189. člen ZTFI-UPB3

Tožeča stranka neutemeljeno očita bistveno kršitev pravil postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga o pričevanju prič I. I., H. H. in L. L. Ta dokazni predlog je prvič podala na ustni obravnavi dne 12. 6. 2012, Agencija pa ga je s sklepom zavrnila, ker izvedba teh dokazov ni bila predlagana v Izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja tožeče stranke z dne 4. 5. 2010. Glede na jasno določbo tretjega odstavka 534. člena ZTFI je Agencija pravilno odločila, da subjekt nadzora v ponovljenem postopku nima pravice do predlaganja novih dokazov, če v okviru postopka sodnega varstva ni bila odpravljena tudi odločba o začetku postopka za odvzem dovoljenja. Slednja namreč predstavlja pravno podlago za poziv stranki o izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja (četrti odstavek 533. člena ZTFI).

S pravnomočnostjo odločbe o začetku postopka niso postala pravnomočno ugotovljena tudi dejstva (v smislu relevantne ugotovitve dejanskega stanja) iz te odločbe. Za začetek postopka je namreč potreben obstoj podatkov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek ukrepa nadzora. Utemeljenost suma oziroma resničnost podatkov pa se nato (šele) preveri v nadaljnjem postopku. Po presoji Vrhovnega sodišča ponovna oziroma druga kršitev v petletnem obdobju po drugem odstavku 189. člena ZTFI ni pogojena s prvo kršitvijo, ki bi morala bila ugotovljena s pravnomočno odločbo tožene stranke, kot to zmotno navaja tožeča stranka. Drugi odstavek 189. člena ZTFI namreč določa kot hujšo kršitev (le) tisto kršitev enakih značilnosti, ki je storjena že drugič v petletnem obdobju. Zatrjevana zahteva po predhodni pravnomočni odločbi zato ne izhaja iz zakonskega besedila in bi bila tudi v nasprotju s ciljem zakona, ki zasleduje vzpostavitev hitrega in učinkovitega nadzora nad trgovanjem s finančnimi instrumenti. Utemeljen je tožbeni očitek v zvezi s kršitvijo procesnih jamstev v dokaznem postopku, saj je Agencija obravnavala (zgolj) prejete pisne prijave, hkrati pa ni v ni

Ker so se določeni sodelavci tožeče stranke predstavljali kot „brokerji“, torej borzni posredniki, čeprav niso imeli dovoljenja, so jim stranke ravno zaradi tega brez dvoma tudi bolj zaupale, saj so bile prepričane, da komunicirajo s strokovno usposobljenim posrednikom. Prav tako niso bile ustrezne in razumljive informacije glede predstavitve same tožeče stranke, saj so posamezni svetovalci, kar je razvidno iz izjav, tožečo stranko predstavljali kot borznoposredniško hišo, ne pa kot odvisnega borznoposredniškega zastopnika družbe B. Stranke pri tem, glede na svoje znanje (nekatere po lastnih izjavah niso imele nobenih izkušenj na področju trgovanja z vrednostnimi papirji), niso bile sposobne razumeti prevzetih tveganj in so pri odločitvah v celoti zaupale sodelavcem tožeče stranke, kar potrjujejo tudi njihove izjave o visokih izgubah, h katerim je treba prišteti še visoke provizije, česar niso pričakovale. Glede na zakonsko opredelitev značilnosti hujše kršitve je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji sodišča ta podana in tako izpolnjen pogoj za izrek ukrepa odvzema dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika. Podan je obstoj znakov več kršitev,

Da ni šlo zgolj za nenavaden splet naključij, temveč za vzorec ravnanja tožnikov, kaže njihovo celotno (kontinuirano) ravnanje (sklepanje poslov na določen način in z določeno vsebino, zaradi vpliva na enotni tečaj delnic). V ravnanju tožnikov je zaslediti tako objektivni kot subjektivni element tržne manipulacije. Ker je Agencija ugotovila več znakov tržne manipulacije in so ti znaki obstajali istočasno, jih je mogoče (brez posebnega dokazovanja) sprejeti kot očiten in prepričljiv dokaz, da je ravnanje tožnikov imelo objektivne značilnosti tržne manipulacije. Tožniki sicer načeloma niso bili dolžni raziskovati ozadja in razlogov (motivov) prejetih naročil, vendar pa so bili dolžni ravnati v skladu z določbami ZTFI, ki prepovedujejo dejanje tržne manipulacije. Da niso ravnali tako, kaže že dejstvo, da cen v oddanih naročilih niso zniževali glede na najugodnejšo ponudbo na trgu, temveč so jih nasprotno (sistematično prisiljeno) zviševali. Čeprav morda pri posameznem poslu ali skupini poslov ni neposrednega dokaza za ugotovitev, da je bil namen tožnikov manipulacija s prometom ali ceno delnic, pa njihovo celotno ravnanje kaže prav na takšen namen ali pa vsaj na opust

Izpisi iz borznega trgovalnega sistema (v nadaljevanju BTS) v konkretnem primeru vsebujejo več količinsko večjih neaktivnih nakupnih naročil, ki so bila v sistemu BTS prisotna dalj časa. Po presoji Vrhovnega sodišča slednja ne bi smela biti zajeta ne v analizi podatkov in ne v grafih tožene stranke. Tudi v zvezi s primerjavo nakupnih naročil tožnikov s prodajnimi naročili se Vrhovno sodišče strinja z ugovori tožnikov, da bi tožena stranka pri ugotavljanju cene njihovih nakupnih naročil morala upoštevati tudi količino teh naročil. Tožniki namreč z uravnavanjem količine posameznega naročila, ki je presegalo najboljšo (cenovno najnižjo) ponudbo, niso sklenili posla le z najboljšim ponudnikom, temveč tudi z naslednjimi ponudniki (ki so bili na višjih cenovnih nivojih), tako da so na ta način večinoma pridobili celotno količino, navedeno v posameznem nakupnem naročilu. Vrhovno sodišče še pripominja, da tudi sicer navedbe v izreku glede „pogostega preseganja cen prodajnih naročil“ niso ne kvantificirane, ne grafično prikazane. Tožena stranka bo morala zato iz svoje analize izvzeti neaktivna nakupna in prodajna naročila in ponderirano ceno nakupnih naročil primerjati s cen