UPRS sodba I U 285/2011

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ribiške inšpekcije, št. 0614-160/2010 z dne 29. 1. 2010 (popr. s sklepom 0614-160/2010 z dne 26. 2. 2010) odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Toženka je tožnici dolžna povrniti 80,00 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je z izpodbijano odločbo (s sklepom o popravi pomote z dne 26. 2. 2010 je prvostopenjski organ popravil napačno številko odločbe) odločila, da morajo lastniki dveh parcel, med katerimi je tožnica solastnica parcele št. .../4 k. o. ..., prenehati izvajati ribiško upravljanje z vodnim telesom Kreda in omogočiti izvajanje ribiškega upravljanja Zavodu za ribištvo. Inšpekcijski organ je navedeni ukrep izrekel, ker naj bi imelo vodno telo Kreda status naravnega javnega dobra in zanj ni bila pridobljena vodna pravica, vodno telo pa naj bi spadalo kot pritok Radovne med vode posebnega pomena.

V obrazložitvi navaja, da je ribiška inšpektorica prejela telefonsko prijavo enega izmed solastnikov parcel pod vodnim telesom Kreda v dolini Radovne, da namerava Zavod za ribištvo odloviti ribe iz njega. Ta je hotel izvesti izlov krapov in amurjev, ker sta to tuji vrsti in ne smeta biti prisotni v Triglavskem narodnem parku. Solastniki zemljišč pod vodnim telesom Kreda naj bi nasprotovali izvajanju ribiškega upravljanja, saj menijo, da zemljišča nimajo statusa javnega dobra in da navedeno vodno telo ne sodi v noben ribiški okoliš. V nadaljevanju obrazložitve se sklicuje na mnenje Ministrstva za kmetijstvo, Direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, da ima pravico upravljanja z vodnim telesom Kreda Zavod za ribištvo, če zanj ni bila pridobljena vodna pravica, in na mnenje Agencije RS za okolje, da je za kakršnokoli rabo vode, ki presega meje splošne rabe, treba pridobiti vodno dovoljenje, za parcele pod vodnim telesom Kreda pa vodno dovoljenje ni bilo pridobljeno.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo skupaj s pritožbo drugih dveh lastnikov zemljišč zavrnil. Pritožniki naj bi Zavodu za ribištvo Slovenije preprečili ribiško upravljanje z vodnim območjem posebnega pomena, kar je v nasprotju s predpisi. Pritožbeni organ meni, da gre v obravnavanem primeru za zakonsko javno dobro, ki je v zasebni lasti pritožnikov. Sklicuje se na 11., 15., 21., 108. in 125. člen Zakona o vodah (Uradni list 67/02 in naslednji – v nadaljevanju ZV-1) ter na 7. člen Zakona o sladkovodnem ribištvu (Uradni list RS, št. 61/06 – v nadaljevanju ZSRib), po katerem je upravljanje rib v pristojnosti države, ribiško upravljanje v vodah posebnega pomena pa izvaja Zavod za ribištvo Republike Slovenije. V nasprotju s predpisi naj bi bila sama prepoved (oz. preprečevanje) pristojnemu organu izpolnjevati zakonske naloge. Navaja, da sme ribiški inšpektor med drugim tudi ustaviti vse dejavnosti, ki so v nasprotju z ZSRib in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, prepovedati upravljanje ribolovnega okoliša ali njegovega dela brez sklenjene koncesijske pogodbe, v nujnih primerih pa odrediti začasne ukrepe za preprečitev škode ribam ali njihovem biotopu. Ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da so v vodnem telesu prisotni krapi in amurji, ki so v TNP tuja vrsta, in ker ima vodno telo Kreda tudi iztok v Radovno, in se zato vse škodljive posledice naselitve omenjenih vrst rib lahko razširijo, jih je po mnenju pritožbenega organa, treba izloviti. Dodaja še, da sodi vodno telo Kreda v 3. varstveno območje Triglavskega narodnega parka.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. Meni, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepravilno ugotovljeno in da so bile storjene kršitve določb postopka. Prvostopenjski odločbi očita pomanjkljivo obrazložitev, zaradi česar naj je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Meni, da je drugostopenjski organ skušal to pomanjkljivost odpraviti, vendar naj bi pri tem prišel sam s sabo v nasprotja. Ker tožnica ni lastnica parc. št., ki je navedena v izreku, naj odločba ne bi bila izvršljiva in jo je po tožničinem mnenju treba že zato odpraviti. Ne glede na to pa tožnica navaja tudi, da je bila parc. št. ... k. o. ... vrnjena v postopku denacionalizacije kot travnik. Nasprotuje ugotovitvi, da gre za javno dobro, saj o tem v zemljiški knjigi ni nobene zaznambe, nepremičnina pa tudi z odločbo ni bila razglašena za javno dobro. Navaja, da ni bila seznanjena ne z ogledom ne z izvedenskim mnenjem, na katerega se sklicuje drugostopenjski organ. V zvezi s tem naj bi šlo za motenje posesti in za poseg v njeno z Ustavo zajamčeno lastninsko pravico. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da je vodno telo Kreda del porečja Radovne, saj naj bi šlo za manjši bajer, ki ne sodi v noben vodni okoliš. Nastal naj bi po opustitvi pridobivanja krede na tem območju. Do sedaj naj tudi nihče ne bi izvajal ribiškega upravljanja, Kreda pa tudi po podatkih Zavoda za ribištvo ne sodi pod ribiško območje. V zvezi z ribami tožnica navaja, da so te v tem vodnem telesu bile še preden so nepremičnine vrnili in da tožnica sama v vodno telo ni vložila nobenih rib in ni izvajala ribiškega upravljanja z vodnim telesom Kreda. Zato se ji zdi nelogično, da mora s tem prenehati. Prvostopenjskemu organu očita še, da odločbe ni vročil njenemu pooblaščencu, temveč le njej. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi odločbo organa prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh dosedanjih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K 1. točki izreka

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v izreku izpodbijane določbe v delu, ki se nanaša na tožnico, res navedena parc. št. ... k. o. ..., vendar to samo po sebi še ne pomeni, da odločba ni izvršljiva, kot to trdi tožnica. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je navedena parc. št. ... iste k. o. je namreč razvidno, da gre za očitno pisno pomoto, ki se jo da odpraviti. Utemeljen pa je tožbeni ugovor, ki se nanaša na izrečen inšpekcijski ukrep.

Iz uvoda izpodbijane odločbe je razvidno, da jo je ribiška inšpektorica izdala na podlagi 64. člena ZSRib in 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07 – v nadaljevanju ZIN). Navedeno pomeni, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku inšpekcijskega nadzora.

Ribiška inšpektorica je odločila, da mora tožnica prenehati izvajati ribiško upravljanje z vodnim telesom Kreda in omogočiti izvajanje ribiškega upravljanja Zavodu za ribištvo. Ribiško upravljanje po 4. členu ZSRib obsega: programiranje, izvajanje ukrepov za ohranjanje ugodnega stanja rib, trajnostno rabo rib, vodenje predpisanih evidenc in poročanje, strokovno usposabljanje ribičev, izvajanje nadzornih nalog ribiškočuvajske službe, izvajanje nalog in aktivnosti ob poginih rib ter druge, za ribiško upravljanje pomembne naloge.

Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, na kakšen način naj bi tožnica kršila navedeno določbo o ribiškem upravljanju, tj. kako je sama izvajala ribiško upravljanje in onemogočila ribiško upravljanje Zavodu za ribištvo. To pomeni, da inšpekcijski organ ni pojasnil za katero protipravno ravnanje tožnice naj bi sploh šlo in iz česa naj bi to izhajalo. Drugostopenjski organ sicer navaja, da je v nasprotju s predpisi prepoved oziroma preprečevanje pristojnemu organu izpolnjevati zakonske naloge, vendar tudi iz obrazložitve drugostopenjskega organa ni razvidno, na kakšen način naj bi tožnica sama izvajala ribiško upravljanje in kako naj bi pristojnemu organu preprečila izpolnjevanje njegovih nalog.

Po navedenem obrazložitev ne vsebuje ugotovitev o dejanskem stanju, ki narekuje odločitev, kakršno je inšpekcijski organ sprejel (2. in 5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ji je ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji – v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku pa bo moral inšpekcijski organ ugotoviti, katera tožničina ravnanja naj bi pomenila kršitev ribiškega upravljanja, kako je to na podlagi pooblastil, ki jih ima, ugotovil, katerega izmed ukrepov je izrekel in na kateri pravni podlagi.

Glede na tožbene navedbe in glede na to, da ugotovitve o pravnem statusu tožničinega zemljišča, od česar je odvisna pristojnost Zavoda za ribištvo Slovenije, ne temeljijo na uradnih evidencah, pa sodišče pripominja še, da bo inšpekcijski organ svoje ugotovitve glede kršitve ribiškega upravljanja v ponovljenem postopku lahko oprl na ugotovitve drugih organov le, če so bile te ugotovitve predmet postopkov, v katerem je tožnica imela možnost sodelovati. Če pa gre po vsebini za izvedensko mnenje, bo moral inšpekcijski organ stranki dati možnost, da se o tem mnenju izjavi v tem postopku. Drugostopenjski organ je sicer sam zavzel stališče, da je tožničino zemljišče zakonsko naravno javno dobro, pri tem pa ni pojasnil, na podlagi česa je ugotovil, da je vodno telo Kreda v splošni javni rabi in na voljo vsej družbi. Tožnica je namreč že v upravnem postopku navajala, da gre za manjši bajer, ki je nastal potem, ko so opustili kopanje krede. Glede na tožničine navedbe bo torej upravni organ moral pojasniti tudi zakaj v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev določbe 17. in 18. člena ZV-1, ki urejajo pogoje za pridobitev statusa grajenega javnega dobra, ki nastane med drugim zaradi odvzema ali izkoriščanja mineralnih surovin ali drugega podobnega posega v prostor.

K 2. točki izreka

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnice pa v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 80,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). O morebitnih stroških upravnega postopka bo odločal upravni organ. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ) in ne od izdaje sodbe, kot to uveljavlja tožnica.