VSMB Sklep I Cp 1071/2025

1. Pritožbi se ugodi in zamudna sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožečima strankama (v nadaljevanju tožnikoma) izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere se bo pri 10 % poslovnem deležu z zap. št. 85781, katerega imetnik je prvi tožnik, in pri 10% poslovnem deležu z zap. št. 85782, katerega imetnica je druga tožnica, izbrisala zastavna pravica, prepoved odtujitve in obremenitve ter zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa notarke z dne 18. 4. 2023, za terjatev v višini 14.500,00 EUR z zapadlostjo 1. 9. 2023, kar izhaja iz Sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice na poslovnem deležu, vse v korist upnika A. sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Odločilo je, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške v višini 964,72 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 7., 8., 9., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da vročitev tožbe toženki, ki je pravna oseba s sedežem v Republiki Srbiji, na način, da je sodišče prve stopnje tožbo vročilo na domačem naslovu zakonitega zastopnika v Sloveniji, ni pravilna, in ni skladna z določilom 133. člena ZPP. Dejstvo je, da ima toženka v registru prijavljen sedež na naslovu ***, 11000 Beograd, zato bi moralo sodišče vztrajati, da se ji pisanje vroči na tem naslovu. Samo dejstvo, da se toženka ne nahaja na tem naslovu ni pravno relevantno. Pomembno je le, ali ji je bilo puščeno obvestilo o prejeti pošiljki in nato tožba v hišnem predalčniku na registriranem naslovu in da je torej obstajala realna možnost, da bi se z njim seznanila in se o navedbah v tožbi izjavila. Glede na navedeno toženka sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene zavračata pritožbene navedbe toženke in predlagata zavrnitev pritožbe. Zahtevata povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena).

6. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženka v pritožbi tudi izrecno uveljavlja.

7. Eden od kumulativno določenih pogojev za izdajo zamudne sodbe je pravilna vročitev tožbe toženi stranki v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

8. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tožbo toženki, ki je pravna oseba s sedežem v Republiki Srbiji, najprej vročalo na podlagi Konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini z dne 15. novembra 1965 (v nadaljevanju Haška konvencijja o vročitvi 1965) z zaprosilom organu zaprošene države Republike Srbije, da tožbo vroči toženki na naslov, kot sta ga v tožbi navedla tožnika. Potem, ko je, kot navaja v razlogih izpodbijane sodbe, od organa zaprošene države prejelo obvestilo, da "vročitev tožbe ni bila opravljena, saj se toženka ne nahaja na naslovu ***, Beograd"¹, je sodišče prve stopnje toženki tožbo vročilo na naslov stalnega prebivališča njenega zakonitega zastopnika v Sloveniji (s fikcijo vročitve po 142. členu ZPP), ki je pošiljko sodišču vrnil z dopisom in opozorilom na napačno vročitev. Sodišče prve stopnje je sklicujoč se na določilo 133. člena ZPP² opisano vročitev zakonitemu zastopniku toženke štelo za pravilno vročitev tožbe toženki in ob odsotnosti odgovora na tožbo v določenem 30-dnevnem roku ter ostalih pogojih iz 318. člena ZPP, izdalo zamudno sodbo.

9. Pritožnica ima prav, da takšna vročitev tožbe toženki v odgovor ni pravilna. Vročitev ni skladna z določili Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, ki bi jo sodišče v danem primeru moralo upoštevati in ni bila opravljena v skladu s procesnim pravom zaprošene države.

10. Kadar je potrebno vročiti tožbo pravni osebi v tujini, se v skladu z določilom prvega odstavka 135. člena ZPP, vročitev opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) drugače določeno. Pri vročanju v tujino se tako ne upoštevajo pravila vročanja našega procesnega zakona, razen, če ima pravna oseba iz tujine ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pooblaščenca v Sloveniji. Slednje izhaja iz prej citiranega prvega odstavka 135. člena ZPP in drugega odstavka 146. člena ZPP³. V času vročanja tožbe toženka, ki je pravna oseba s sedežem v tujini ni imela pooblaščenca za sprejem pisanj v Sloveniji.

11. Vročitev je potrebno opraviti ob upoštevanju veljavnih mednarodnih pogodb. Dne 25. septembra 2015 je bil sprejet Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (BRSPP), ki ureja tudi pravno pomoč pri vročanju pisanj v civilnih zadevah. Pogodba ne vsebuje določbe, ki bi izrecno urejala razmerje med Pogodbo in Haško konvencijo o vročitvi (1965). V skladu z načelom primarnosti specialnejših mednarodnih aktov (lex specialis derogat legi generali) in kronološkim načelom (lex posterior derogat legi priori) ter določbami same Haaške konvencije o vročitvi (1965)⁴, podrobnejša (in delno drugačna) določila veljavne bilateralne pogodbe med državama izključujejo uporabo multilateralne konvencije v delu, ki ureja vročanje listin. Zato bi sodišče prve stopnje moralo tožbo toženki v Republiko Srbijo vročati po določilih BRSPP.

12. Pomoč pri vročanju poteka neposredno med pristojnimi pravosodnimi organi na podlagi zaprosila za vročitev pisanj, ki mora poleg podatkov iz 7. člena BRSPP vsebovati tudi naslov osebe, ki se ji pisanje vroča⁵. BRSPP v 12. členu določa, da se vročitev pisanj dokazuje skladno s predpisi o vročanju, ki veljajo na ozemlju zaprošene države. V skladu s tretjim odstavkom 12. člena BRSPP mora pristojni organ v potrdilu o vročitvi navesti čas in kraj vročitve, ime in položaj osebe, ki so ji bila pisanja vročena, ter kako je bila vročitev opravljena oziroma razloge, zakaj vročitev ni bila opravljena. Drugi odstavek 12. člena BRSPP določa, da če oseba, ki ji je treba vročiti posamezna pisanja, ni na naslovu, navedenem v zaprosilu, mora zaprošeni organ izvesti vse potrebne ukrepe skladno z notranjo zakonodajo za ugotovitev pravega naslova. V skladu s 23. členom BRSPP imajo javne listine, izdane s strani pristojnih organov v državi pogodbenici, pred organi druge države pogodbenice isto dokazno moč (veljavnost) kot domače javne listine. Glede jezika drugi odstavek 8. člena BRSPP določa, da se odgovori na zaprosila s prilogami (zapisniki, sodne odločbe in drugo) pošiljajo v jeziku in pisavi zaprošene države s prepisom v latinico. Pisanja, ki jih je treba vročiti osebam v zaprošeni državi, se pošiljajo v uradnem jeziku države prosilke, priložen pa mora biti prevod v jezik zaprošene države. Če prevod ni priložen, se vročitev opravi le, če prejemnik pisanje prostovoljno prejme (4. in 5. odstavek 8. člena BRSPP).

13. Čeprav bi sodišče prve stopnje moralo vročitev tožbe opraviti in dejstvo vročitve preveriti v skladu s citiranimi določili BRSPP, ni nujno, da je bilo vročanje po Haški konvenciji o vročitvi (1965) neustrezno. V obeh primerih komunikacija lahko poteka preko ministrstev za pravosodje posameznih držav (prim. 2. člen Konvencije in drugi odstavek 5. člena BRSPP), vročanje skladno z notranjim pravom zaprošene države (prim. 5. člen Konvencije in tretji odstavek 12. člena BRSPP), enaka pa je tudi predpisana vsebina zaprosila za vročitev in potrdila o vročitvi (prim. 3. in 6. člen Konvencije ter 7. člen in tretji odstavek 12. člena BRSPP).

14. Vendar je bistveno, kar je bilo že poudarjeno, da se za vročanje uporabljajo predpisi o vročanju zaprošene države, kar pomeni določbe Zakona o parničnom postupku Republike Srbije⁶. Iz vrnjene dokumentacije o vročanju pa jasno izhaja, da toženki na njenem naslovu sodno pisanje ni bilo vročeno, ker se naslovnik na naslovu, zapisanem v zaprosilu, ne nahaja. Iz tega dopisa torej izhaja, da niso bile uporabljene oblike vročitve, ki jih določa navedeni ZPP, kjer se tožba pravni osebi, če je naslov točen, lahko vroči tako, da se pusti obvestilo o sodni pošiljki in njenem dvigu v roku 30 dni in kopija objavi tudi na sodni oglasni deski (drugi odstavek 141. člena).

    Iz teh razlogov se toženka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo slovenskega ZPP o vročanju (133. člen), prav tako pa tudi tožnika zmotno razlagata domače procesne določbe in se sklicujeta na možnost konvalidacije v skladu s šestim odstavkom 139. člena ZPP. Te določbe se uporabljajo takrat, kadar se vročanje opravlja v skladu z določbami slovenske procesne zakonodaje, za uporabo ZPP pa v trenutku, ki ga zamejujejo časovne meje oprave tega procesnega dejanja (vročitev tožbe), ni pravne podlage, kot je bilo natančno pojasnjeno. Določba drugega odstavka 146. člena ZPP se lahko uporabi šele potem, ko je bilo pisanje tuji osebi vročeno (ali njenemu zakonitemu zastopniku, ki je v tujini), saj:"...naloži sodišče ob prvi vročitvi pisanj, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji.". Šele s tem procesnim dejanjem se vzpostavijo pogoji za vročanje preostalih sodnih pisanj po slovenskem procesnem pravu.

15. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki je sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo, je pritožbi toženke ugodilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Odprava ugotovljene kršitve ni možna pred sodiščem druge stopnje, saj je potrebno opraviti prvi procesni akt vročitve toženki, ta pa je nujen pogoj za izvedbo postopka in sojenja, ki mora potekati na dveh stopnjah (25. člen Ustave RS).

16. V skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP sodišče druge stopnje navaja, da so v času po izdaji zamudne sodbe nastopile okoliščine, zaradi katerih sodišče prve stopnje ne bo ravnalo tako, kot bi sicer moralo, torej v skladu z napotki o vročanju ob upoštevanju določb BRSPP. Iz podatkov v spisu (pooblastilo pod prilogo B 2) namreč izhaja, da ima toženka (sedaj) pooblaščenko odvetnico v Republiki Sloveniji, zato se lahko sodna pisanja vročajo neposredno pooblaščenki (drugi odstavek 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 135. člena ZPP in 137. členom ZPP). Sodišče druge stopnje sodišče prve stopnje zato izrecno opozarja, naj skladno z drugim odstavkom 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 135. člena ZPP in 137. členom ZPP tožbo vroči pooblaščenki toženke hkrati oziroma skupaj s tem razveljavitvenim sklepom sodišča druge stopnje. S tem bo vročitev tožbe pravilno opravljena in toženki tudi omogočeno, da uveljavi vsa upravičenja, ki jih daje pravica do sodnega varstva.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Uradni zaznamek na list. št. 57.
² "Državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim osebam, podjetnikom posameznikom, odvetnikom in notarjem se vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu."
³ "Toženi stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, naloži sodišče ob prvi vročitvi pisanj, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožena stranka ali njen zakoniti zastopnik ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, imenuje sodišče na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter toženo stranko ali njenega zakonitega zastopnika po imenovanem začasnem zastopniku obvesti o tem imenovanju."
⁴ Haaška konvencija o vročitvi (1965) v svojem 11. členu določa, da konvencija ne preprečuje dogovora dveh ali več držav pogodbenic, da poleg načinov iz njenih predhodnih členov dovolijo še druge načine vročanja sodnih listin, zlasti z neposrednimi stiki med njihovimi pristojnimi organi.
⁵ Da je naslov***, Beograd pravi naslov toženke, med strankama ni sporno.
⁶ Sl. glasnik RS, br. 72/2011 s sprem.