135. člen ZPP

Kadar je potrebno vročiti tožbo pravni osebi v tujini, se v skladu z določilom prvega odstavka 135. člena ZPP, vročitev opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) drugače določeno. Pri vročanju v tujino se tako ne upoštevajo pravila vročanja našega procesnega zakona, razen, če ima pravna oseba iz tujine ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pooblaščenca v Sloveniji. Vročitev je potrebno opraviti ob upoštevanju veljavnih mednarodnih pogodb.

Evropski poslovni register (European Business Register oziroma EBR) je informacijski sistem, preko katerega nacionalni registrski organi oziroma upravljavci nacionalnih registrov zagotavljajo podatke iz svojih nacionalnih registrov o poslovnih subjektih. EBR torej ni podatkovna baza, temveč omogoča le neposreden dostop do podatkov o poslovnih subjektih, ki jih člani EBR zagotavljajo iz svojih nacionalnih registrov. V okviru prvega odstavka 135. člena ZPP je sicer za vročanje potrebno uporabiti določila Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, vendar to ob izrecnem napotilu na uporabo določb 146. člena ZPP velja le za prvo vročitev s pozivom na postavitev pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, za nadaljnje vročitve pa se torej uporabljajo določbe 146. člena ZPP, katerih namen je pospešitev in poenostavitev vročanja. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da navedena mednarodna pogodba ne prepoveduje, da državi pogodbenici v notranjih pravnih ureditvah uporabljata za spore z mednarodnim elementom glede vročitve pisanj, ki sledijo prvi vročitvi, rešitve, kakršna je npr. določena v 146. členu ZPP.

Šteje se, da je vloga stranki vročena, ko je vročena pooblaščencu za sprejem pisanj oziroma začasnemu zastopniku, upravičenemu za sprejem pisanj, od takrat pa tudi začnejo teči roki, ki so postavljeni v sodnem pisanju. Ker gre za vročitev, opravljeno v Republiki Sloveniji, je stvar notranjega razmerja med začasnim zastopnikom in stranko v tujini, kako prvi poskrbi za to, da se stranka seznani s pisanjem. Komunikacija med začasnim zastopnikom na eni strani ter stranko v tujini na drugi strani, pa ni akt vročanja in zato za presojo, kdaj je vročitev opravljena, niti ni bistveno, kdaj se je stranka sama seznanila s pisanjem.

Pritožnik tudi ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da je ves čas dosegljiv sodišču, saj v tem postopku vlaga pritožbe in prošnje. Kot je bilo že obrazloženo, sodišče na pravno formalno korekten in zakonit način sodnih pisanj dolžniku v tujino ni moglo vročati. To je dolžniku omogočalo izpodbijanje sprejetih odločitev prvostopenjskega sodišča kadarkoli se je dolžnik sam odločil za aktivnost v tem postopku. Zato iz dejstva vlaganja pritožb in prošenj ni mogoče sklepati na dolžnikovo dosegljivost sodišču, saj bi s tako pritožnikovo argumentacijo sodišče pristalo na to, da tempo postopka diktira sodišču dolžnik sam. Od pravilnega vročanja sodnih pisanj strankam tečejo zakonski roki za procesna dejanja strank v postopku in kar omogoča normalen tek postopka. Zato ZPP omogoča sodiščem tudi orodja, ki jih v izogib zavlačevanju postopka (zaradi nezmožnosti vročanja stranki) lahko sodišča uporabijo za zagotovitev normalnega teka postopka. Tako zakonito orodje je tudi postavitev začasnega zastopnika dolžniku.

Haaška konvencija o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah in Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah ne posegata v možnost, da se z zakonom uredi posebne zahteve glede postavitve pooblaščenca (ter procesne posledice te opustitve) za tistega, ki se je sam obrnil na sodišče v Republiki Sloveniji, torej za tožnika. Če tožnik živi v tujini, tj. Bosni in Hercegovini, in v Republiki Sloveniji v času vložitve tožbe ni imel pooblaščenca za ta sodni postopek, niti ni imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, mu sodišče prve stopnje v skladu s 146. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 postavi začasnega zastopnika, pooblaščeno za sprejemanje pisanj, katere naloga je, da sodna pisanja posreduje tožniku.

ZPP ne prepoveduje vročanja sodnih pisanj osebam, ki uživajo imuniteto, marveč določa le to, da jim je pisanja treba vročiti po diplomatski poti. Če je torej Okrožno sodišče ugotovilo, da je naslovnik takšna oseba, potem mora pač ubrati tak način vročanja (po notranjem pravu), ne pa odkloniti mednarodne pomoči.

Edini pravilni način vročanja sodnih pisanj dolžniku, ki živi v Dubaju, je po diplomatski poti. Ker dolžnik prejem predloga za začetek postopka osebnega stečaja z vsemi prilogami in pozivom za odgovor zanika, poizvednica Pošte Slovenije, na kateri ni dolžnikovega podpisa, pa ne more biti dokaz za vročitev predloga s prilogami in pozivom, je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa dolžniku odvzelo pravico do izjave.

Vročanje v tujino poleg ZPP ureja kot lex specialis Haaška konvencija o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, z dne 15. 11. 1965. V državah članicah EU pa ureja vročanje Uredba sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. 5. 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (Uredba sveta ES).

Tožnica od toženke zahteva plačilo le v takšnem obsegu, kot se je ta z njenimi vlaganji okoristila, torej toliko, kolikor je vrednost njenih nepremičnin sedaj večja, kot je bila pred tožničinimi vlaganji.

Ker je tožnik vložil vlogo v tujem jeziku, ga je sodišče s sklepom pozvalo, da jo v roku 15 dni prevede v slovenski jezik in ga hkrati tudi opozorilo na pravne posledice, če ne bo postopal v skladu s sklepom sodišča. Ta sklep je bil poslan tožniku neposredno v tujino z mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR), ki jo je podpisala njegova žena. Za mednarodno povratnico v skladu z mednarodnimi poštnimi standardi velja, da jo lahko podpiše naslovnik ali v skladu s predpisi naslovne države druga pooblaščena oseba ali delavec naslovne pošte. Skladno z mednarodnimi pravnimi predpisi so bili sprejeti Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve, ki v 2. odstavku 20. člena določajo, da se priporočena pisma vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se vročijo enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem pošiljk. Tožnik v postavljenem roku vloge ni prevedel v slovenski jezik, temveč jo je prevedel šele po izteku roka. Zato je sodišče vlogo v tujem jeziku zakonito zavrglo.

Ker slovensko sodišče ni zahtevalo posebnega načina vročanja, je bila vročitev opravljena na način, ki je po pravu Republike Belorusije predpisan za vročanje listin osebam, ki prebivajo na njenem ozemlju. Zato dejstvo, da sodišče v Minsku načina vročitve na Potrdilu ni označilo, na pravilnost vročitve ne vpliva. Postopkovna pravila so vezana na pravni red sodišča, ki v zadevi sodi (lex fori).

Od splošnega pravila, da se vroča podnevi od 6. do 22. ure, in sicer v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči pisanje, sodišče lahko odstopi, če vročitev na ta način ni mogoča. Ob ugotovitvi sodišča o rednem dolžnikovem prečkanju meje, da pride na naslov svojega bivališča na Š. 75 je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 139. člena ZPP odredilo vročitev preko Ministrstva za notranje zadeve, Postaje mejne policije. Ni šlo torej za vročanje v tujini, temveč v Sloveniji.

ZPP sicer res določa, da se vročitev osebi ali ustanovi v tujini (135. člen ZPP) opravi po diplomatski ali drugi ustrezni poti, vendar pa navedeni člen določa pravila vročanja za sodišče in ne zavezuje strank v postopku.

Dejstvo, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da se je tožnik izmikal vročitvi sklepa o premestitvi, ne more povzročiti, da se šteje kot zakonita nadomestna vročitev vročitev, ki je bila opravljena na naslovu stalnega prebivališča, kjer tožnik zaradi napotitve na delo v tujino ni bival. Ker sklep o premestitvi ni bil pravilno vročen, ni postal dokončen. Posledično ni zakonit sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, ki je bil podan, ker tožnik dela ni opravljal skladno s sklepom o razporeditvi.

Pri vročanju pisanj v tujino poleg avtonomnih pravil v ZPP upoštevati še sprejete in ratificirane mednarodne pravne akte, ki imajo prednost pred domačimi pavili. V konkretnem primeru je to Haaška konvencija o vročanju sodnih in zunaj sodnih pisanj v civilnih in trgovinskih zadevah (Ur. l. RS - MP, št. 19/00, Haaška konvencija), katere podpisnici sta Slovenija in Kanada. Če namembna država temu ne nasprotuje, konvencija ne vpliva na pravico, da se sodne listine pošljejo po pošti neposredno osebi v tujini (točka a 10. člena Haaške konvencije). Ker neposrednemu vročanju po pošti Kanada kot namembna država ni nasprotovala, ni videti nobene ovire za neposredno vročanje po pošti. Če naslovnik pisanje dejansko sprejme in se z njim seznani, čeprav ni podpisal vročilnice, ne bi bilo v skladu z načelom dobre vere, če bi se pozneje v postopku lahko skliceval na to, da vročitev ni bila pravilno opravljena.

Pri vročanju tožbe v R Avstrijo je glede na 1. odst. 135. člena ZPP potrebno v skladu s Sporazumom med R Avstrijo in R Slovenijo o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko - avstrijskih pogodb (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 4/93) postopati po Pogodbi, sklenjeni med SFRJ in R Avstrijo o vzajemnem pravnem prometu (Ur. l. FLRJ, št. 8/55). Neposredno vročanje po pošti v tujino se ne šteje za pravilno vročitev v smislu 1. tč. 1. odst. 318. člena ZPP, zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.