38. člen ZZ

Tožnik je v postopku navedel, da se je s sklepom in razlogi za razrešitev ter s tem v zvezi prenehanjem delovnega razmerja seznanil dne 21. 8. 2023 iz internetne strani tožene stranke, česar toženka ni substancirano prerekala, saj ni trdila, niti dokazovala, da bi se tožnik z razrešitvijo in prenehanjem delovnega razmerja seznanil prej. Datum seznanitve tožnika z razrešitvijo tako predstavlja nesporno dejstvo (214. člen ZPP). Tožba vložena dne 2. 9. 2023 je tako pravočasna. Tožnik je nezakonitost razrešitve ter s tem tudi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja uveljavljal že v tožbi z dne 2. 9. 2023, zato modifikacija tožbenega zahtevka z dne 24. 9. 2024 na odločitev o pravočasnosti tožbe ne vpliva. Navedbe toženke glede zamude roka za vložitev tožbe so neutemeljene.

Akt o razrešitvi direktorja je upravni akt in toženka stranka je pri odločanju vezana na pravila ZUP. Zgolj smiselna uporaba pravil ZUP velja za postopke imenovanj direktorjev zavodov (muzejev) na področju kulturnih dejavnosti, kjer minister pri izbiri uporablja določeno diskrecijo oziroma ima zaznavno široko polje proste presoje, ne pa pri razrešitvah, kjer takšnega polja proste presoje nima. Iz obrazložitve odločitve mora biti razvidno, katere dejanske ugotovitve se štejejo za odločilne pri presoji, da dejanja oziroma opustitve direktorja spadajo pod uporabljeno zakonsko določbo. Akt o razrešitvi mora vsebovati tako zakonski razlog kot opis dejanskega stanja, ki ustreza navedenemu zakonskemu razlogu. Učinkovito sodno varstvo je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitvev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Toženka neobrazloženosti sklepa o razrešitvi ne more sanirati z naknadnim pojasnjevanjem okoliščin, ki so privedle do njega. S tem bi bila tožniku odvzeta možnost izjave, do katere ima pravico v postopku razrešitve.

Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Pravilna je pritožbena navedba, da niti iz določb ZUP niti iz določb ZPPreb-1 ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi v primeru, kot je konkretni, morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika. Pritožba pravilno izpostavlja neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje o vročanju po detektivu in v času dopusta tožnika. Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejav

Skladno z ustaljeno sodno prakso, se v postopkih izbire in imenovanja ter razrešitve direktorjev javnih zavodov (tudi v. d. direktorjev) smiselno uporablja ZUP. Slednji v drugem odstavku 96.a člena določa, da v kolikor se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena ZUP. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in enotnem državnem portalu e-uprava. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se

Upravni organ z navedbami v upravnem sporu ne more dopolnjevati izpodbijane odločbe; ta je predmet presoje v obliki in vsebini, kot je bila izdana. Ker je organ tožnikove obširne in konkretne navedbe neobrazloženo zavrnil, je pravica do izjave o razlogih za razrešitev izvotljena, saj je bila možnost izjave dana zgolj formalistično (navidezno). Pomanjkljiva obrazložitev sodišču onemogoča vsebinsko presojo utemeljenosti izpodbojnih razlogov zmotne in nepoplne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Toženka je imela dejansko in pravno podlago za sprejem odločitve o predčasni razrešitvi tožnice z mesta direktorice ... Ob navedenem se tožnica ne more pravno utemeljeno sklicevati, da je bila z izpodbijano odločitvijo šikanirana in da je odločitev politično motivirana. Tožnica se tudi ne more uspešno sklicevati na okoliščine, da je (v nekaterih primerih) ugotovljene kršitve predpisov naknadno odpravila ali da kršitev predpisov izvira iz ravnanja podrejenih, saj je bila tožnica sama odgovorna za zakonito delo zavoda. Nezakonitega ravnanja direktorja javnega zavoda ne opravičuje niti nepoznavanje predpisov, začetništvo oziroma neizkušenost, odsotnost predhodnih opozoril na pravilno ravnanje, in tudi ne sicer ustaljena, a nepravilna praksa delovanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pristojni organ ni upošteval zahteve iz drugega odstavka 38. člena ZZ, saj tožnice pred sprejemom sklepa o razrešitvi ni seznanil z razlogi za razrešitev in ji ni dal možnosti, da bi se o njih izjavila. Glede na naravo te kršitve je utemeljen tudi prvostopenjski zaključek o njenem bistvenem vplivu na odločitev o razrešitvi tožnice. Gre namreč za toženčevo neupoštevanje zakonsko predpisanih minimalnih procesnih standardov, ki naj bi zagotovili enakopravno in učinkovito varstvo pravic tožnice v postopku razrešitve. Sklep o razrešitvi (ki ga toženec niti ni izročil tožnici in ga je morala naknadno pridobiti sama) pa je nezakonit tudi zato, ker ni bil ustrezno obrazložen, saj ni vseboval razloga za razrešitev. S tem je bilo tožnici onemogočeno učinkovito sodno varstvo, onemogočen pa je tudi sodni preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu, predpisanem v prvem odstavku 39. člena ZZ. Sodni postopek namreč ni namenjen odpravljanju pomanjkljivosti izpodbijanega akta, temveč podrobnejši obrazložitvi stališč stranke v njem.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil. Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica razrešena iz objektivnih razlogov, ne pa zaradi predhodne odločitve novega rektorja, da s tožnico ne bo sodeloval.

Kljub temu, da je sklep o razrešitvi, ki ga sprejme svet zavoda, veljaven le, če k njemu da soglasje vlada, določb ZZ v povezavi z določbami statuta toženke ni mogoče razlagati drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje - da rok za vložitev tožbe šteje od dne vročitve sklepa sveta zavoda o razrešitvi, in ne od dne vročitve soglasja vlade tožniku. Podaja soglasja vlade k sklepu o razrešitvi je stvar razmerja med toženo stranko in Vlado RS kot zakonito zastopnico ustanoviteljice Republike Slovenije, tako da njegova vročitev razrešenemu direktorju nima pravnih posledic. Ne gre za drugostopenjski (upravni) akt, ki bi lahko vsebinsko posegal v sklep o razrešitvi in bi ga bilo treba v sodnem postopku presojati po vsebini.

Kolikor se izpodbijana odločba opira na odločbo KPK št. 06211-100/2019/14 z dne 5. 3. 2020, sodišče sodi, da glede na okoliščine obravnavane zadeve zgolj na tej podlagi ni mogoče utemeljiti razloga za razrešitev po tretji oziroma četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. KPK je namreč s to odločbo ugotovila, da tožnik ni ravnal skladno s 37. členom ZlntPK in se je s tem znašel v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov, o tem pa skladno s prvim odstavkom 38. člena ZlntPK ni predhodno pisno obveščal svojega predstojnika, s čimer so izpolnjeni elementi nasprotja interesov iz 12. in 13. točke 4. člena ZlntPK. Na tej podlagi je KPK nato izdala odločbo o prekršku št. 71002-1/2020/3 22011 z dne 26. 5. 2020, s katero je bil tožniku izrečen opomin. Glede na izrečeno kazensko sankcijo pa je moč ugotoviti, da je šlo v tem primeru za posebej lahko kršitev, saj je sicer za tak prekršek predpisana globa v znesku od 400 EUR do 1200 EUR (deseta alineja prvega odstavka 77. člena ZIntPK).

Sodišče prve stopnje se je pri presoji zakonitosti sklepa o razrešitvi pravilno sklicevalo na analogno uporabo določb ZOFVI, ki se nanašajo na postopek razrešitve ravnatelja, ter ZZ, ki se nanašajo na postopek razrešitve direktorja javnega zavoda. Drugačno pritožbeno stališče, ki se zavzema za popolno avtonomijo sveta zavoda pri imenovanju in razrešitvi vršilca dolžnosti ravnatelja, ni sprejemljivo. Ni pomembno, da tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper redno odpoved iz razloga nesposobnosti, saj je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi za v. d. ravnatelja objektivna posledica dejstva, da je prenehal mandat za opravljanje funkcije vršilca dolžnosti. Odpoved je bila tako nepotrebna in tožniku, ki je imel zoper razrešitev zagotovljeno samostojno pravno varstvo v skladu s šestim odstavkom 59. člena ZOFVI v povezavi z 39. členom ZZ, sodnega varstva zoper odpoved ni bilo treba uveljavljati.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem, da je (primarni) zahtevek, da se sklep o razrešitvi kot nezakonit razveljavi, po vsebini enak (podrednemu) zahtevku za ugotovitev, da je sklep o razrešitvi nezakonit. Ker ni šlo za pravo razmerje primarnosti in podrejenosti oziroma za eventualno kumulacijo zahtevkov, je sodišče lahko odločilo o nezakonitosti sklepa o razrešitvi tožnice, ne da bi posebej zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa o razrešitvi zaradi nezakonitosti. Glede na jasne določbe 38. in 39. člena ZZ glede obveznosti toženke v postopku razrešitve, pritožba neutemeljeno zagovarja stališče, da na zakonitost razrešitve ne vpliva dejstvo, da dnevni red 8. oziroma 9. seje ni izrecno vseboval besede "razrešitev" temveč točko "Presoja ustreznosti vodenja strokovnega dela", saj je prav jasna opredelitev dejstva, da je zoper strokovnega vodjo uveden postopek razrešitve, obvezna po 38. členu ZZ ter s tem pogoj za zakonitost same razrešitve. Ker je sklep o razrešitvi neobrazložen in tožnica tudi iz sklepa ni mogla ugotoviti, kaj se ji sploh očita, bi morala toženka tožnici vsaj v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti predstaviti

Tožnica kot ravnateljica je bila zadolžena in odgovorna za zakonitost dela toženke kot njena zakonita zastopnica (drugi odstavek 31. člena ZZ). Tudi v skladu s pogodbo o zaposlitvi je bila odgovorna za zakonitost dela toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ugotovljenih kršitev ni mogoče obravnavati ločeno oziroma vsako zase, temveč skupaj, kar privede do zaključka, da jih je bilo veliko in z različnih področij (študentsko delo, zaposlovanje, varovanje dostojanstva delavcev pri delu, delovnopravno varstvo, šolstvo). Vsaka kršitev sama zase morebiti ne bi bila zadosten razlog za razrešitev, vse skupaj pa kažejo na tožničino sistematično kršenje predpisov in opuščanje dolžnega ravnanja.

Svet zavoda je ugotovil, da je podan utemeljen sum, da je tožnica izvršila zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. V skladu z določilom VIII. člena veljavne pogodbe o zaposlitvi je bila odgovorna za zakonitost dela celotnega zavoda, torej bi morala biti prvi zgled zakonitosti opravljanja dela za vse ostale zaposlene v zavodu. Zato je Svet zavoda v celoti izgubil zaupanje vanjo, zaupanje pa je porušeno do te mere, da je sprožil postopek njene razrešitve in da je bila zoper tožnico tudi vložena kazenska ovadba.

Tožnik, kot direktor zavoda, ni ravnal skladno s predpisi in je nujna dela izvajanja gozdarske javne službe ustavil v nasprotju z njimi, zato sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnikovo ravnanje izkazuje zakonski dejanski stan iz tretje alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Nadalje je s svojim nevestnim in nepravilnim delom povzročil zavodu in s tem Republiki Sloveniji večjo škodo, s tem, ko je z nepravilnim delom ustavil izvajanje opravljanja del javne gozdarske službe in z nevestnim delom ob ugotovitvi, da bo izpadel del prihodkov zavoda ni takoj poskrbel za spremembo Programa dela in Finančnega načrta ZGT., s čimer je podan pogoj za njegovo razrešitev tudi po četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZS. Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja v izplačilu plače, sodišče v tem postopku nima podlage. V upravnem sporu sicer sodišče lahko odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne škoda, vendar v primeru, če samo odloča o stvari (prvi odstavek 67. člena ZUS-1). Take odločitve pa sodišče v tem primeru ni sprejelo. Sodišče je zato moralo v tem delu tožbo zavreči.

Tožnik je zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa sveta tožene stranke o predčasni razrešitvi tožnika z mesta direktorja tožene stranke, ki je bil izdan na podlagi 3. in 4. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Po teh določbah, je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če ta pri svojem delu ne ravna po predpisih o delovnih razmerjih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi in če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Sodišče prve stopnje je preverjalo utemeljenost v sklepu navedenih razlogov, na podlagi katerih je bil tožnik predčasno razrešen z mesta direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo razlike v plači med plačo direktorja in plačo svetovalca za obdobje od nezakonite razrešitve z delovnega mesta direktor do dneva izteka mandata. Tožnik je zahteval plačilo razlik v plači in ne odškodnine in ni navajal posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, kot to skuša prik

Sodišče ugotavlja, da je tožnik deloval v nasprotju z zakonskimi predpisi in ustanovnim aktom A.. Zato je bila toženka, ob upoštevanju navedenih, v postopku pred toženko ugotovljenih dejstev, dolžna tožnika razrešiti skladno z določbo tretje alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Pri tem tožnik svojega ravnanja ne more opravičiti z naknadnimi uskladitvami z zakonom niti se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje predpisov in na to, da s strani toženke ni bil opozorjen na pravilno ravnanje, prav tako tudi ne na "ustaljeno prakso delovanja" ter na morebitne kršitve predpisov s strani drugih direktorjev javnih zavodov. Na enakost v nepravu se namreč ni mogoče uspešno sklicevati. Ob tem sodišče dodaja, da je na področju poslovodenja javnih zavodov treba zasledovati ničelno stopnjo tolerance do kršitve predpisov.

Tožena stranka je z nezakonito razrešitvijo tožnika s funkcije direktorja posegla tudi v njegovo duševno celovitost oziroma osebnost, ki jo je svet zavoda kot organ delodajalca dolžan varovati in spoštovati na podlagi 44. člena ZDR. S to določbo so varovane nepremoženjske dobrine delavca v delovnem razmerju. Ker se po določbi drugega odstavka 184. člena ZDR odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem (osebnostnih) pravic iz delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je tožnik upravičen tudi do odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi nezakonite razrešitve in ne zaradi prenehanja delovnega razmerja, saj je bilo prenehanje delovnega razmerja dejansko avtomatična posledica razrešitve. Škoda je tožniku nastala zaradi nezakonite razrešitve, torej zaradi kršitve pogodbe, in ne zaradi njene odpovedi, ki je predstavljala le izvršitev razrešitve. Posledično do vzpostavitve delovnega razmerja in do prejemkov iz delovnega razmerja ni bil upravičen in jih tudi ni zahteval. To pa ne pomeni, da ni upravičen do odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonite razrešitve, torej zaradi nezakonite prekinitve statusno pravnega razmerja oziroma kršitve pogodbe. Ker je z nezakonito razrešitvijo prenehalo statusnopravno razmerje med strankama, toženka obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi do tožnika - to je omogočanje opravljanja funkcije direktorja do izteka mandata - ni izpolnila.