Ribištvo

Sodišče se pridružuje stališču drugostopenjskega organa, da ima v primeru rabe vode brez vodne pravice in vodnega dovoljenja inšpektor pooblastilo izreči prepoved nadaljnje rabe vode (1. točka prvega odstavka 175. člena ZV-1) in tudi pooblastilo prepovedati uporabo objekta in naprave, če se uporablja brez takega dovoljenja (5. točka prvega odstavka 175. člena ZV-1)

Raziskava ni zakonski znak prekrška iz prvega odstavka 25. člena ZSRib, temveč je zakonski znak prepovedan ribolov, česar pa odločba o prekršku v konkretizaciji dejanja ne očita, razen tega pa v opisu dejanja tudi ni konkretizirano, s čim je bila kršena 13. alineja prvega odstavka 25. člena ZSRib, saj ni opisano, na kakšen način se je izvajal prepovedan ribolov.

Tožena stranka svoje odločitve ni pojasnila tako, kot to od nje zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP in tožnici tudi ni bila dana možnost, da bi se, glede na podatke, ki jih je v postopku zbrala tožena stranka iz svojih evidenc in so jo vodile do zaključka, da zahtevek tožnice ni utemeljen, o tem izjavila, zato sodišče izpodbijane odločitve glede na tožničine tožbene ugovore ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Ker je izdaja dovoljenja za gospodarski ribolov vezana na plovilo, je razumljivo, da pridobi imetnik ribiškega plovila, ki ga nadomesti po določbi 8. člena Pravilnika o evidenci ribiških plovil in evidenci plovil, ki se uporabljajo v marikulturi, novo dovoljenje za gospodarski ribolov, ki pa po vsebini pomeni ''nadaljevanje'' dovoljenja za gospodarski ribolov, izdanega za prejšnje ribiško plovilo.

Sodišče druge stopnje je po opravljeni presoji pritožbenih navedb zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno odločilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi gradbenih posegov v obdobju od jeseni 2012 do 31. 3. 2013 v območju marijagraškega ovinka v L.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili gradbeni posegi, ki jih je tožena stranka izvedla, takšne vrste in tako intenzivni, da je so dejansko povzročili škodo na življu v reki S. na delu, kjer so se posegi izvajali, in da je šlo za škodo, ki presega običajne meje. Tožena stranka sicer ravnala v nasprotju z navedenimi predpisi (glede poročanja v ribiški kataster glede pogina rib), vendar ta njena opustitev dolžnega ravnanja ni v nobeni povezavi s tem, da ji je tožena stranka s svojimi obsežnimi posegi v strugo reke S. povzročila škodo (ne le pogina rib, pač pa uničenje vodnega življa). Zato ne drži pritožbena navedba, da do pogina rib ne bi prišlo, če bi tožeča stranka izvedla predpisane aktivnosti, ki se tičejo operativnega ugotavljanja in odprave škode.

V konkretnem primeru gre za dostop do dveh študij oziroma raziskav, ki sta potrebni za pridobivanje dovoljenj za izvedbo gradenj na reki Savi, pri čemer so postopki za pridobivanje teh dovoljenj urejeni z javnopravnimi predpisi. Po stališču Sodišča EU v primeru, če gre za živalsko vrsto, ki spada v okvir Direktive o habitatih, velja režim strogega varstva zainteresiranih oseb za sodelovanje pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v teh okoljskih zadevah. V predmetni zadevi je namreč neposredno vpletena tudi pravica javnosti do sodelovanja pri sprejemanju predpisov, politik, strategij, planov in načrtov, ki se nanašajo na varstvo okolja. Tožena stranka je z izpodbijanim aktom na pravilen način zavarovala ustavno pravico prosilca do dostopa do informacije javnega značaja ter mednarodno-pravno pravico svobode izražanja iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na to, da je dostop do zahtevanih dokumentov bistven za pravico prosilca in javnosti do „sprejemanja in sporočanja obvestil“ za namene sodelovanja pri sprejemanju odločitev, ki imajo pomemben vpliv na naravno okolje ob upoštevanju kriterijev mutatis mutandis iz sodbe ESČP v zadevi

Drugi člen Pravilnika o komercialnih ribnikih, ki določa pogoje za komercialni ribnik, ki so po svoji vsebini pogoji za podelitev vodne pravice, nima podlage v zakonu, zato ga sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ne bi smelo upoštevati, saj so sodniki pri sojenju vezani le na Ustavo in zakon.

Pred objavo Javnega razpisa tožnik (na tej podlagi) ni pridobil nobenih pravic, po presoji sodišča pa tudi ne pravno varovanih upravičenih pričakovanj, kot zatrjuje. Pravico do sredstev bi tožnik pridobil šele z odločbo, s katero bi mu bila sredstva na podlagi Javnega razpisa dodeljena. Govoriti ni mogoče niti o tožnikovi pričakovani pravici. Le-ta je namreč ekvivalent pridobljeni pravici, loči ju zgolj časovna komponenta. Gre torej za situacije, ko je dejanski stan, na podlagi katerega pravni subjekt pridobi pravico, povsem določen; razlika je zgolj v tem, da je pridobljena pravica že nastala, pričakovana pa šele bo, pri čemer pa njen nastanek ni vprašljiv. Vsako pričakovanje pa (še) ni pričakovana pravica.

Spreminjanje predpisov je v sami naravi prava. Po presoji sodišča povedano velja tudi oziroma še posebej na področju javnih razpisov in dodeljevanja nepovratnih sredstev, kjer je (glede na zasledovane cilje, pa tudi obseg razpoložljivih sredstev) vedno moč pričakovati spremembe, pri čemer gre tudi sicer v tovrstnih zadevah za dodeljevanje sredstev pravnim subjektom in ne za stopnjevanje njihovih obveznosti. V zvezi z obravnavano zadevo sodišče dodaja, da je bila individualna premija za ribiče z Operativnim programom določena kot finančna kompenzacija zaradi neizvajanja gospodarskega ribolova slovenskih ribičev v teritorialnih vodah Hrvaške, dokler ne bo določena meja na morju.

Materialni okvir odločanja o dodelitvi sredstev je javni razpis. Na javnem razpisu lahko uspešno kandidira prijavitelj, ki izpolnjuje z razpisom določene pogoje. S tem se uresničuje pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, ki se odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis, in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse. Iz povedanega tudi izhaja, da je pridobitev sredstev na podlagi javnega razpisa negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja razpisnih pogojev in meril.

Posameznik se ne more zanašati na to, da se veljavni predpis ne bo spremenil. Spreminjanje predpisov je namreč v sami naravi prava. Po presoji sodišča povedano velja tudi oziroma še posebej na področju javnih razpisov in dodeljevanja nepovratnih sredstev, kjer je (glede na zasledovane cilje, pa tudi obseg razpoložljivih sredstev) vedno moč pričakovati spremembe, pri čemer gre tudi sicer v tovrstnih zadevah za dodeljevanje sredstev pravnim subjektom in ne za stopnjevanje njihovih obveznosti.

Odločitev sodišča v obravnavani zadevi temelji na presoji narave javnega razpisa. Sodišče namreč meni, da so materialni okvir odločanja določbe Javnega razpisa, ki v konkretnem primeru temelji na določbah Uredbe o izvajanju Operativnega programa za razvoj ribištva v Republiki Sloveniji 2007 - 2013. Pred objavo Javnega razpisa tako tožnik (na tej podlagi) ni pridobil nobenih pravic in upravičenih pričakovanj. Pravico do sredstev bi tožnik pridobil šele s (pravnomočno) odločbo, s katero bi mu bila sredstva na podlagi Javnega razpisa dodeljena.

V skladu z načelom zaupanja v pravo se pravnim subjektom ne sme arbitrarno poslabšati pravnega položaja s stopnjevanjem obveznosti za naprej. Pri presoji utemeljenosti in sorazmernosti posega je treba upoštevati, da načelo zaupanja v pravo nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim omejitvam. Posameznik se torej ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni predpis ne bo spremenil.

Tožena stranka je v postopku odločanja o vrnitvi spornih sredstev pravilno ugotovila, da dela na vozilu tožnice, ki so bila predmet financiranja niso bila opravljena v skladu z določbami Uredbe, Javnega razpisa in odločbe o odobritvi sredstev. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe namreč nedvomno izhaja, da je bilo vozilo, ki je predmet operacije, predelano drugače, kot je tožnica prikazala v predračunu, ki je del prijave na Javni razpis. Tožnica si za takšno spremembo ni pridobila soglasja tožene stranke torej del ni izvedla tako, kot so bila predvidena v vlogi na Javni razpis. Tudi po mnenju sodišča gre za vsebinsko spremembo projekta, zato bi morala tožnica spremembo preden jo je izvedla, toženi stranki utemeljiti in obrazložiti ter zanjo pridobiti soglasje tožene stranke, česar pa tožnica ni storila, in temu v tožbi niti ne ugovarja. Navedene ugotovitve pa so zadosten razlog za izdajo odločbe o vrnitvi sredstev na podlagi prvega odstavka 65. člena Uredbe o izvajanju Operativnega programa za razvoj ribištva v Republiki Sloveniji (2007-2013).

Upravni organ je preuranjeno izdal izpodbijano odločbo, saj za njeno izdajo niso bili izpolnjeni pogoji in je ta zato nezakonita. V predmetnem postopku je upravni organ odločal na podlagi ZMR-2, ki v drugem odstavku 10. člena določa, da se novo dovoljenje ne izda, če število že izdanih dovoljenj presega določene ribolovne možnosti. V tretjem odstavku 10. člena pa je določeno, da se dovoljenja izdajajo po časovnem zaporedju prispelih vlog. Gre za specialnejše določbe glede na ZUP, ki razveljavljajo splošnejše (lex specialis derogat legi generali), zato upravni organ ne bi smel vloge za izdajo dovoljena zavrniti, glede na nesporno ugotovitev, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za gospodarski ribolov iz prvega odstavka 11. člena ZMR-2. Določbo šeste alineje prvega odstavka 13. člena ZMR-2, po kateri sprememba podatkov na dovoljenju za gospodarski ribolov povzroči prenehanje veljavnosti slednjega, je treba razlagati ob upoštevanju uveljavljenih metod razlage in namena zakonodajalca, posebej za vsak podatek na dovoljenju ločeno.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Vprašanja, glede predložitve dokazil v zvezi z izpolnjevanjem pogoja za koncesionarja iz tretjega odstavka 30. člena ZSRib, so že rešena vprašanja, saj odgovor na njih implicitno, vendar nedvoumno izhajajo iz stališč in napotil Vrhovnega sodišča iz odločb, ki jih je Vrhovno sodišče že izdalo v isti zadevi. Na revidentovo splošno vprašanje, ali je treba v postopku izbire koncesionarja, kjer gre za koncesijo storitev, upoštevati tudi predpise, sprejete na ravni EU, pri čemer se revident izrecno sklicuje na uporabo Direktive 2004/18/ES in Direktive 2004/17/ES, daje odgovor že besedilo 17. člena Direktive 2004/18/ES in 18. člena Direktive 2004/17/ES, je mogoče odgovoriti le na splošno, in sicer že iz samih določb navedenih direktiv, zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pridobitev koncesije na podlagi javnega razpisa je negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev ter meril, in kot tako zgolj pričakovanje. Ob takih okoliščinah pa zelo hudih posledic za prijavitelja ni mogoče izkazovati s tem, da se neko prič

Iz upravnih spisov nedvomno izhaja, da je tožniku prenehal status samostojnega podjetnika posameznika. Glede na navedeno je v skladu s 3. alineo prvega odstavka 13. člena ZMR-2 dovoljenje tožniku za gospodarski ribolov prenehalo veljati, zato je tožena stranka utemeljeno izdala izpodbijano odločbo.

Ribolovni okoliš je nedeljiv, zato se koncesija podeljuje za celotno območje. Razlaga tožene stranke o podelitvi koncesije na podlagi prednostne pravice na podlagi 70. člena ZSRib je pravilna, ne glede na zemljiškoknjižno in dejansko lastništvo tožeče stranke zemljišč pod vodo in priobalnega pasu jezera. Določbo četrtega odstavka 164. člena ZVO-1 je namreč treba razlagati v povezavi s prvim odstavkom tega člena, ki pa določa drugačno dejansko in pravno stanje (gre za upravljanje, rabo ali izkoriščanje naravne dobrine v lasti države), kot je obravnavana, v kateri gre za upravljanje z ribami, ki pa niso kot naravna dobrina v lasti države. Ugotavljanje pogojev iz tretjega odstavka 30. člena ZSRib bi morala tožena stranka izvesti že po uradni dolžnosti, ne glede na to, da ti pogoji niso bili navedeni v javnem razpisu. Tožena stranka zato s tem, ko je dokazno presojala po končanem javnem razpisu predložene listine, ki se nanašajo na navedene pogoje, ni kršila določb javnega razpisa, ZSRib kot tudi ne določb Uredbe o koncesijah za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiških okoliših v Republiki Sloveniji.

Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšen način naj bi tožnica kršila določbo o ribiškem upravljanju, tj. kako je sama izvajala ribiško upravljanje in onemogočila ribiško upravljanje Zavodu za ribištvo. To pomeni, da inšpekcijski organ ni pojasnil za katero protipravno ravnanje tožnice naj bi sploh šlo in iz česa naj bi to izhajalo. Drugostopenjski organ je zavzel stališče, da je tožničino zemljišče zakonsko naravno javno dobro, pri tem pa ni pojasnil, na podlagi česa je ugotovil, da je vodno telo Kreda v splošni javni rabi in na voljo vsej družbi.

Zahteva, da mora biti za vse ribolovne vode izdelan ribiškogojitveni načrt, pomeni obveznost ribiških družin, da takšen načrt izdelajo, ne pomeni pa, da v primeru, da takšen načrt za neko ribolovno vodo morebiti ne bi bil izdelan, to ne bi bila več ribolovna voda.

V obravnavani zadevi ne gre za odločbo, izdano v izvrševanju upravne funkcije, ali za odločbo, izdano v upravni zadevi, ker ne gre za odločanje o pravici stranke na področju upravnega prava, temveč za izrek disciplinskega ukrepa, ki ga je ribiška družina izrekla tožniku v disciplinskem postopku. Ribiška družina ni nosilka javnih pooblastil v zvezi z izvajanjem disciplinskih postopkov. Javna pooblastila so sicer ribiški družini s koncesijskim aktom podeljena, vendar se nanašajo zgolj za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiških okoliših.