. Tožnik je za račun B. z C., s kateri je B. delovala povezano, od julija do oktobra 2022 sklenil pet poslov z eno do pet delnicami ..., vsakokrat po nekaj več kot 3 % nižji ceni od prejšnjega zaključnega tečaja. Njihovo sosledje, cena, količina delnic, odstopanje od prejšnjega tečaja in istovetnost obeh strank izkazujejo vzorec, ki se kot takšen potrjuje ob izkazanih povezavah med obema družbama.

Centralna klirinško depotna družba (v nadaljevanju KDD) je v skladu 48. členom ZNVP-1 do 30. septembra 2016 ukinila registrske račune pravnih oseb, do 1. januarja 2017 pa registrske račune drugih oseb. Vsi imetniki nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki so ostali vpisani na ukinjenih registrskih računih, so lahko le-te do 31. 8. 2019 prenesli na trgovalne račune, po tem datumu pa je KDD na podlagi drugega odstavka 48.a člena ZNVP-1 vse nematerializirane vrednostne papirje, ki so ostali vpisani na ukinjenih registrskih računih, prenesla v dobro skupnega namenskega računa za prenos na tožnico, ki ga je vodila KDD.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila v konkretnem postopku kršena pravica tožnikov do izjave in v postopku zaradi odsotnosti vročanja odgovora na tožbo ni bila vzpostavljena kontradiktornost med strankama.

V postopku sodnega varstva zoper odločitve Agencije so določbe ZUS-1 subsidiarno upoštevne, to je, kadar ZTFI-1 nima posebne ureditve, ki odstopa od ureditve ZUS-1 (drugi odstavek 475. člena ZTFI-1). Ker ZTFI-1 ne ureja subsidiarnega upravnega spora, je za presojo dovoljenosti pritožbe in pravočasnosti obravnavane tožbe upošteven ZUS-1. Domet prvega odstavka 476. člena ZTFI-1 je treba razlagati v povezavi s položaji, ki so predmet urejanja sodnega varstva po ZTFI-1. Pravici iz 22. in 23. Ustave zakonodajalcu nalagata izoblikovanje zakonskih pravil, ki omogočajo njuno učinkovito uresničevanje in s tem uresničevanje in obrambo pravic, ki so predmet obravnave v upravnih in sodnih postopkih. Odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu ne more preseči navedene ustavne zahteve, naslovljene na zakonodajalca. Subsidiarni upravni spor ni namenjen razreševanju domnevnih zakonskih vrzeli in pomanjkljivosti na različnih pravnih področjih, kjer se odpira dilema, ali je zakonodajalec izoblikoval pravila postopkov na način, da je z vidika Ustave zagotovil dovolj učinkovito uresničevanje in obrambo pravic, ki so predmet obravnave v upravnih in sodnih postopkih. Poleg tega obravnava sp

Revizija se dopusti glede vprašanja: - Ali je razlaga Upravnega sodišča RS o tem, da ZTFI-1 v nadzornih postopkih izključuje udeležbo vsake druge osebe, ki ni subjekt nadzora, četudi odločitev, sprejeta v takem postopku, neposredno posega v njene pravice ali pravne koristi, skladna z 22. členom Ustave RS?

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče z razlago o tem, da ZTFI-1 v nadzornih postopkih izključuje udeležbo vsake druge osebe, ki ni subjekt nadzora in tožnikoma ni priznalo udeležbe v postopku nadzora, poseglo v njuno ustavno pravico do enakega varstva pravic na podlagi 22. člena URS?

Toženka je udeležbo v postopku zavrnila na pravni podlagi 142. člena ZUP1 v povezavi s prvim odstavkom 490. člena in četrtim odstavkom 463. člena ZTFI-1. Zadnjenavedeni določbi ZTFI-1 tudi po presoji sodišča v predmetnem postopku nadzora izključujeta možnost drugih oseb (ki niso subjekt nadzora), da bi se tega postopka nadzora udeleževale v svojstvu stranke ali stranskega udeleženca. Ker je položaj stranke in stranska udeležba v postopku nadzora specialno urejena v ZTFI-1, ki izrecno izključuje udeležbo drugih oseb v postopku nad subjektom nadzora, je po presoji sodišča izključena uporaba prvega odstavka 43. člena ZUP o stranski udeležbi v upravnem postopku.

Po presoji sodišča v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti splošnih določb ZUP glede stranske udeležbe, saj ZTFI-1 ne podeljuje upravičenja do udeležbe v postopku nobeni drugi osebi kot le subjektu nadzora.

V 476. členu ZTFI-1 je določeno, v katerih primerih je proti odločbam toženke dovoljeno začeti postopek sodnega varstva. Načeloma je to dovoljeno proti vsaki odločbi (prvi odstavek 476. člena ZTFI-1). Vendar pa sta v drugem odstavku 476. člena ZTFI-1 predpisani dve izjemi. Za odločanje v tej zadevi je pomembna izjema iz 1. točke, po kateri ni posebnega postopka sodnega varstva proti odločbi, s katero toženka odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo. Izpodbijana Odločba je prav takšna in se jo lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo toženka izda zato, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z njeno odredbo (tretji odstavek 476. člena ZTFI-1).

Odprava odločbe Agencije z dne 19. 1. 2023 v celoti, tudi v 2. točki izreka o objavi informacije o izrečenem nadzornem ukrepu in kršitelju, kar je predmet obravnavanega upravnega spora, in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženki, pomeni vrnitev zadeve v stanje pred izdajo odpravljene odločbe z dne 19. 1. 2023, to je v stanje, ko o ugotovitvi kršitve določbe desetega odstavka 296. člena ZTFI-1 in o objavi informacije o izrečenem ukrepu ni dokončno odločeno v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1. Pravni položaj tožnika je torej takšen, kot da sploh ni izdana odločitev o objavi informacije o izrečenem nadzornem ukrepu, kar je predmet tega postopka. Po presoji sodišča si glede na navedeno pravnega položaja v obravnavanem upravnem sporu v nobenem primeru tožnik ne more več izboljšati.

Dejstvo, da je tožeča stranka na podlagi določila petega odstavka 48.a člena ZNVP-1 pridobila lastninsko pravico na vrednostnih papirjih po pridobitvi zastavne pravice tožene stranke, ki jo je pridobila v izvršilnem postopku na podlagi drugega odstavka 163.c člena ZIZ z vpisom v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, tako ne predstavlja ovire, da se upnik v izvršilnem postopku (t.j. tožena stranka) poplača iz kupnine dosežene s prodajo teh vrednostnih papirjev.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je ATVP pristojna nad odvetniško družbo, ki na svojem fiduciarnem računu vrednostnih papirjev vodi vrednostne papirje svojih strank, izvajati nadzor na podlagi 345. in/ali 347. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1)?

Pojasnilna dolžnost kot korekcija informacijskega neravnotežja, izvedena v predpogodbeni fazi, predstavlja obveznost banke, da nasprotno stranko na jasen in pregleden način informira o okoliščinah sklenitve pogodbe, tako da lahko stranka razume možna tveganja, povezana z naložbo. Banka ni dolžna preverjati, ali se je nasprotna stranka s ponujenimi potrebnimi informacijami seznanila in jih (natančno) preučila. Pomembno je, da so bile različne informacije bodočemu imetniku (pred kasnejšim sprejetjem odločitve) dostopne. Toženka je svojo pojasnilno dolžnost izpolnjevala, poleg ustno posredovanih bistvenih informacij o naravi obveznic in tveganju v primeru stečaja, s pomočjo prospekta za prodajo podrejenih obveznic, ki ga je imel tožnik možnost pregledati in se z njim seznaniti. Glavna lastnost podrejene obveznice (kot kvalificirane pravice) je ravno to, da je namenjena pokrivanju izgub banke in zaščiti drugih upnikov, zlasti deponentov.