89. člen ZKP

V obravnavani zadevi zagovornik ne zatrjuje, da obsojenec sodbe o kaznovalnem nalogu ni razumel, temveč navaja, da je sodbo napačno razumel, ker dejanja ni storil in ker je policist v predkazenskem postopku izjavil, da "iz tega ne bo nič". Vendar iz teh trditev po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja utemeljenost upravičenega vzroka za zamudo, upoštevaje jasno in nedvoumno vsebino obsodilne sodbe o kaznovalnem nalogu pa izpostavljeni okoliščini, četudi bi se izkazali za resnični, ne predstavljata objektivnih ovir, ki bi obdolžencu preprečevale pravočasno vložitev ugovora.

Ob smiselni uporabi drugega odstavka 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katerem temelji izpodbijana odločitev v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje v predmetnem postopku vložen prepozno, in sicer po poteku trimesečnega objektivnega roka od dneva zamude. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje storilcu, da je podana nesorazmernost med njegovo kratko prekoračitvijo roka in na drugi strani njegovo pravico do vsebinske obravnave. Pri tem je ključno le to, ali je bil zakonsko določen rok zamujen, okoliščina, za koliko dni je bil rok zamujen, pa pri tem ni relevantna in ne vpliva na pravilnost prvostopenjske odločitve

Prošnja za vrnitev v prejšnje stanje v delu, ki se nanaša na ponovni razpis naroka oziroma seje za preklic pogojne obsodbe, ni dovoljena. Vložnik mora namreč ob vložitvi prošnje za vrnitev nedvoumno izkazati, kdaj je izvedel za zamudo. Poleg tega pa morajo biti razlogi, s katerimi se utemeljuje opravičena zamuda, tehtni, pri čemer po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča zgolj obseg dela v tujini ni takšna okoliščina, ki bi narekovala vrnitev v prejšnje stanje.

V skladu s prvim odstavkom 96.a člena ZUP organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, kar je tudi situacija v konkretnem primeru, na naslovu za vročanje; izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. ZPPreb-1 pa ureja prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v Republiki Sloveniji. V prvem odstavku 5. člena določa, da državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje upravni enoti prijavi stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva. V prvem odstavku 26. člena pa določa, da če ima posameznik le stalno ali le začasno prebivališče, ta naslov šteje za naslov za vročanje. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu, storilkin zagovornik pa teh ugotovitev ne izpodbija, je imela storilka na naslovu A. cesta 25, Ljubljana, prijavljen stalni naslov in določen naslov za vročanje. Glede na jasno zakonsko določbo prvega odstavka 96.a člena ZUP je torej sodišče

Pravico do vložitve prošnje za vrnitev v prejšnje stanje ima zgolj in samo obdolženi, ne pa tudi sestra z izkazanim oz. predloženim pisnim pooblastilom. Samo prošnjo bi sicer lahko vložil tudi zagovornik, vendar pritožnice kot obdolženčeve sestre ni mogoče šteti za zagovornico.

Obsojena ne more prepričati s trditvijo, da je prava neuka in nevešča oseba, ki ne pozna pravnih predpisov, kot to uvodoma izpostavlja v pritožbenih navedbah. Po poklicu je namreč policistka, ki je bila v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zaposlena na Policijski postaji X. V primeru, kot je predmetni, ko torej obramba po zagovorniku ni obvezna, je stvar avtonomne presoje obdolžene, ali izbrani zagovornik svojo nalogo opravlja kakovostno in učinkovito, medtem ko sodišče zakonske podlage, da bi posegalo v zaupen odnos med obdolženo in pooblaščenim zagovornikom, nima.

Pri odločanju o prošnji za vrnitev v prejšnje stanje je pomembno zgolj, ali so podani opravičljivi razlogi za zamudo določenega procesnega dejanja (v danem primeru napovedi pritožbe), ne pa tudi, katere pritožbene razloge bi obsojenec morebiti uveljavljal oziroma kakšne so možnosti za uspeh njegove pritožbe. Za ovrženje zaključka o tem, da je bil obsojenec sposoben doumeti decidiran in preprost pravni pouk, da mora po razglasitvi sodbe, izdane na podlagi sprejetega priznanja krivde, v roku osmih dni napovedati pritožbo, pa bi bilo po presoji pritožbenega senata treba ponuditi več kot sklicevanje na psihološke reperkusije prometne nesreče iz leta 2020 in na okoliščine prisilne privedbe na sodišče v neugodnem času zaradi dveh smrti v družini. S tem obrambi ni uspelo izkazati izjeme, ki bi prebila pravilo o prekluzivnosti zakonskih procesnih rokov.

Petnajstdnevni rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je zakonsko določen in je pravočasnost ter popolnost predloga procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da sodišče o predlogu odloči, zato je rok za vložitev predloga materialni rok, ki je nepodaljšljiv.

Ker je sodišče prve stopnje že odločalo o pravočasnosti vložene pritožbe, pri tem pa ni bilo seznanjeno z okoliščinami, ki jih obsojenec navaja kot razloge za zamudo pritožbe, ki naj bi po izvajanju pritožbe bili opravičljivi, je ugotoviti, da je izpodbijan sklep izdan preuranjeno.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je v predmetnem postopku dopusten le v primeru zamude roka za pritožbo. Ker je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ki predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi nedopustnosti ni vsebinsko presojalo, pravilno, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati dejanske okoliščine, zaradi katerih je prišlo do zamude.

Ker je ob smiselni uporabi prvega odstavka 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katerem temelji izpodbijana odločitev v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje v predmetnem postopku dopusten le v primeru zamude roka za pritožbo, je potrditi tudi nadaljnji zaključek izpodbijanega sklepa, da je bil predlog zagovornice storilke za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nedopusten.

Pritrditi je sicer pritožbi, da je zagovornik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje predlagal tudi zaslišanje storilca ter da sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, prav tako pa ga ni zavrnilo. Očitano lahko predstavlja kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 155. člena ZP-1. Ker pa je zagovornik želel s tem predlogom dokazovati, da storilec ni razumel fikcije vročitve oziroma da je svojemu zagovorniku povedal napačen dan vročitve, navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj v kolikor že iz trditev ne izhaja utemeljenost opravičenega vzroka za zamudo, tudi izkazanost teh trditev ne more vplivati na pravilnost tega zaključka sodišča prve stopnje.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoče odobriti zgolj na podlagi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki mora biti vložen hkrati s pravnim sredstvom, ki ga je vlagatelj vložil prepozno, v vsebinskem pogledu pa je mogoče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugoditi le, če vlagatelj izkaže, da je do zamude roka prišlo iz objektivno opravičljivih razlogov. Človeške napake na strani obdolženca ni mogoče šteti kot nek zunanji, do vlagatelja neodvisen dogodek ali okoliščino, ki mu je preprečila vložitev pravnega sredstva, temveč gre za izrazito subjektivno okoliščino, s katero ni mogoče upravičiti ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

Ker je ob smiselni uporabi prvega odstavka 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katerem temelji izpodbijana odločitev v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje v predmetnem postopku dopusten le v primeru zamude roka za pritožbo, je potrditi tudi nadaljnji zaključek izpodbijanega sklepa, da je bil storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nedopusten.

Določba drugega odstavka 89. člena ZUP, ki se ga v postopku o prekršku uporablja smiselno glede vročanja pisanj (drugi odstavek 67. člena ZP-1) namreč ne zahteva izrecno, da bi se moral pooblaščenec za vročitve izkazati s pisnim pooblastilom. Pri tej vrsti vročanja običajno za vročanje članom skupnega gospodinjstva, v katerem prebiva tudi storilec in je ob normalnih družinskih odnosih in razmerah pričakovati, da je naslovnik (vsaj konkludentno) izrazil voljo, da se lahko pisanja, ki so naslovljena nanj in bi jih moral prevzeti osebno, lahko vročajo tudi njegovim družinskim članom kot pooblaščencem za vročitve. Tako je povsem logično in življenjsko sprejemljivo sklepanje, da lahko storilčev oče šteje za pooblaščenca za vročitev pisanj, ne glede na to, ali o tem obstaja pisno ali izrecno ustno pooblastilo

Trenutek nastopa pravnomočnosti sodbe namreč ni stvar proste (še manj arbitrarne) presoje prvostopnega sodišča, marveč je zakonsko določen.

Zakon resda obdolžencu izjemoma omogoča, da lahko v nekaterih primerih, če so izpolnjeni predpisani pogoji, odpravi škodljive posledice zamude z uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje. Toda, ker gre za izjemo od pravila o prekluzivnosti zakonskih rokov, jo je treba razlagati ozko in ne ekstenzivno.

Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv. V primeru zamude zakonskega in nepodaljšljivega roka za vložitev predmetnega izrednega pravnega sredstva, zahteva za vrnitev v prejšnje stanje ni dopustna.

Določilo prvega odstavka 89. člena ZKP ne dopušča oziroma ne določa vrnitve v prejšnje stanje v zvezi s pritožbo zoper odločbo o spremembi načina izvršitve kazni. Navedeno določilo po vsebini ureja izjeme od pravil o prekluzivnosti zakonskih rokov, ki zahteva restriktivno razlago. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnikov, da so sklepi, ki jih obravnavani člen dopušča kot izjemo, našteti zgolj primeroma. Že sama vsebina sklepov glede katere zakon dopušča vrnitev v prejšnje stanje in zatorej saniranje zamude zakonskega prekluzivnega roka kaže, da gre za meritorne odločitve primerljive s sodbo, t.j. sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Pravila o dopustnosti vrnitve v prejšnje stanje glede zamujenega roka za pritožbo zoper sklep, ki ni izrecno naštet v prvem odstavku 89. člena ZKP, pa je npr. dopustno uporabiti zoper sklep o sodnem opominu, saj drugi odstavek 446. člena ZKP izrecno določa, da se za sklep o sodnem opominu smiselno uporabljajo določbe zakona, ki se nanašajo na (obsodilno) sodbo.

Ker rok za vložitev predloga za vložitev izvršitve prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja glede na ustaljeno sodno prakso ni procesni, temveč materialno pravni rok, zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje, oziroma ugoditi takšnemu predlogu.