83. člen ZJU-B

Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 24/2016 s sklepom z dne 29. 8. 2018 zavzelo stališče, da je funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, zato po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja akt politične diskrecije, ki glede na 3. člen ZUS-1 ni upravni akt. Upravni akti namreč niso tiste odločitve, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti, in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.

Tožnikovo delovno razmerje je nastalo na podlagi oziroma v posledici imenovanja s strani pristojnega organa, ki ga je imenoval na položaj. Tudi obstoj delovnega razmerja je bil vezan na obstoj mandata glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, čas trajanja mandata. Prenehanje delovnega razmerja je v primeru predčasne razrešitve po petem odstavku 83. člena ZJU izrecno predvideno v osmem odstavku 83. člena ZJU. Sprejem odločbe o razrešitvi je tako hkrati pomenil tudi prenehanje delovnega razmerja, ker je s predčasno razrešitvijo prenehal tudi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (79. člen ZDR-1). Ker torej odločba tožene stranke o razrešitvi tožnika s položaja temelji na petem odstavku 83. člena ZJU, mu je skladno z osmim odstavkom istega člena s prenehanjem položaja prenehala tudi pogodba o zaposlitvi.

Generalni direktor SURS je javni uslužbenec in za urejanje njegovega položaja veljajo tudi določbe ZJU, vključno z določbo petega odstavka 83. člena ZJU. Akt o njegovi razrešitvi, izdan na tej podlagi, je akt politične diskrecije in kot tak ni predmet sodne presoje v upravnem sporu (3. člen ZUS-1). V primeru politične diskrecije ne gre za upravno diskrecijo, torej odločanje po prostem preudarku, saj je politična diskrecija povsem nevezana in je usmerjena v oblikovanje javnega interesa na podlagi vrednostnih sodb nosilcev oblasti in ne v presojo najprimernejše odločitve glede na zakonsko že vnaprej določen javni interes, kot velja za upravno diskrecijo, ki jo izvajajo praviloma nižji organi.

Tožnik ni bil premeščen niti njegovo delovno mesto ni bilo preimenovano (oziroma ni pridobil drugačnega naziva), ampak je prejel za en plačni razred višjo plačo na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi; ne pa še za en plačni razred, kot zahteva, pri čemer se sklicuje na povišanje za dva plačna razreda, ki je bilo za nekatera delovnega mesta oziroma nazive določeno z Aneksom št. 4 h KPDU.

Vrhovno sodišče je s sklepom, X Ips 24/2016 z dne 29. 8. 2018, sprejelo stališče, da je funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, zato gre v primeru razrešitve položajnega uradnika za akt politične diskrecije, ki pa glede na 3. člen ZUS-1 ni upravni akt. Upravni akti namreč niso tiste odločitve, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti, in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.

Gre za razrešitev tožnice z uradniškega položaja generalne direktorice na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, ki je akt politične diskrecije. Odločitev funkcionarja za razrešitev položajnega uradnika brez krivdnih razlogov je torej v popolni diskreciji funkcionarja, kar pa pomeni, da se sodišče dejansko ne more spuščati v preverjanje utemeljenosti razlogov za razrešitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odpadla pravna podlaga za premestitev tožnika z delovnega mesta direktorja A. v Policiji na drugo delovno mesto po sedmem odstavku 83. člena ZJU, saj tožnik s tega položaja ni bil zakonito razrešen. Zaradi tega je utemeljeno razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 12. 5. 2020 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 7. 2020 kot nezakonita.

Za presojo pravnega interesa ni bistveno, ali je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku izdala nov upravni akt. Vendar v obravnavanem primeru revidentka v ponovljenem postopku ni izdala novega upravnega akta, temveč je postopek odločanja o razrešitvi tožnika s položaja direktorja NPU ustavila, kar sama tudi navaja v reviziji. Ustavitev postopka pa pomeni, da ta postopek, tj. v konkretnem primeru postopek razrešitve direktorja NPU, v katerem bi bila revidentka vezana na pravna stališča izpodbijane sodbe, ne teče. V taki procesni situaciji torej revidentka nima pravnega interesa za odločanje o reviziji glede vprašanja (ne)zakonitosti tožnikove razrešitve. Na pravni interes za odločanje o reviziji v tem upravnem sporu ne morejo vplivati odločitve vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije o obnovi postopka javnega natečaja za direktorja NPU, odpravi odločbe o tožnikovem imenovanju na ta položaj ter ustavitvi upravnega postopka posebnega javnega natečaja. Kljub temu, da gre za isto osebo (tožnika), gre za drug postopek. Revizija, vložena v postopku razrešitve namreč ne more biti pravno sredstvo za utemeljevanje zakonitos

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v postopku razrešitve direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada glede na napotilno določbo 49. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji dopustna uporaba petega odstavka 83. člena Zakona o javnih uslužbencih.

Premestitev tožnika je bila posledica njegove razrešitve po odločbi o razrešitvi z mesta direktorja, to odločbo pa je upravno sodišče odpravilo. Z odpravo odločbe se zadeva vrne v stanje pred njeno izdajo. S tem je odpadla pravna podlaga, zaradi katere je bil tožnik z izpodbijanim sklepom premeščen na drugo delovno mesto. Ker tožnik ni bil razrešen, tudi ne bi smel biti premeščen na drugo delovno mesto. Tožnik je v postopku v zvezi z izdajo začasne odredbe po podanem predlogu izkazal verjetnost, da njegova terjatev obstoji.

Ker je direktor Nacionalnega preiskovalnega urada le vodja organizacijske enote v okviru Uprave kriminalistične policije, ki je notranja organizacijska enota Generalne policijske uprave, in ker je generalni direktor policije uradnik na položaju in ne politični funkcionar, izhaja, da slednji tožnika kot direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada ne more razrešiti na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU. Na navedeni pravni podlagi temelječ institut razrešitve najvišjih položajnih (t.i. političnih) uradnikov brez krivdnih razlogov v enoletnem roku je institut sui generis, vzpostavljen in oblikovan izključno z namenom, da vsakokratni oblasti zagotavlja določen vpliv na kadrovsko zasedbo najvišjih (v petem odstavku 83. člena ZJU taksativno naštetih) položajev.

Odločitev funkcionarja za razrešitev položajnega uradnika brez krivdnih razlogov (peti odstavek 83. člena ZJU), ki ostaja v okviru namena tega instituta, je v popolni diskreciji funkcionarja, kar pomeni, da se sodišče dejansko ne more spuščati v preverjanje utemeljenosti razlogov za razrešitev. Funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na navedeni pravni podlagi, je podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, zato po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja akt politične diskrecije, ki glede na 3. člen ZUS-1 ni upravni akt. Razrešitev z uradniškega položaja direktorice občinske uprave na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU je torej akt politične diskrecije župana. Le če bi bila odločitev o razrešitvi sprejeta po preteku enoletnega roka, v katerem lahko župan kot funkcionar navedeno pooblastilo uporabi, bi bila odločitev o razrešitvi odvisna od zakonsko določenih razlogov (drugi odstavek 83. člena ZJU) in bi tedaj šlo za upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. S prekoračenjem z zakonom predpisanega roka bi namreč pooblastilo za uporabo politične diskrecije prenehalo, kar bi tudi spremenilo pravno naravo izdanega

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnik izvajal psihično nasilje nad podrejenim delavcem s tem, ko mu je s povzdignjenim glasom in pred sodelavci očital nesposobnost, da ga je povozil čas in mu ni pustil do besede, niti ga ni pustil iz pisarne, čeprav ga je podrejeni za to prosil z obrazložitvijo, da je zelo vznemirjen. To ravnanje tožnika je tudi po stališču pritožbenega sodišča treba opredeliti kot psihično nasilje (ki je ena od izvršitvenih oblik šikaniranja na delovnem mestu), saj je tožnik s takšnim odnosom do podrejenega, ki je zaradi svoje žaljivosti in posmehljivosti povsem neprimeren v smislu komunikacije med nadrejenim in podrejenim delavcem (obenem pa tudi ponižujoč). Tožnikovo šikaniranje na delovnem mestu je pri podrejenem povzročilo ponižanje in prestrašenost, zato so bili v zvezi s tem ravnanjem tožnika izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali obnašanje, ki je usmerjeno proti določenim delavcem na delovnem mestu (ali v zvezi z delom). Sodišče prve stopnje je tožnikova ravnanja, usmerjena proti

Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa. Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino na podlagi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj. Vendar pa je pri odmeri o

Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa. Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino po določbi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj.

Upravno sodišče RS je v obravnavani zadevi v okviru svoje stvarne pristojnosti presojalo pravilnost in zakonitost točke 1 izreka izpodbijanega akta in sicer, da se tožnico razreši s položaja direktorice občinske uprave. Gre za odločitev županje, ki jo je ta sprejela na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU. Namen navedene določbe je zagotoviti županu možnost, da si sam izbere svoje sodelavce, kar izhaja iz dejstva, da lahko direktorja občinske uprave brez razlogov razreši znotraj enega leta od nastopa funkcije. V obravnavani zadevi pa gre nesporno za razrešitev direktorja občinske uprave, ki je v primeru, če so za to izpolnjeni pogoji, opredeljeni v petem odstavku 83. člena ZJU, v diskreciji župana občine, torej organa, ki je direktorja občinske uprave tudi imenoval.

Tožnica ni bila razrešena z mesta direktorice javne agencije, ampak ji je mandat prenehal na podlagi 3. odstavka 8. člena ZPOP-1A z dnem vpisa spojitve v sodni register, ko je javna agencija prenehala obstajati. Zato ne pride v poštev določba 2. odstavka 24. člena ZJA, ki za razrešitev direktorja napotuje na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev. Za primer prenehanja mandata na podlagi zakonske določbe odpravnina ni predvidena ne z zakonom ne s tožničino pogodbo o zaposlitvi, zato tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine ni utemeljen.

Odpravnina, ki je bila izplačana tožniku na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU (odpravnina zaradi prenehanja položaja) ne sodi med odpravnine, od katere ni potrebno plačati dohodnine ter prispevkov za socialno varnost. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, temveč zaradi razrešitve s položaja direktorja občinske uprave. Tožena stranka je od odpravnine za tožnika zakonito odvedla in plačala prispevke za socialno varnost, zato tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo dela odpravnine v višini obračunanih in plačanih prispevkov ni utemeljen.

ZJU izplačila odpravnine v primeru sporazumne razrešitve in sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne predvideva.

Tožnik je po prenehanju položaja načelnika pri toženi stranki sklenil dva aneksa k pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katerih je opravljal delo najprej kot vršilec dolžnosti načelnika, nato pa kot višji svetovalec. Kasneje mu je delovno razmerje s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi prenehalo. Glede na takšno dejansko stanje njegov zahtevek za plačilo odpravnine (ki je bila določena za primer, če bi mu prenehal položaj načelnika in če tožena stranka zanj ne bi imela ustreznega delovnega mesta) ni utemeljen.