170. člen KZ-1

Vsako ravnanje obsojenca v prvi noči predstavlja samostojno kaznivo dejanje posilstva, ki je bilo prvič, drugič in tretjič dokončano z vstopom obsojenčevega spolnega uda v oškodovankino nožnico. Obsojenec z vsakim naslednjim spolnim odnosom ni vzdrževal, obnavljal ali krepil protipravnega stanja prejšnjega ravnanja, temveč je po storitvi prvega dejanja protipravna posledica prenehala. Ob storitvi drugega dejanja je torej šlo za ločeno dejanje, s katerim je obsojenec znova s silo zlomil odpor oškodovanke in (drugič) uresničil prepovedano posledico. Pojmovanje, da je tri zaporedne spolne akte, šteti kot en enovit spolni akt, je neživljenjsko.

Pritrditi je pritožbi v delu, ko navaja, da je obrambi priznana pravica preizkusiti izvid in mnenje sodne izvedenke po strokovnem pomočniku in podati strokovne pripombe na izvid in mnenje. Ustavno sodišče RS se je v odločbi Up 511/17-20 ukvarjalo z vprašanjem, ali je sodni izvedenec klinični psiholog sodišču in strankam ter drugim procesnim udeležencem dolžan razkriti psihološke teste in njihove rezultate in ugotovilo, da je bila v tam obravnavanem primeru obdolženki kršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, ko ji je onemogočilo, da bi gradivo, ki je bilo podlaga za poročilo o psihološkem pregledu, ocenil drug za to usposobljen klinični psiholog po izbiri obrambe. Odločba Up 511/17-20, ki jo je treba brati kot celoto, kliničnim psihologom torej ne nalaga, da obrambi ali v sodni spis predložijo dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdelavo mnenja, kot to zmotno navaja zagovornik, ampak je Ustavno sodišče RS zavzelo jasno stališče, da je treba upoštevati tudi zahteve po ohranitvi zaupnosti, veljavnosti in integritete orodij za psihološko diagnosticiranje, ter v tej zvezi navedlo načine, kako zahtevo po ohranitvi veljavnosti testov uskladiti s temeljnimi pro

Ne glede na to, da mladoletnik na obravnavi ni bil zaslišan, pa je sodišče prve stopnje v nasprotju z določilom 355. člena ZKP na njegov zagovor oprlo sodno odločbo. Ker je bil mladoletnik na seji za mladoletnike zaslišan brez ustreznih pravnih poukov in ker je sodišče prve stopnje na njegov zagovor oprlo sodno odločbo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena procesna kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

V obravnavanem primeru mladoletnik sicer ni sodeloval pri tistem delu izvršitvenega ravnanja, ki je bil spolno obarvan oziroma so njegova ravnanja zunaj kroga naravnih izvršitvenih dejanj spolnega kaznivega dejanja, vendar ga je potrebno obravnavati kot sostorilca kaznivega dejanja. S tem, ko je skupaj z obtoženim B. B. oškodovanko na silo zvlekel na zelenico pod ploščadjo in jo je nato podrl na tla, da je obtoženi B. B. z uporabo sile z njo proti njeni volji in kljub njenemu upiranju spolno občeval, mladoletnik pa je medtem stal v neposredni bližini in opazoval okolico, da obtoženi B. B. ne bi bil opažen, je mladoletnik skupaj z obtožencem strl njen odpor in ji onemogočil, da bi ušla in da bi bil obtoženi B. B. med spolnim aktom opažen. Kljub temu, da mladoletnik torej ni sodeloval pri tistem delu izvršitvenega ravnanja, ki je bil spolno obarvan (spolnem odnosu), tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dvoma, da je mladoletnik funkcionalno obvladoval deliktno dogajanje oziroma je bistveno pripomogel k temu, da je obtoženi B. B. lahko z oškodovanko proti njeni volji spolno občeval. Zato ga je potrebno obravnavati kot sostorilca kaznivega dejanja (drugi odstavek 20. člena KZ-1) i

Tudi pri osebnih kaznivih dejanjih ni izključeno, da lahko več izvršitvenih (osebnih) dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine (npr. čast in dobro ime, spolna nedotakljivost itd.) pomeni eno kaznivo dejanje, mora pa sodišče za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) ugotoviti obstoj ne samo več povezovalnih okoliščin, temveč mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. Bistvo uporabljene sile ni v njeni vsebini ali specifičnosti temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača. Ne gre torej za vprašanje, ali je obtoženec zoper oškodovanko uporabil takšno silo, ki se ji na noben način ni mogla upreti, temveč "zgolj" silo, s katero je dosegel spolni odnos. Ker v konkretnem primeru stranska kazen ni bila določena za nobeno kaznivo dejanje, temveč jo je sodišče prve stopnje izreklo zgolj kot

Z uporabo sile je lahko izsiljeno tudi dokončanje spolnega odnosa, ne le njegov začetek. V skladu doktrino "da pomeni da" gre za posilstvo vselej, kadar ni navzven razvidne nedvoumne in svobodne privolitve. Pojem "seksualno gradivo" je širši kot pojem "pornografsko gradivo" in sega na področje vsake spolnosti.

Težišče pritožbenih očitkov zagovornika obtoženca je v izpodbijanju verodostojnosti izpovedi oškodovanke. Pritožnik navaja, da je oškodovanka obravnavano kaznivo dejanje prijavila policiji in o njem povedala prijateljem ter sorodnikom več kot 4 leta kasneje. Sodišče prve stopnje se je do časovne oddaljenosti med očitanim dejanjem posilstva in prijavo na policiji opredelilo, saj je ocenilo, da na verodostojnost oškodovankine izpovedi ne vpliva, ker je življenjsko opravičljivo in razumljivo pojasnila, da ni želela ovaditi obtoženca zaradi strahu in sramu in da o težavah z obtožencem ni hotela govoriti s svojimi sorodniki in prijatelji, kar jim je povedala šele v oktobru 2014 in sicer, da ji obtoženec grozi, da jo je posilil, bil fizično nasilen in jo zalezoval, kar so dopolnjujoče potrdili tako sestra B. B., nečakinja A. B., prijateljica C. C. kot tudi D. D.

ZKP v šestem odstavku 240. člena dopušča možnost, da se zasliševanje priče, ki je oškodovanka s posebnimi potrebami po zaščiti (sedma alineja 144. člena ZKP), glede na njene osebne okoliščine opravi v temu posebej prilagojenih prostorih. Pogoju neposrednega zaslišanja je lahko zadoščeno tudi z uporabo videopovezave, prek katere je procesnim udeležencem na bolj takten način omogočeno postavljanje vprašanj o vseh pravnorelevantnih okoliščinah, s čimer je zagotovljena poštenost postopka, oškodovanka pa ni po nepotrebnem izpostavljena dodatni viktimizaciji in zlasti razmeram navzkrižnega zasliševanja, ki bi v konkretnem primeru lahko imele kvaren vpliv na popolno in tudi pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Le prostovoljni pristanek ženske na spolno občevanje izključuje kaznivo dejanje posilstva. Za prostovoljni pristanek na spolno občevanje gre tedaj, če se je ženska za to sama odločila. Prostovoljnega pristanka torej ni, če ni njene odločitve za spolno občevanje, njenega aktivnega ravnanja in njene volje za to. Če ženska pristane zaradi sile ali grožnje in pasivno trpi, to ni prostovoljni pristanek. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa je do spolnih odnosov med obtoženim in oškodovanko prišlo ne samo proti njeni volji, temveč tudi z uporabo sile.

Kar zadeva motiv prijave posilstva, je treba pojasniti, da je motiv lahko pomemben le, kolikor postavlja pod vprašaj verodostojnost same prijave. Dvoma ni, da je oškodovanka podala prijavo posilstva, ker je obtoženec njo in B. B. kazensko ovadil zaradi dogodka z dne 13.3.2016 in da oškodovanka ovadbe v nasprotnem primeru ne bi podala. Vendar motiv maščevanja, kot ga vidi obramba, ni pomemben, pač pa je bistveno le, ali je oškodovanka podala zoper obtoženca krivo ovadbo zaradi nekih drugih vzrokov.

V času storitve kaznivih dejanj iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je veljal KZ-1, ki je po prenovi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah (Ur. l. RS, št. 9/11 z dne 14.11.2011) v prvem odstavku 170. člena določal kot kaznivo tisto ravnanje, pri katerem je storilec prisilil osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenem spolnem ravnanju tako, da je uporabil silo ali da ji je zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri takšnem zakonskem opisu bistvo uporabljene sile ni bilo v njeni vsebini oz. specifičnosti, temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača. Po opisu dejanja v 1. točki drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je bila vsebina uporabljene sile v teži obsojenčevega telesa, ko je legel na oškodovanko in se ta ni mogla osvoboditi, v 2. točki tega dela izreka pa v obsojenčevem predhodnem nasilnem naslonu oškodovanke na ploščice v kopalnici in s pritiskom njenega telesa ob ploščice. Da pri takšnih opisih uporabljena sila ne bi bila podana, je zmotno, kot je zmotno vložničino zatrjevanje, da oškodovanka po opisani uporabi sile, v spolno občevanje ni

Ni pomembno, da oškodovanka osebno, oziroma sama pri sebi ni soglašala s spolnim odnosom, pač pa, kako je njeno nestrinjanje lahko spoznal in tudi razumel mladoletnik, glede na to, da je upravičeno mislil, da si oškodovanka želi spolnega odnosa. Obravnavano dejanje se je pripetilo med dvema mladostnikoma, praktično še otrokoma, ki sta pričela raziskovati svet spolnosti. Preganjati otroka, ki je pravkar presegel prag kazenske odgovornosti, bi bilo smiselno tedaj, kadar bi storil dejanje, ki bi ga kljub svoji starosti dojel kot prepovedano oziroma zavržno ali nekaj, kar ve, da ne bi smel storiti. Razlaga v izpodbijanem sklepu, da je vzgojni ukrep nujen zato, da se mladoletnika opozori, da njegovo ravnanje ni bilo ustrezno in je tudi kaznivo, zato ni prepričljivo, saj bi ta zavest pri mladoletniku morala obstajati že ob storitvi kaznivega dejanja. Mladoletniku pa tega, da je vedel, da je spolni odnos kazniv, če nima izrecnega soglasja, glede na njegovo starost, gotovo ni mogoče dokazati, kot utemeljeno navaja pritožba

Pritožbeno izvajanje je zgrešeno, saj zagovornik obdolženega A. A. v graji zatrjevane napačne uporabe določila petega odstavka 331. člena ZKP ne razmeji statusa otroka s posebnimi potrebami (po, za potrebe predmetne kazenske zadeve povsem irelevantnih določbah ZUOPP) od statusa oškodovane s potrebo po zaščiti, ki temelji na določbi 144. člena ZKP (torej oškodovanke, katere osebna pravica je s kaznivim dejanjem znatno prekršena, pa zaradi njenih osebnih značilnosti ali ranljivosti, zaradi narave, teže ali okoliščin kaznivega dejanja ali zaradi ravnanja obdolženih ali oškodovane v predkazenskem ali kazenskem postopku in izven njega obstaja posebna potreba po varstvu njene osebnostne celovitosti pri posameznih dejanjih v predkazenskem in kazenskem postopku). V skladu z novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadost

Uvodoma je treba ugotoviti, da kazniva dejanja izvirajo iz obdobja, ko sta bila obtoženec in oškodovanka še poročena in da se je obtožencu očitano nasilje odvijalo med štirimi stenami, brez prič. Pri takih dejanjih, ko sta glavna akterja sprta in vsak na svoji strani, drugih dokazov pa ni na voljo oziroma so zgolj posredni, je dokazna ocena, razumljivo otežena in je odvisna le od presoje navedb udeležencev konflikta. Pritožbene očitke, ki se nanašajo na kaznivi dejanji posilstva, je treba presojati hkrati z obtožbenimi očitki glede nasilja v družini, saj gre za celotno in medsebojno povezanost. Pri posilstvih namreč ne gre za ločeni dejanji nasilja, pač pa za celotno izvajanje psihofizičnega nasilja nad oškodovanko, ki se je v dveh primerih izrazilo z nasilno spolno prevlado nad oškodovanko. Ker je bolnišnica, nato pa še policija, reagirala zaradi domnevnega fizičnega nasilja obtoženca, tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščina, da oškodovanka že ob prvi ovadbi ni spregovorila tudi o posilstvih, nima posebne teže. Ni neobičajno, da oškodovanec po podaji ovadbe le to kasneje še dopolni in tudi oškodovanki zaradi tega, ker ni že takoj spregovorila o posilstvih, ni

Opis kaznivega dejanja obtožencu očita uporabo sile in grožnje zoper oškodovanko z neposrednim napadom na življenje iz telo. Slednja naj bi se manifestirala v tem, da je med uporabo sile zoper oškodovanko, ko ji je na silo vlekel hlače navzdol, čeprav se je ta temu upirala in povsem jasno zavračala spolni odnos, pri čemer je tudi jokala, oškodovanko močno udaril po obrazu in jo spomnil na pištolo, ki ji jo je pred tem dejanjem pokazal v avtomobilu. Sodišče prve stopnje je uresničitev vseh zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja, skozi oškodovankino izpovedbo, ki jo je pravilno dokazno ocenilo kot verodostojno, preizkusilo ter pravilno utemeljilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Že sodišče prve stopnje je v točki 21 obrazložitve sodbe natančno in pravilno utemeljilo, da je v opisu dejanja konkretno opisano obdolženčevo vsiljeno spolno ravnanje nad oškodovanko, na kakšen način je uveljavil svojo voljo in proti oškodovanki uporabil silo, čeprav je spolni odnos odklonila, se verbalno in fizično upirala, obdolženec pa jo je v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe prisilil k spolnemu občevanju. Tem razlogom ni kaj dodati, saj pomenijo izčrpno utemeljitev, da je v opisu očitanega kaznivega dejanja povsem določno konkretiziran zakonski znak prisiljenja oziroma "uporabe sile" pri kaznivem dejanju posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 (veljavnega v času izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po obtožbi). Kaznivo dejanje posilstva pomeni napad na svobodno voljo na področju spolnih odnosov, za obstoj katerega zadošča, če žrtev na dovolj jasen način storilcu pokaže, da spolnega odnosa z njim ne želi. Spolno občevanje in z njim izenačeno spolno ravnanje je vsiljeno, če zanj ni soglasja, storilec pa ima jasno predstavo, da si žrtev takšnega odnosa ne želi.

Kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po 172. členu KZ-1 (kot je torej dejanje pravno kvalificiralo sodišče prve stopnje) je podano v primerih, če oškodovanec sploh ni sposoben zoper spolno zlorabo razviti ustrezne volje do odpora in da mora iti pri tem za popolno nemoč, vključno s popolno odsotnostjo upora - pri čemer omejen upor za takšno pravno kvalifikacijo ne zadošča.

Sprememba sodbe sodišča prve stopnje. Drugačna presoja že ugotovljenih dejstev.

Res je, da so podana določena razhajanja med oškodovankinimi izjavami na policiji, v preiskavi in na glavni obravnavi, vendar niso take, da bi vzbujala dvom v oškodovankini verodostojnosti. Nekoliko drugačno izpovedovanje oškodovanke na glavni obravnavi kot na policiji oziroma v preiskavi glede tega, v katerem prostoru, kolikokrat, po katerih delih telesa in koliko časa pred posilstvom jo je obtoženec otipaval, gre pripisati poteku časa.

Glede na očitek iz izreka napadene sodbe, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje izvrševal od leta 2012 pa do januarja 2020 s tem, da časovno obdobje od 2012 pa vse do novembra 2019 ni konkretizirano, je povedati, da sicer datum izvršitve kaznivega dejanja ni zakonski znak kaznivega dejanja, je pa pomemben zaradi individualizacije historičnega življenjskega dogodka, ki ga sodišče obravnava kot kaznivo dejanje, s čimer se obdolžencu omogoči učinkovito obrambo.