17. člen ZV-1

Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je predvideno odvajanje odpadnih in meteornih voda na nepremičnine prvega tožnika. Tak predviden poseg na nepremičnine prvega tožnika pa bi bil brez njegovega soglasja dopusten le, če bi imel obstoječi jarek, ki teče po njegovi nepremičnini, javnopravni status, ki bi po svoji vsebini tak poseg dopuščal.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je MOK šele z odločbo št. 478-774/2008 z dne 18. 5. 2010 ugotovila, da gre za grajeno javno dobro lokalnega pomena in da se pri spornih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist MOK z zaznambo grajeno javno dobro lokalnega pomena (kar je zemljiškoknjižno sodišče izvršilo s sklepom Dn 3649/2010 z dne 27. 7. 2010). Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče tudi zaključilo, da tovrstna okoliščina ne pomeni, da sta drugi toženec in stečajni senat v času prodaje ravnala kvalificirano protipravno (s prevaro ipd.). Skozi prizmo navedene odločbe MOK, ki je dala spornim nepremičninam izrecen status javnega dobra, tožeča stranka ne more utemeljiti svoje teze o tem, da gre v primeru spornih nepremičnin za grajeno (morsko) javno dobro že neprekinjeno od leta 1961 dalje (ko naj bi bilo ustanovljeno in v zemljiško knjigo vpisano na podlagi Poizvedovalnega zapisnika Okrajnega sodišča v Kopru Rz 330761-631/872 z dne 19. 12. 1961), da zato te nepremičnine nikoli niso bile v premoženju stečajnega dolžnika (ker naj bi bile leta 2002 olastninjene, in sicer naj bi lastnik parcel postala RS, lastnik na njih zgrajenih objektov pa MOK) in da sta dr

Ker je tožnik v nakup nepremičnine pristal, kljub temu da po njej poteka vodotok, ni upravičen do pravnega varstva, ki ga zagotavlja 99. člen SPZ. Očitano vznemirjanje lastninske pravice ni protipravno tudi zato, ker je bil premik vode rezultat naravnega dogodka in ne delovanja tožene stranke.

Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšen način naj bi tožnica kršila določbo o ribiškem upravljanju, tj. kako je sama izvajala ribiško upravljanje in onemogočila ribiško upravljanje Zavodu za ribištvo. To pomeni, da inšpekcijski organ ni pojasnil za katero protipravno ravnanje tožnice naj bi sploh šlo in iz česa naj bi to izhajalo. Drugostopenjski organ je zavzel stališče, da je tožničino zemljišče zakonsko naravno javno dobro, pri tem pa ni pojasnil, na podlagi česa je ugotovil, da je vodno telo Kreda v splošni javni rabi in na voljo vsej družbi.

Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.