374. člen ZTFI-UPB3

Ena od pojavnih oblik t.i. trgovalne tržne manipulacije je tudi sklenitev posla ali izdaja naročila za trgovanje, s katerim oseba ali več oseb, ki delujejo povezano, zagotovijo ceno enega ali več finančnih instrumentov na nenormalni ali umetni ravni, razen če oseba, ki je sklenila ta posel oziroma dala naročilo za trgovanje, dokaže, da je bil poslovni razlog za tako ravnanje zakonit in da so ti posli oziroma naročila za trgovanje v skladu s priznanimi tržnimi običaji na trgu, na katerem so bili sklenjeni oziroma dani. Raven cene finančnega instrumenta je na nenormalni oziroma umetni ravni, če ni rezultat dopustnega tržnega procesa. Poslovni razlog kot subjektivno merilo, ki mora biti izpolnjeno za izvzetje od prepovedane tržne manipulacije, pa mora biti zakonit in skladen s tržnimi običaji. Pri tem ne zadostuje, da ima oseba poleg nezakonitih poslovnih razlogov, kot je trgovanje z namenom vplivanja na ceno finančnega instrumenta, tudi zakonit poslovni razlog, temveč se zahteva, da ima za posel izključno zakonite poslovne razloge. Kazalniki tržne manipulacije iz tretjega odstavka 375. člena ZTFI sicer sami po sebi ne ustvarjajo domneve o manipulativnem ravnanju, ampak se mora tož

V zvezi s presojo elementa „ povezanega delovanja “ po drugi alineji 1. točke prvega odstavka 374. člena ZTFI, Vrhovno sodišče opozarja na avtonomen pomen določb o prepovedi zlorab trga vrednostnih papirjev. Namreč cilj teh določb je v zagotovitvi varstva investitorjev ter poštenega, transparentnega in uspešnega delovanja finančnega trga. V tem kontekstu pretok informacij predstavlja uresničevanje subjektivnega elementa tržne manipulacije, ki je v manipulativnem namenu povezano delujočih oseb. S tega vidika pa je treba presojati tudi pomen t. i. mreže povezav, ki dokazuje obstoj okoliščin o medsebojnem poznanstvu posameznih fizičnih oseb, kar omogoča sklep o relevantnem pretoku informacij (preko medsebojnega dogovora). Čeprav drži tožbeni očitek, da obravnavana „ mreža povezav “ sama po sebi ne omogoča zaključka o povezanem delovanju tožnic, je Agencija pravilno utemeljila, da le-ta šele skupaj z ostalimi relevantnimi okoliščinami (znaki) omogoča zaključek o povezanem delovanju. Posledično je za odločitev v tej zadevi bistveno, da je Agencija povezano delov

Da ni šlo zgolj za nenavaden splet naključij, temveč za vzorec ravnanja tožnikov, kaže njihovo celotno (kontinuirano) ravnanje (sklepanje poslov na določen način in z določeno vsebino, zaradi vpliva na enotni tečaj delnic). V ravnanju tožnikov je zaslediti tako objektivni kot subjektivni element tržne manipulacije. Ker je Agencija ugotovila več znakov tržne manipulacije in so ti znaki obstajali istočasno, jih je mogoče (brez posebnega dokazovanja) sprejeti kot očiten in prepričljiv dokaz, da je ravnanje tožnikov imelo objektivne značilnosti tržne manipulacije. Tožniki sicer načeloma niso bili dolžni raziskovati ozadja in razlogov (motivov) prejetih naročil, vendar pa so bili dolžni ravnati v skladu z določbami ZTFI, ki prepovedujejo dejanje tržne manipulacije. Da niso ravnali tako, kaže že dejstvo, da cen v oddanih naročilih niso zniževali glede na najugodnejšo ponudbo na trgu, temveč so jih nasprotno (sistematično prisiljeno) zviševali. Čeprav morda pri posameznem poslu ali skupini poslov ni neposrednega dokaza za ugotovitev, da je bil namen tožnikov manipulacija s prometom ali ceno delnic, pa njihovo celotno ravnanje kaže prav na takšen namen ali pa vsaj na opust

Izpisi iz borznega trgovalnega sistema (v nadaljevanju BTS) v konkretnem primeru vsebujejo več količinsko večjih neaktivnih nakupnih naročil, ki so bila v sistemu BTS prisotna dalj časa. Po presoji Vrhovnega sodišča slednja ne bi smela biti zajeta ne v analizi podatkov in ne v grafih tožene stranke. Tudi v zvezi s primerjavo nakupnih naročil tožnikov s prodajnimi naročili se Vrhovno sodišče strinja z ugovori tožnikov, da bi tožena stranka pri ugotavljanju cene njihovih nakupnih naročil morala upoštevati tudi količino teh naročil. Tožniki namreč z uravnavanjem količine posameznega naročila, ki je presegalo najboljšo (cenovno najnižjo) ponudbo, niso sklenili posla le z najboljšim ponudnikom, temveč tudi z naslednjimi ponudniki (ki so bili na višjih cenovnih nivojih), tako da so na ta način večinoma pridobili celotno količino, navedeno v posameznem nakupnem naročilu. Vrhovno sodišče še pripominja, da tudi sicer navedbe v izreku glede „pogostega preseganja cen prodajnih naročil“ niso ne kvantificirane, ne grafično prikazane. Tožena stranka bo morala zato iz svoje analize izvzeti neaktivna nakupna in prodajna naročila in ponderirano ceno nakupnih naročil primerjati s cen