164. člen ZVO-1-UPB1
(predmet in plačilo koncesije)
(1)Država ali občina (v nadaljevanju: koncedent) lahko proti plačilu podeli koncesijo za upravljanje, rabo ali izkoriščanje naravne dobrine, ki je v njeni lasti ali ima na njej zakonito pravico upravljanja ali gospodarjenja, pravni ali fizični osebi (v nadaljevanju: koncesionar), če je ta usposobljena za njeno izvajanje.
(2)Če koncesijo na naravni dobrini podeli država, pripada del plačila za koncesijo tudi občini, na katere območju se koncesija izvaja oziroma nanjo vpliva, in sicer v deležu, ki je na podlagi ugotovljene razvitosti infrastrukture in obremenjenosti okolja ob sodelovanju te občine določen v koncesijskem aktu. Merila za določanje razvitosti infrastrukture in obremenjenosti okolja predpiše vlada.
(3)V koncesijskem aktu iz prejšnjega odstavka se določi, da je občina upravičena tudi do dela plačila koncesije, ki pripada državi, če sredstva vloži v gradnjo infrastrukture lokalnega pomena za izvajanje gospodarskih javnih služb varstva okolja iz 149. člena tega zakona. V koncesijskem aktu se določi tudi način zagotavljanja učinkovitosti, namenskosti in zakonitosti porabe teh sredstev.
(4)Občina je upravičena do sredstev iz prejšnjega odstavka, če ima veljaven načrt razvojnih programov po predpisih o javnih financah usklajen z operativnim programom iz 36. člena tega zakona in zagotavlja izvajanje obvezne gospodarske javne službe iz 149. člena tega zakona.
(5)Občini nakazana sredstva iz tretjega odstavka tega člena se morajo v proračunu občine izkazovati kot namenski prejemki in porabljati kot namenski izdatki v skladu s predpisi o javnih financah.
(6)Vlada lahko določi, da se del plačila za koncesijo, ki pripada občini skladno z določbami prejšnjih odstavkov, ne upošteva pri izračunu njenih lastnih prihodkov po predpisih o financiranju občin, če ima občina zaradi izvajanja koncesije stroške zaradi omejene rabe prostora, vzdrževanja in gradnje lokalne infrastrukture ali potrebe po razvojni pomoči.
(7)Koncesija na naravni dobrini se lahko podeli, če so izpolnjeni vsi okoljevarstveni pogoji, ki so za poseg v okolje določeni s tem zakonom ali zakoni, ki urejajo varstvo in rabo naravnih dobrin. Koncesija se lahko podeli samo na podlagi javnega razpisa, če zakon ne določa drugače.
(8)Pri pridobitvi koncesije na podlagi javnega razpisa se lahko uveljavlja prednostna pravica. Prednostno pravico pridobitve koncesije ima lastnik zemljišča, na katerem je naravna dobrina, če izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena.
(9)Vlada predpiše primere in pogoje, pod katerimi se lahko koncesija na naravni dobrini podeli brezplačno.
(10)Vlada v predpisu iz prejšnjega odstavka predpiše tudi, kaj se šteje za omejeno rabo prostora in razvojno pomoč, način izkazovanja stroškov in merila za določitev dela plačila za koncesijo iz šestega odstavka tega člena.
- VSRS sodba III Ips 35/2013Vrhovno sodišče RS · 2015
Država toženi stranki s podzakonskim aktom ne more naložiti plačila kot obvladujoči družbi koncesionarja. Četudi je tožena stranka večinski družbenik koncesionarja, je z zavezo za plačilo nadomestila iz 12.c člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije uveljavljen nedopusten spregled pravne osebnosti (da mora sporno nadomestilo plačati večinski družbenik koncesionarja). Edini, ki bi bil morda lahko zavezan za plačilo spornega nadomestila, je koncesionar sam in ne njegov večinski družbenik.
- VSRS Sklep III DoR 81/2012Vrhovno sodišče RS · 2013
Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali ima določeno enkratno nadomestilo za omejeno rabo prostora v 12.c členu Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije pravno naravo koncesnine iz 164. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ki bi jo moral koncesionar plačevati poleg koncesije za rabo vode po določilih 136. člena Zakona o vodah (ZV-1)? Ali je zavezanec za plačilo koncesnine za posebno rabo vodnega zemljišča iz 164. člena ZVO-1 lahko na podlagi paternalističnega modela in drugega odstavka 529. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) tožena stranka glede na namen njene organiziranosti kot gospodarske javne službe? Ali uporaba Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (ZUKN) v sodbi sodišča druge stopnje predstavlja kršitev načela prepovedi retroaktivnosti in s tem predstavlja kršitev 155. člena Ustave Republike Slovenije ter zmotno uporabo materialnega prava glede na dejstvo, da sporni zakon v času uveljavitve 12.c člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije še ni veljal?
- UPRS sodba IV U 172/2011Upravno sodišče RS · 2012
Ribolovni okoliš je nedeljiv, zato se koncesija podeljuje za celotno območje. Razlaga tožene stranke o podelitvi koncesije na podlagi prednostne pravice na podlagi 70. člena ZSRib je pravilna, ne glede na zemljiškoknjižno in dejansko lastništvo tožeče stranke zemljišč pod vodo in priobalnega pasu jezera. Določbo četrtega odstavka 164. člena ZVO-1 je namreč treba razlagati v povezavi s prvim odstavkom tega člena, ki pa določa drugačno dejansko in pravno stanje (gre za upravljanje, rabo ali izkoriščanje naravne dobrine v lasti države), kot je obravnavana, v kateri gre za upravljanje z ribami, ki pa niso kot naravna dobrina v lasti države. Ugotavljanje pogojev iz tretjega odstavka 30. člena ZSRib bi morala tožena stranka izvesti že po uradni dolžnosti, ne glede na to, da ti pogoji niso bili navedeni v javnem razpisu. Tožena stranka zato s tem, ko je dokazno presojala po končanem javnem razpisu predložene listine, ki se nanašajo na navedene pogoje, ni kršila določb javnega razpisa, ZSRib kot tudi ne določb Uredbe o koncesijah za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiških okoliših v Republiki Sloveniji.
Povezano: Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
4 odločb navaja ta člen · zadnja 20. 1. 2015Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS sodba III Ips 35/2013Vrhovno sodišče RS · 20. 1. 2015
Država toženi stranki s podzakonskim aktom ne more naložiti plačila kot obvladujoči družbi koncesionarja. Četudi je tožena stranka večinski družbenik koncesionarja, je z zavezo za plačilo nadomestila iz 12.c člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije uveljavljen nedopusten spregled pravne osebnosti (da mora sporno nadomestilo plačati večinski družbenik koncesionarja). Edini, ki bi bil morda lahko zavezan za plačilo spornega nadomestila, je koncesionar sam in ne njegov večinski družbenik.
- VSRS Sklep III DoR 81/2012Vrhovno sodišče RS · 12. 2. 2013
Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali ima določeno enkratno nadomestilo za omejeno rabo prostora v 12.c členu Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije pravno naravo koncesnine iz 164. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ki bi jo moral koncesionar plačevati poleg koncesije za rabo vode po določilih 136. člena Zakona o vodah (ZV-1)? Ali je zavezanec za plačilo koncesnine za posebno rabo vodnega zemljišča iz 164. člena ZVO-1 lahko na podlagi paternalističnega modela in drugega odstavka 529. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) tožena stranka glede na namen njene organiziranosti kot gospodarske javne službe? Ali uporaba Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (ZUKN) v sodbi sodišča druge stopnje predstavlja kršitev načela prepovedi retroaktivnosti in s tem predstavlja kršitev 155. člena Ustave Republike Slovenije ter zmotno uporabo materialnega prava glede na dejstvo, da sporni zakon v času uveljavitve 12.c člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije še ni veljal?
- UPRS sodba IV U 172/2011Upravno sodišče RS · 8. 5. 2012
Ribolovni okoliš je nedeljiv, zato se koncesija podeljuje za celotno območje. Razlaga tožene stranke o podelitvi koncesije na podlagi prednostne pravice na podlagi 70. člena ZSRib je pravilna, ne glede na zemljiškoknjižno in dejansko lastništvo tožeče stranke zemljišč pod vodo in priobalnega pasu jezera. Določbo četrtega odstavka 164. člena ZVO-1 je namreč treba razlagati v povezavi s prvim odstavkom tega člena, ki pa določa drugačno dejansko in pravno stanje (gre za upravljanje, rabo ali izkoriščanje naravne dobrine v lasti države), kot je obravnavana, v kateri gre za upravljanje z ribami, ki pa niso kot naravna dobrina v lasti države. Ugotavljanje pogojev iz tretjega odstavka 30. člena ZSRib bi morala tožena stranka izvesti že po uradni dolžnosti, ne glede na to, da ti pogoji niso bili navedeni v javnem razpisu. Tožena stranka zato s tem, ko je dokazno presojala po končanem javnem razpisu predložene listine, ki se nanašajo na navedene pogoje, ni kršila določb javnega razpisa, ZSRib kot tudi ne določb Uredbe o koncesijah za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiških okoliših v Republiki Sloveniji.
- VSL sodba I Cpg 693/2011Višje sodišče v Ljubljani · 27. 3. 2012
Zavezanec za plačilo koncesnine je le koncesionar. Ne obstoji zakonska podlaga za naložitev kakršne koli obveznosti s koncesijskim aktom tretji osebi, ki ni udeleženec koncesijskega razmerja, pa četudi je tožena stranka edini lastnik koncesionarja Uveljavitev pravila „exceptio illegalis“ potrjuje, da so sodniki vezani tudi na podzakonske predpise, vendar le pod pogojem, da so ti ustavni in zakoniti.