VSM Sklep III Kp 5319/2020

I. Pritožbama obdolženega Š.G. in njegovega zagovornika se ugodi in sodba sodišča prve stopnje pod točko I. izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom oziroma drugim predsednikom senata.

II. Pritožba okrožne državne tožilke se kot nedovoljena zavrže.

III. Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka obdolženega Š.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto in pet mesecev zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas pripora od 26. 1. 2020 od 09.45 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu odvzelo dlako, bris ustne sluznice in bris rektuma oškodovanke (ovoj št. 5), spodnjice osumljenca (ovoj št. 4), obdolženemu pa je mobilni telefon znamke Huawei z vstavljeno SIM kartico vrnilo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v sorazmernem delu pa mu je naložilo plačilo stroškov pooblaščenca oškodovanke A.K., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Pod točko II. napadene sodbe je sodišče prve stopnje obdolženega Š.G. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje posilstva po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 170. člena KZ-1 ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornice ter stroški pooblaščenca oškodovanke v smislu 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v delu, ki se nanaša na oprostilno sodbo, proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe sta se pritožila:

- obdolženi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi oziroma ga oprosti obtožbe in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma mu preostanek kazni spremeni v družbeno koristno delo;

in

- zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženega oprosti obtožbe ter mu izreče pogojno obsodbo.

3Zoper oprostilni del se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da oprostilno sodbo spremeni tako,da obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja posilstva po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 170. člena KZ-1, oziroma napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat.

4Na pritožbo okrožne državne tožilke sta podala odgovor obdolženi, s katerim pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo zavrne in zagovornik obdolženega, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju.

5Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

K točki I. izreka:

6Obdolženi uvodoma v pritožbi trdi, da ga sodišče prve stopnje po razglasitvi sodbe ni poučilo o pravici do pritožbe. Takšne pritožbene navedbe obdolženega nimajo podlage v podatkih kazenskega spisa iz katerih izhaja, da je sodišče prve stopnje po razglasitvi sodbe dne 13. 10. 2020 obdolženemu podalo pravni pouk o pravici do pritožbe in ga še posebej poučilo, da zoper sodbo izdano na prvi stopnji mora podati pritožbo v roku 30 dni od vročitve prepisa sodbe.

7Izrek napadene sodbe je nejasen, saj iz izreka izhaja, da je obdolženi kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 storil tako, da je z oškodovanko grdo ravnal, jo pretepal ali z njo ravnal drugače boleče in ponižujoče ter jo z nasilnim omejevanjem enakih pravic do skupnosti spravljal v podrejen položaj, jo je (zlasti pod vplivom alkohola) žalil, da je kurba, prasica, babji hudič, jo med prepiri z dlanjo udaril po obrazu ali zgrabil za vrat in davil ter ji grozil, da jo bo zadavil kot piščanca ali kilavega mačka ter da bo končala kot njena mama, ji očital nezvestobo in izražal neutemeljeno ljubosumje, saj jo je obtoževal, da ima razmerje s sosedom M.K., ji grozil, da bo njo in M. pobil kot mačke in postrelil kot pse, ji vsakič, ko je prišel domov pregledal mobilni telefon in facebook profil in sicer naj bi vse navedeno delal v obdobju od leta 2012 do 26. 1. 2020. Iz opisa dejanja pa izhaja, da so konkretizirana le dejanja, ki naj bi jih obdolženi storil od meseca novembra 2019 do 26. 1. 2020. Tak opis kaznivega dejanja pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem nejasen, saj se obdolženemu povsem na splošno očita obdobje od leta 2012 pa do novembra 2019, to je skoraj 8 let, ne da bi bilo pri tem konkretizirano in opisano posamezno protipravno ravnanje obdolženega. Časovno obdobje, ki pa je v izreku napadene sodbe opisano in tudi konkretizirano pa obsega le dva meseca, to je od novembra 2019 do 26. 1. 2020. Zardi tega je izrek napadene sodbe nejasen, kot to navaja zagovornik, smiselno pa izhaja tudi iz pritožbe obdolženega, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

8Glede na očitek iz izreka napadene sodbe, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje izvrševal od leta 2012 pa do januarja 2020 s tem, da časovno obdobje od 2012 pa vse do novembra 2019 ni konkretizirano, je povedati, da sicer datum izvršitve kaznivega dejanja ni zakonski znak kaznivega dejanja, je pa pomemben zaradi individualizacije historičnega življenjskega dogodka, ki ga sodišče obravnava kot kaznivo dejanje, s čimer se obdolžencu omogoči učinkovito obrambo. Časovna opredelitev, ki izhaja iz izreka napadene sodbe pa ne inplicira, da je obdolženec prepovedana ravnanja izvrševal skozi celotno obdobje od leta 2012 pa do novembra 2019. Navedeno je namreč razvidno iz nadaljnjega izreka, ko je opisano obdolženčevo prepovedano ravnanje le v novembru 2019, decembru 2019 in januarju 2020, kar pa ne izkazuje, da je obdolženi psihično in fizično nasilje nad oškodovanko izvajal skozi celotno navedeno obdobje vse do kritičnega dogodka v novembru 2019. Takšna časovna praznina opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, na kar posebej opozarja zagovornik v pritožbi, pa ima za posledico, da je izrek nejasen in nekonkretiziran. Opis dejanja namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ni v toliki meri, glede na časovni očitek njegovega trajanja, konkretiziran, da bi obdolžencu omogočal učinkovito obrambo, saj je čas kaznivega dejanja pomembna modaliteta opisa dejanja. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, zaradi nejasnosti izreka, iz člena 371/I-11 ZKP, podana.

9Obdolženi v pritožbi navaja, da iz izreka napadene sodbe izhaja, da naj bi oškodovanko davil, čeprav je oškodovanka izrecno povedala, da je ni davil, ampak jo je prijel za vrat. S takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženi meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je oškodovanka glede navedenega očitka na začetku dejansko navajala, da jo je obdolženi davil, v nadaljevanju postopka na glavni obravnavi pa to ni ponovila, ampak je dejala, da je obdolženi ni davil, ampak jo je le prijel za vrat. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi navedlo, da je obdolženi oškodovanko tudi davil, kar naj bi ta povedala sama, ne da bi pri tem ocenilo njene nasprotujoče izpovedbe, ko je najprej dejansko izjavila, da jo je obdolženi davil, nato pa tega ni ponovila, ampak je dejala, da je obdolženi ni davil. Takšni razlogi napadene sodbe so dejansko nerazumljivi in pomanjkljivi, kot to smiselno trdi obdolženi v pritožbi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje glede na različne izpovedi oškodovanke glede davljenja, v napadeni sodbi navesti konkretne in jasne razloge o tem kateri izpovedbi oškodovanke verjame oziroma ji ne verjame, kar pa sodišče prve stopnje ni storilo. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, saj gre za odločilno okoliščino, o kateri pa napadena sodba nima ustreznih razlogov, tiste, ki jih ima, pa so nejasni.

10Obdolženi navaja, da z oškodovanko ni živel v družinski skupnosti in zato ni izpolnil znakov očitanega mu kaznivega dejanja iz člena 191/III KZ-1. Kot izhaja iz izreka napadene sodbe se obdolžencu očita, da je kaznivo dejanje storil v družinski skupnosti. Ugotovitev obstoja takšne skupnosti pa je stvar dejanske presoje oziroma presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera glede družinske skupnosti. Iz tega izhaja, da obdolženi glede družinske skupnosti graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. V kolikor je obdolženi s tem delom pritožbe meril na kršitev kazenskega zakona, je potrebno povedati, da takšna kršitev ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno.

11Ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka imajo vselej za posledico razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve, pretehtati tudi pritožbene navedbe tako obdolženca kot zagovornika, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev ni moglo ukvarjati ter o zadevi ponovno odločiti. Pritožbeno sodišče se je odločilo, da bo v ponovnem sojenju o obravnavani zadevi odločal spremenjen senat oziroma drug predsednik senata (člen 392/IV ZKP).

K točki II izreka:

12V skladu z določbo prvega odstavka 368. člena ZKP mora upravičenec do pritožbe pritožbo napovedati v 8 dneh od dneva razglasitve sodbe in v kolikor tega ne stori, se šteje, da se je odpovedal pravici do pritožbe. Ker je Okrožno sodišče na Ptuju kot sodišče prve stopnje napadeno sodbo razglasilo dne 13. 10. 2020, strankam pa podalo tudi pravni pouk o pravici do pritožbe, je rok za napoved pritožbe potekel dne 21. 10. 2020. Ker v navedenem roku tožilstvo pritožbe ni napovedalo, je tako potrebno šteti, da se je pravici do pritožbe odpovedalo ter je zato pritožbeno sodišče v skladu z določbo člena 390 ZKP tožilsko pritožbo zavrglo kot nedovoljeno. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je bil po razglasitvi sodbe v navzočnosti obdolženega, zagovornika ter okrožne državne tožilke, podan pravni pouk o pravici do pritožbe, kar pušča dvom o tem ali je sodišče stranke poučilo tudi o dolžnosti napovedi pritožbe. Institut napovedi pritožbe zoper oprostilno sodbo je namreč v veljavi že vrsto let in ne gre za novoto, okrožna državna tožilka pa je prava vešča oseba in ji je tako znano, da mora zoper oprostilni del sodbe, v kolikor želi vložiti pritožbo, le to napovedati, kar pa ni storila. Sicer je sodišče prve stopnje kljub temu, da zoper oprostilni del sodbe ni bila napovedana pritožba, napisalo obrazložitev in zapisalo tudi pravni pouk o pravici do pritožbe, vendar ta okoliščina za presojo dovoljenosti tožilske pritožbe ni odločilna. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje, ki je sicer v nasprotju z zakonskimi določbami, to ne more vzpostaviti stanja, kakršno je bilo pred opustitvijo procesnega dejanja, do katerega je bila tožilka upravičena, razen kadar je to dopustno v postopku odločanja o prošnji za vrnitev v prejšnje stanje (prvi in drugi odstavek 89. člena ZKP). Navedeno pa nikakor ne izključuje dolžnosti napovedi pritožbe zoper obsodilni del sodbe. Očitno je dejstvo, da je v obravnavani zadevi bila obdolžencu izrečena zaporna kazen za kaznivo dejanje iz člena 191/I KZ-1, zavedlo okrožno državno tožilko, da zoper oprostilni del sodbe ni napovedala pritožbe, ki pa bi jo vsekakor morala (člen 368/I ZKP). Državni tožilec namreč izvršuje svojo funkcijo na podlagi Ustave, Zakona o državnem tožilstvu in Zakona o kazenskem postopku, ki tudi vsebuje določbo o napovedi pritožbe zoper oprostilni del sodbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče skladno z določilom drugega odstavka 368. člena ZKP štelo, da se je okrožna državna tožilka odpovedala pravici do pritožbe, kar je podlaga za zavrženje pritožbe v skladu z členom 390 ZKP.

13Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe pod točko II.

14Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. in prvega odstavka 98. člena ZKP.