36. člen ZUJIK

V prvem odstavku 36. člena ZUJIK je določeno zgolj to, da direktorja imenuje ustanovitelj po predhodnem mnenju sveta in strokovnega sveta, nič pa ni določeno, v kateri fazi postopka je potrebno to mnenje pridobiti. Zaradi tega tožena stranka ni kršila nobenega predpisa, ker je mnenje sveta zavoda pridobila po tem, ko je Komisija pri njenem prvem odločanju podala svoj prvi predlog. Neutemeljena je tožbena navedba, češ da tožniku ni bila dana možnost, da bi občinski svet o njem glasoval. Občinski svet je glasoval o kandidatu, ki je bil s strani Komisije predlagan, torej o enem kandidatu. Komisija je tista, ki oblikuje predlog sklepa o imenovanju enega kandidata.

Obvestilo o tem, da pristojni minister ni izbral nobenega od kandidatov za razpisano mesto direktorja, ni upravni akt ali drug akt iz 2. člena ZUS-1, katerega zakonitost bi bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tovrstna odločitev ne pomeni odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe in zato ne vpliva (spreminja) pravnega položaja kandidatov, ki so se prijavili na javni razpis. Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi (sklep I Up 247/2017 z dne 15. 12. 2017) že sprejelo stališče, da je imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju (torej tudi postati in biti ravnatelj oziroma direktor javnega zavoda) povezano z varstvom javnega interesa in z izvajanjem javnih nalog. Z vidika posameznika gre zato za privilegij in ne za njegovo pravico. Zgolj uveljavljanje kršitve človekovih pravic (poleg navedene še kršitev 14. člena Ustave, ker nezakonito ni bil izbran nihče oziroma ker ni bil izbran pritožnik, ter 22. člena Ustave zaradi neobrazloženosti obvestila) tožbe še ne konstituira kot tožbe iz 4. člena ZUS-1. Te kršitve se namreč lahko uveljavljajo tudi v sporu na podlagi 2. člena ZUS-13 ali v drugih za t

Sodišče ne more samo odločiti, ali je bil določen razpisni pogoj izpolnjen, temveč je to v primarni pristojnosti organa, ki je zadolžen za izvedbo javnega razpisa, sodišče pa lahko presoja zgolj zakonitost odločitve organa ter tako vsebinsko zagotovi sodno varstvo kandidatu, ki po 36. členu ZZ zatrjuje kršitev pravil razpisnega postopka in da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.

Sodišče ugotavlja, da je bil postopek izveden skladno z določbami ZZ in ZUJIK, zato zavrača tožbeni ugovor, da je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in da je ta kršitev bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata.

Tožnik s tožbo izpodbija, da izbrana kandidatka razpisnega pogoja ne izpolnjuje ter omenjeno kršitev navezuje na kršitev pravil razpisnega postopka, ki je bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, sodišče pa zaradi dejstva, da niti iz izpodbijanih sklepov niti iz podatkov upravnega spisa razlogi Komisije za takšno presojo niso razvidni, ter ob upoštevanju koncepta upravnega spora iz 157. člena Ustave RS, v katerem sodišče primarno presoja zakonitost ravnanja tožene stranke, ter načela delitve oblasti iz 3. člena Ustave RS, ne more samo odločiti, ali je bil ta razpisni pogoj izpolnjen, temveč je to v primarni pristojnosti Komisije, ki je zadolžena za izvedbo javnega razpisa za imenovanje direktorja, sodišče pa lahko presoja zgolj zakonitost njene odločitve. Objektivno ugotovljivost delovnih izkušenj na vodstvenih oziroma vodilnih delovnih mestih se razlaga na način, da mora organ, ki je pristojen za imenovanje direktorja, upoštevati, da pri presoji izpolnjevanja zahtevanih razpisnih pogojev ne gre za njegovo prosto presojo oziroma diskrecijo, temveč za ugotavljanje objektivno podanih dejstev glede zahtevanih delovnih izkušenj, kar torej pomeni, da mora imeti njego

Glede na to, da so triletne delovne izkušnje na vodilnih oziroma vodstvenih delovnih mestih v Odloku določene kot pogoj za imenovanje direktorja, bi se moralo sodišče opredeliti do tožbenega ugovora, da izbrana kandidatka tega pogoja ne izpolnjuje, česar pa sodišče prve stopnje s pojasnjevanjem diskrecijskega pooblastila, ki ga ima pristojni organ za izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo razpisne pogoje, ni storilo. Ker gre za vprašanje izpolnjevanja razpisnega pogoja, presoja, ali kandidat izpolnjuje razpisne pogoje, ni predmet proste presoje organa, ki je pristojen za imenovanje direktorja. Da so delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih objektivno ugotovljive, pa je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi VIII Ips 235/2006 z dne 24. 4. 2007.

Po upravnosodni praksi je kandidatu, ki v postopku za imenovanje direktorja zavoda, vodenem po določbah ZZ, ni bil izbran, zaradi zagotovitve učinkovitega sodnega varstva pravice iz 49. člena Ustave priznana aktivna legitimacija, da v okviru sodnega varstva zoper odločitev o izbiri, ki mu je zagotovljeno po 36. členu ZZ, s tožbo izpodbija tudi odločbo o imenovanju (ne le obvestila neizbranemu kandidatu). Po prvem odstavku 36. člena ZZ neizbrani kandidat odločitev o izbiri lahko izpodbija, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Ugotovitev procesne pomanjkljivosti izpodbijanih aktov ne pomeni opredelitve sodišča do materialnopravne zakonitosti odločitve o izbiri, kar iz prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tudi jasno izhaja. Organ v ponovnem postopku vsebinsko ni vezan na odločitev o izbiri, ki jo je sodišče s to sodbo odpravilo. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev aktov odločitve o izbiri namreč lahko pomeni, da je bil bistveno pomanjkljiv tudi postopek pred sprejemom odločitve, ker morda pristojnemu organu predlagana odloč

Upoštevaje določb ZZ in ZUJIK je sodna praksa oblikovala stališče, da se akt o neizbiri (obvestilo) in akt o izbiri štejeta za celoto. V postopkih izbire in imenovanja direktorja javnega zavoda se smiselno uporablja ZUP, kar pomeni, da morata oba akta skupaj vsebovati obrazložitev, ki omogoča presojo, kot jo določa prvi odstavek 36. člena ZZ. Toženka bi morala torej ob obveznosti smiselne uporabe določbe 214. člena ZUP v izpodbijanih aktih svojo odločitev obrazložiti v obsegu, da bi vsebovala ugotovljeno dejansko stanje z navedbo dokazov, razloge za odločitev in navedbo predpisov, vse v povezavi z določbo petega odstavka 214. člena ZUP, tako da bi sodišče lahko presodilo zakonitost akta o izbiri z vidika razpisnih pogojev, kot jih določata ZZ in ZUJIK oz. so podrobneje določeni v aktu o ustanovitvi javnega zavoda (39. člen ZUJIK). Le tako obrazložen akt lahko sodišče presoja glede na v prvem odstavku 36. člena ZZ dopustne razloge za uveljavljanje sodnega varstva.

Pri izbiri direktorja javnega zavoda ne gre za odločanje o pravici do imenovanja, tako da ima organ, ki je pristojen za imenovanje, pravico proste presoje katerega izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, bo imenoval. Vendar ustanovitelj tudi ni dolžan opraviti izbire izmed prijavljenih kandidatov, kar z drugimi besedami pomeni, da ustanovitelj ni dolžan izbrati nobenega izmed prijavljenih kandidatov.

Iz določb ZZ, ZUJIK in Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Slovensko gledališče Nova Gorica izhaja, da pri izbiri direktorja javnega zavoda ne gre za odločanje o pravici do imenovanja, saj ima minister, pristojen za kulturo, široko pravico proste presoje, ali bo katerega izmed tistih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, izbral. To velja tudi za izbiro najprimernejšega kandidata. Odločitev je v celoti pravno vezana le glede izbire kandidatov, ki predpisanih pogojev ne izpolnjujejo. Med tistimi, ki razpisne pogoje izpolnjujejo in so ocenjeni kot primerni, pa temelji izbira na diskrecijski pravici odločevalca. Skladno s pravno naravo odločitve je sodno varstvo neizbranemu kandidatu zagotovljeno v omejenem obsegu, saj ga po prvem odstavku 36. člena ZZ lahko z uspehom uveljavlja le zaradi bistvenih kršitev razpisnega postopka in zato, ker izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.

Za direktorja zavoda je lahko imenovan, kdor izpolnjuje pogoje, določene z zakonom in aktom o ustanovitvi oz. statutom ali pravili zavoda. Direktorja zavoda se imenuje na podlagi javnega razpisa, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače odločeno. V razpisu se določijo pogoji, ki jih mora izpolnjevati kandidat, čas za katerega bo imenovan, rok do katerega se sprejemajo prijave kandidatov in rok, v katerem bodo prijavljeni kandidati obveščeni o izbiri. Obravnavani javni razpis je bil skladen z določbami ZUJIK, ZZ in Sklepom o ustanovitvi ter da ni bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek. Tožena stranka je prejela tudi predhodni pozitivni mnenji sveta in strokovnega sveta javnega zavoda. Iz upravnih spisov pa tudi ne izhaja, da je bil izbran kandidat, ki ni vložil vloge v skladu z razpisom.

Razpisna komisija je s točkovanjem ocenjevala, kateri od kandidatov, ki izpolnjujejo vse formalne pogoje, je ustreznejši. Izpodbijana akta je možno tudi preizkusiti, saj je navedeno kako je razpisna komisija preverjala strokovno usposobljenost kandidatov in kakšen je bil način točkovanja. Navedeni so tudi razlogi zaradi katerih je razpisna razpisna komisija dala prednost izbranemu kandidatu. Tudi sama sestava komisije ne vzbuja dvom v objektivnost in pristranost komisije. Direktorja javnega zavoda imenuje pristojni minister, ki ima pri imenovanju diskrecijsko pravico in lahko po lastni presoji imenuje vsakogar, ki izpolnjuje razpisne pogoje.

Kandidat, ki se prijavi na razpis za direktorja javnega zavoda, ima ob izpolnjevanju predpisanih pogojev le pravico potegovati se za imenovanje, nima pa izključne pravice biti imenovan. Ima pa po 36. členu ZZ pravico zahtevati sodno varstvo, če meni, da izbrani kandidat ne izpolnjuje pogojev ali da je prišlo do kršitev pravil postopka, ki so bistveno vplivale na odločitev o izbiri kandidata. Kot ustrezne delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih se lahko upoštevajo ne le delovne izkušnje na delovnih mestih, ki so po aktih o sistemizaciji določena kot vodstvena delovna mesta, ampak se lahko upoštevajo tudi tiste delovne izkušnje, kjer gre po naravi stvari za vodilna delovna mesta. Ne gre za procesno kršitev, če je v postopku sodelovala razpisna komisija ne le na način, da je preverjala izpolnjevanje razpisnih pogojev, ampak tudi tako, da je ocenjevala posamezne kandidate. Treba je namreč upoštevati, da direktorja imenuje minister za kulturo, pri čemer ima diskrecijo odločanja, kar pomeni, da lahko imenuje kogarkoli, ki izpolnjuje razpisne pogoje. Vendar pa tako odločanje ne more biti povsem pravno nevezano in je že iz tega razloga po mnenju sodišča dopustno, da se

Kandidat, ki se prijavi na razpis, ima ob izpolnjevanju predpisanih pogojev le pravico potegovati se za imenovanje na delovno mesto direktorja zavoda, nima pa izključne pravice biti na to mesto tudi imenovan. Pri izbiri direktorja javnega zavoda namreč ne gre za odločanje o pravici (do imenovanja). Organ, ki je pristojen za imenovanje, pa ima pravico proste presoje, katerega izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje in je ocenjen kot primeren, bo imenoval. Zaradi navedenega je tudi sodno varstvo neizbranemu kandidatu zagotovljeno v omejenem obsegu in sicer le glede bistvenih kršitev razpisnega postopka in glede preverjanja izpolnjevanja predpisanih pogojev izbranega kandidata.

Iz določb ZZ in ZUJIK izhaja, da pri izbiri direktorja javnega zavoda ne gre za odločanje o pravici do imenovanja. Organ, ki je pristojen za imenovanje, ima tako pravico proste presoje, katerega izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje in je ocenjen kot primeren, bo imenoval. Odločitev je v tem pogledu prosta in vezana le z namenom danega pooblastila. Zaradi navedenega je tudi sodno varstvo neizbranemu kandidatu zagotovljeno v omejenem obsegu in sicer le zaradi bistvenih kršitev razpisnega postopka ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje predpisanih pogojev.

Mesto direktorja gledališča ni uradniška funkcija v državnem organu, nad katero bi organ izvršilne veje oblasti lahko izvajal politično diskrecijo v smislu 3. člena ZUS-1. To pomeni, da tožena stranka nima prav, ko navaja, da se ZUP uporablja samo „smiselno“ na podlagi 4. člena ZUP; zgolj smiselna uporaba pravil ZUP velja za postopke imenovanj direktorjev zavodov (muzejev) na področju kulturnih dejavnosti, kjer minister pri izbiri uporablja določeno diskrecijo oziroma ima zaznavno široko polje proste presoje, ne pa pri razrešitvah, kjer takšnega polja proste presoje nima. Izpodbijani akt je torej upravni akt in tožena stranka je vezana na pravila ZUP. Šele določba, ki ureja strokovni svet zavoda na področju kulturnih dejavnosti, daje sodišču podlago za izpeljavo interpretacije, da je zakonodajalec vendarle drugače uredil pristojnost za razrešitev ravnatelja v ZUJIK, kot je to določeno v ZZ. Z vidika načela skrbnosti ravnanja z javnimi sredstvi in vestnim gospodarjenjem z javnimi sredstvi ima lahko tožena stranka politiko t.i. ničelne tolerance. Četudi morda niso nastale nobene škodljive posledice zavodu v materialnem smislu zaradi uporabe službenega vozila v zasebne

Iz določb ZZ in ZUJIK izhaja, da ima minister za kulturo diskrecijsko pravico pri izbiri najprimernejšega kandidata za imenovanje na mesto direktorja javnega zavoda. Ker je bila izbira najbolj primernega kandidata izmed tistih, ki so izpolnjevali razpisne pogoje, v izključni pristojnosti ministra za kulturo, meril na osnovi katerih je bil izbran najbolj strokovno usposobljen kandidat, ni bilo treba vnaprej (pred objavo javnega razpisa oz. potekom roka za prijavo na javni razpis) določiti in tudi ne (javno) objaviti.

Pri izbiri direktorja javnega zavoda ne gre za odločanje o pravici (do imenovanja). Minister ima široko pravico proste presoje, ali bo katerega izmed tistih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, izbral. Odločitev je v celoti pravno vezana le glede (ne)izbire kandidatov, ki predpisanih pogojev ne izpolnjujejo. Med tistimi, ki razpisne pogoje izpolnjujejo in so ocenjeni kot primerni, pa temelji izbira na diskrecijski pravici odločevalca. Merila za presojo niso zakonsko določena, odločitev je v tem pogledu prosta in vezana le z namenom danega pooblastila. Izbira se opravi v posebej predpisanem postopku (ZZ, ZUJIK), v katerem se, v skladu s 4. členom ZUP, pravila upravnega postopka uporabljajo smiselno. Skladno s pravno naravo odločitve je sodno varstvo neizbranemu kandidatu zagotovljeno v omejenem obsegu, saj ga po določbah 36. člena ZZ lahko z uspehom uveljavlja le zaradi bistvenih kršitev razpisnega postopka in zato, ker izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.

Odločitev sveta Zavoda, ki je dal pozitivno mnenje na imenovanje drugega kandidata za generalnega direktorja Zavoda, na revidentov pravni položaj nima neposrednega vpliva. O revidentu svet Zavoda namreč sploh ni odločal. Če se minister, po prejemu mnenja sveta, za izbranega kandidata ne bi odločil za njegovo imenovanje, ne pomeni, da bi moral izbrati revidenta in za njega zaprositi mnenje sveta, ampak bi razpis lahko ponovil.

Predhodno mnenje sveta zavoda in strokovnega sveta je po določbah ZUJIK in sklepa o ustanovitvi zadevnega zavoda procesni pogoj za izdajo odločbe o imenovanju. Neizpolnitev procesnega pogoja je zakon saniral s fikcijo pozitivnega mnenja. Predhodno mnenje je torej obvezno, ne pa zavezujoče; če pa je tako, se vprašanje zakonitosti predhodnih mnenj izkaže kot nebistveno za odločitev. Sestava starega sveta zavoda je po uveljavitvi ZUIJK-B v predhodnem obdobju skladna z zakonom, saj je bila z njegovo uveljavitvijo izpostavljena pravna podlaga za delovanje svetov javnih zavodov s področja kulture v stari sestavi.