Športno pravo

Predlog se zavrne.

Toženec ni imel nobene pravne podlage zato, da tožnika zadržuje in pogojuje njegov prestop k drugemu košarkaškemu klubu s plačilom nadomestila.

V izreku odločbe o priznanju pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa je treba navesti, od kdaj dalje vlagatelju pripada ta dodatek. V kolikor izrek ni določen glede vsebine in obsega pravic ter obveznosti oziroma pravnih koristi, namreč odločba ni izvršljiva.

Z izpodbijano odločbo je ministrstvo, sklicujoč se na določbo 62. člena ZŠpo-1, tožnika iz razvida izbrisalo, ne da bi ob tem pojasnilo, zakaj ni sledilo njegovi prošnji, naj se ga, glede na okoliščine zadeve, iz razvida izbriše na želeni datum. Iz obrazložitve odločbe tako ni mogoče razbrati, ali je ministrstvo prošnjo tožnika za izbris na želeni datum zgolj spregledalo, ali pa je mnenja, da predlagani izbris za nazaj po veljavni zakonodaji ni dopusten.

Predmetni Javni razpis je dopuščal, da se za strokovnega delavca v športu šteje tudi tistega, ki še ni vpisan v razvid strokovno strokovno izobraženih in strokovno usposobljenih delavcev v športu, kot to zahteva 2. točka drugega odstavka 46. člena ZŠpo-1, vendar pa je bilo treba v takem primeru k prijavi priložiti ustrezno dokazilo o strokovni izobrazbi oziroma strokovni usposobljenosti po ZŠpo-1. Po ZŠpo-1 pa v skladu s prej citiranim prvim odstavkom 55. člena tega zakona tako dokazilo predstavlja diploma o usposobljenosti, ki je javna listina. Šolske športne programe iz Javnega razpisa lahko torej izvajajo samo osnovne šole, katerim se tudi zagotavljajo sredstva za njihovo izvajanje. Prvostopenjski organ je torej sofinanciranje tožnikovih prijavljenih šolskih športnih programov utemeljeno zavrnil, ker je tožnik društvo in ne osnovna šola. Javna sredstva za te programe se namreč skladno z Javnim razpisom in LPŠ zagotavlja osnovnim šolam.

Določba v javnem razpisu izrecno ne določa, da bo vloga prijavitelja v primeru navajanja neresničnih dejstev zavrnjena v celoti, zaradi česar je po prepričanju sodišča navedeno določbo treba tolmačiti na način, za katerega se zavzema tožeča stranka, in sicer da je mogoča tudi zgolj delna zavrnitev vloge. Nejasne pogoje, ki jih v javnem razpisu postavi tožena stranka, je namreč treba razlagati v korist prijavitelja.

Na drugačno presojo ne vplivajo toženkine navedbe v odgovoru na tožbo, s katerimi dopolnjuje nekatere pomanjkljive razloge v izpodbijani odločbi. Razlogi za sprejeto odločitev morajo namreč biti navedeni v obrazložitvi izpodbijanega akta, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu njegova zakonitost. Tudi z dopolnjevanjem razlogov, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akt, bi bila tožniku odvzeta možnost do učinkovitega pravnega sredstva in s tem kršena pravica iz 25. člena Ustave RS. Odgovor na tožbo je namreč namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti te odločbe.

Športna organizacija lahko v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZŠpo-1 od športnika zahteva plačilo nadomestila za prestop le, če ima z njim sklenjeno pisno pogodbo, v kateri je to določeno in na podlagi katere prejema plačilo v višini najmanj bruto minimalne plače v Republiki Sloveniji. Zakon sicer izrecno ne ureja posledic pogodbenega dogovora o obveznosti plačati odškodnino, ki nasprotuje določbi 34. člena ZŠpo-1, a iz pojasnil k predlogu zakona izhaja, da je imel zakonodajalec v mislih ničnostno sankcijo.

Predlog se zavrne.

V tožnikovem primeru je prišlo do spremembe oziroma sprejema novega zakona v času, ko je nedopustno dolgo tekel postopek odločanja pred upravnim organom. Če bi upravni organ odločil pravočasno (ovire za pravočasen sprejem odločitve ni bilo, iz podatkov spisa in celo samega odgovora toženke izhaja, da je bil v skladu z določbami ZIPO že izoblikovan predlog za odločitev v zadevi, ki je bil poslan Vladi, Vlada pa o predlogu ni odločila, ampak je z odločanjem počakala na sprejem novega zakona in s tem zadržala uporabo veljavnega zakona, za kar ni imela pooblastila), bi tožnik izpolnjeval zakonski pogoj za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Glede na navedene posebne okoliščine in namensko zadržanje uporabe veljavnega zakona je bila tožniku zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa (bistvene prekoračitve instrukcijskega roka) kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Zaradi pomena, ki ga ima konkretna zadeva za tožnika, je treba dati prednost varstvu pravic in pravnih koristi posameznika pred načelom zakonitosti in odločitev opreti na predpis, ki je veljal ob začetku upravnega postopka. S tem se tudi zagotovi enakopravno obravnavo

V primeru, ko športnemu udeležencu, ki se športne igre prostovoljno udeleži, nastane škoda, ki je posledica krivdnega ravnanja, se presoja, ali je organizatorju športne aktivnosti moč očitati opustitev potrebne skrbnosti. Obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki jih mora izvesti organizator, je odvisen od obsega grozeče nevarnosti in škode, verjetnosti njenega nastopa, možnosti in stroškov za odvrnitev nevarnosti, pa tudi možnosti samega oškodovanca, da bi se škodi izognil.

Iz določb ZŠpo-1 po presoji sodišča jasno izhaja, da je toženka po ZŠpo-1 pooblaščena, da v šport uvrsti tiste aktivnosti, ki se izvajajo v uradnem tekmovalnem sistemu, da torej kot pogoj za registracijo športnika upošteva nastop na tekmovanju uradnega tekmovalnega sistema. Ko se nekdo na ta način registrira kot športnik, pa mora imeti tudi možnost, da se, če na tekmovanju nekega ranga doseže tako dober rezultat, kot je opredeljen v Pravilih, njegov dosežek ovrednoti, tj. kategorizira. Presojanje toženke, koliko športne gibalne akrivnosti, treningov in priprav je prisotnih v neki panogi oziroma ugotavljanje, kolikšna gibalna aktivnost in fizična pripravljenost je še potrebna, da gre za "šport" oziroma, kot toženka imenuje nekatere kategorizirane aktivnosti, za "miselne igre" glede na vse navedeno presega zakonsko pooblastilo. Po presoji sodišča torej 33. člen ZŠpo-1 toženke ne pooblašča, da poleg zakonskega pogoja (tj. udeležbe na tekmovanju uradnega tekmovalnega sistema) za registracijo športnika določi še druge pogoje, med njimi tudi ne gibalne aktivnosti.

Položaj športnikov invalidov in neinvalidov je v bistvenem enak v smislu njihovega delovanja kot udeležencev športnih tekmovanj na (para)olimpijski ali na svetovni ravni v (para)olimpijskih športih, na katerih dosegajo odličja, torej v smislu, kot navaja revident, da so klasične olimpijske discipline in paraolimpijske discipline "olimpijske". Zato se utemeljeno zavzema za razlago prve alineje prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ, v okviru katere pojem "olimpijski" pri svetovnih prvenstvih vključuje tudi športe z olimpijskih iger športnikov invalidov. Dodatek k pokojnini je namenjen tudi zagotavljanju dostojnega življenja upokojenega športnika, ki si je večji obseg pravic, kot bi mu šle le na podlagi pokojninskega zavarovanja, dodatno pridobil s svojim izjemnim delom na področju športa. Doseganje tega cilja pa športnikom invalidom ne sme biti onemogočeno samo zato, ker se ne morejo udeleževati svetovnih prvenstvev v športih, v katerih se tekmuje na olimpijadi Mednarodnega olimpijskega komiteja, posredno torej zaradi osebne okoliščine (invalidnosti), saj bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 14. člena Ustave. Revident kot dobitnik medalj na svetovnem prvenstvu v golbalu,

Tožnik, ki je športnik invalid, ni osvojil medalje skladno s 3. členom ZDPIDŠ in zato ne izpolnjuje pogojev in kriterijev za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je z vidika 14. člena Ustave Republike Slovenije dopustna razlaga prve alineje prvega odstavka 3. člena Zakona o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa (ZDPIDŠ), da do pravice do dodatka k pokojnini ni upravičen vrhunski športnik, ki je prejemnik medalje s svetovnega prvenstva v paraolimpijski disciplini.

Golbal ni olimpijska športna disciplina, zato osvojitev medalj s svetovnih prvenstev v tej športni disciplini ne more spremeniti odločitve, da tožnik ni upravičenec do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Zakonodajalec ni predvidel, da bi bil prejemnik medalje s svetovnega prvenstva paraolimpijske športne panoge upravičenec do pravice dodatka k pokojnini, pač pa le, kolikor je prejemnik paraolimpijske medalje. Sodišče v taki ureditvi ne vidi diskriminatornega razlikovanja med športniki invalidi in neinvalidi, različne položaje je namreč dopustno urejati različno, pri čemer ni dvoma, da je ureditev športa invalidov in neinvalidov različna.

Ob prenehanju Pogodbe sta pravdni stranki medsebojna razmerja uredili z Odpovedjo (dogovorili sta se o pogojih prenehanja Pogodbe), na podlagi katere je bil tožnik zaradi predčasne prekinitve Pogodbe upravičen do odpravnine. Tožniku je bila ob podpisu Odpovedi izdana izpisnica, ki mu je omogočala takojšen prestop v drug košarkarski klub (z izdajo izpisnice je tožnik postal prost igralec). S sklenitvijo Odpovedi sta pogodbeni stranki izrazili voljo, da sklene tožnik za sezono 2016/2017 pogodbo o igranju košarke z drugim klubom (stranki sta tedaj soglašali, da tožnik v sezoni 2016/2017 igra za drug klub). To pa ne pomeni, da sta pogodbeni stranki za primer nepravočasnega plačila odpravnine in posledične ničnosti Odpovedi izključili možnost, da se ponovno vzpostavi pogodbeno razmerje po Pogodbi. Nasprotno, pravdni stranki sta v svojih trditvenih podlagah soglašali, da je Pogodba zaradi ničnosti Odpovedi oživela, takšen pomen besedila spornega določila omogoča tudi jezikovna razlaga. Izpovedbi pravdnih strank, da ni bil namen Odpovedi, da se tožnik vrne k tožencu, je treba presojati v luči okoliščine, da je do zamude z izpolnitvijo in posledične razveze Odpovedi prišlo v obdobju, ko

Tožena stranka je glede na priporočila v zvezi s tožnikom in njegove takratne uspehe lahko realno pričakovala, da bo uspela s predlogom za njegovo registracijo pri KZS in bo tožnik za njo (uspešno) zaigral, zato je pričela s pogovori za njegov prestop. V teh pogovorih je takrat še mladoletnega tožnika zastopal kot zakoniti zastopnik njegov oče, pa tudi agent, ki je profesionalni zastopnik košarkarjev. Zato se tožnik neuspešno sklicuje na svojo neizkušenost in kršitev temeljnih načel obligacijskega prava. Določila 91. člena OZ pa v tem primeru ne pridejo v poštev, ker ni šlo za nično pogodbo zaradi nemogočega predmeta pogodbe (35. člen OZ). Predmet pogodbe namreč ni bil nemogoč, saj bi košarkarski igralec, ki bi bil registriran pri KZS, pogodbena določila lahko izpolnjeval. Da tožena stranka v kasnejših letih ni več podala vloge za registracijo tožnika, za razsojo ni relevantno, ker je pogodba prenehala po samem zakonu že, ko je KZS zavrgla vlogo tožene stranke za registracijo tožnika. Ker tožnik ni bil registriran pri KZS, ni mogel tekmovati za toženo stranko, kar pomeni, da ni mogel izpolniti svoje bistvene pogodbene zaveze. Poimenovanje v pogodbi dogovorjenega plačila kot štip

Odgovornost društva za poškodbo njenega člana na treningu smučarskih skokov je podana le v primeru, če je bil trening opravljen pod nadzorom oziroma po programu trenerja tega društva in če je hkrati izkazana vzročna zveza med opustitvijo dolžnega ravnanja trenerja pri izvedbi treninga in škodno posledico, ob upoštevanju morebitnega soprispevka člana, če tudi sam ni ravnal na način, s katerim bi lahko preprečil nastanek škode.

Temeljni upnikov zahtevek iz obligacijskega razmerja je izpolnitveni zahtevek, kakršnega je v tožbi postavil tožnik. Načelo pogodbene discipline udeležencem obligacijskega razmerja nalaga dolžnost izpolniti svojo obveznost in odgovornost za njeno izpolnitev. Seveda pa naročnik ni dolžan izpolniti svoje obveznosti, to je plačila, če druga pogodbena stranka ne izpolni v pogodbi dogovorjene obveznosti. Če stranki obveznosti iz podjemne pogodbe ne izvršujeta, to samo po sebi nima za posledico njenega prenehanja. Če ena stranka ne izpolni, kar je dogovorjeno s pogodbo, ugasne obveznost nasprotne stranke, vendar pa le, če krivda za neizpolnitev ni na njeni strani. Če torej v konkretnem primeru tožnik svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval, tudi tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, razen, če je bil razlog za neizpolnitev tožnikove obveznosti na njeni strani. Na strani tožnika je dokazno breme, da je prenehal z izpolnjevanjem obveznosti, ker naj bi izpolnjevanje te obveznosti preprečila tožena stranka. Do navedenega pravno odločilnega dejstva pa se prvo sodišče izrecno ni opredelilo.