VSK sodba in sklep Cp 823/2011

Pritožbe se zavrnejo in v izpodbijanih delih potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Stranke nosijo same vsaka svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo, dejansko gre za sodbo in sklep (za sklep gre v delu, s katerim je sodišče delno zavrglo tožbeni zahtevek), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta prodajna pogodba z dne 31.3.2003 ter aneks številka 1 k tej pogodbi z dne 19.10.2004, sklenjena med prvo toženko in drugotožencem, nična v deležu do 4/8, ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na drugotoženca, ki je bila pri nepremičnini parc. št. 2201/6 k.o. K. vpisana s sklepom Okrajnega sodišča v Sežani št. Dn 4409/2004, neveljavna v deležu do 4/8 in odločilo, da se pri tej parceli vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše vpis lastninske pravice na drugotoženca v deležu do 4/8 ter vpiše lastninska pravica v deležu do 4/8 na prvo toženko. Tožbeni zahtevek, glede deleža do 4/8 je zavrglo (pravilno bi moralo v tem delu zavreči tožbo). Glede stroškov je odločilo, da krije vsaka stranka svoje.

2Proti sodbi so se pritožile vse stranke (tožniki, prvotoženka in drugotoženec) po svojih pooblaščencih.

3Tožniki se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo zoper odločitev o zavrženju zahtevka in zoper odločitev o stroških postopka. Navajajo, da so vložili zahtevek za denacionalizacijo celotnega premoženja, ki je bil v času nacionalizacije vpisan v vložni številki 6 k.o. K., da se postopek denacionalizacije vodi za celotno premoženje, ki je bilo podržavljeno več različnim osebam in da je bil postopek prekinjen glede celotnega premoženja, kar ni sporno in je to pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče. Ne strinjajo se s stališčem sodišča, da tožniki nimajo pravnega interesa po ugotovitvi ničnosti v deležu 4/8, ki se nanaša na solastninski delež A.T.. Trdijo, da njihova pravna prednica ni vložila zahtevka za denacionalizacijo samo glede 4/8 podržavljenega premoženja, ampak glede celotnega premoženja, zato je bila tudi tožba vložena glede celotnega premoženja. Dokler je pravnomočno odprt postopek denacionalizacije, imajo stranke denacionalizacijskega postopka možnost, da pridobijo premoženje vrnjeno. S tem obstaja pravni interes, posledično pa je podana tudi ničnost prodajne pogodbe. Menijo, da sodišče ne more v pravdnem postopku samo ugotoviti oziroma odločiti, ali bodo lahko tožniki v postopku denacionalizacije dobili vrnjeno celotno premoženje ali pa samo del 4/8, ker je ta odločitev pridržana denacionalizacijskemu postopku. Če bo sodba ostala v veljavi, je tožnikom onemogočeno, da v postopku denacionalizacije pridobijo delež 4/8 vrnjen v naravi, s čimer bi sodišče s svojo odločitvijo prejudiciralo vprašanje vrnitve in s tem vsebinsko poseglo v postopek denacionalizacije. Sklicujejo se na določbo 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in razlagajo, da gre v predmetnem primeru za situacijo, ko je bila ugotovitvena tožba vložena, ker je tako določeno s posebnimi predpisi. Tožniki so bili dejansko napoteni na pot pravde, glede celotnih nepremičnin, podlaga za ugotovitveno tožbo se nahaja že v samem sklepu. Pri tem ne sme motiti dejstvo, da je bil sklep izdan šele po vložitvi tožbe, vendar ima vsebinsko povsem enak pomen, kot bi ga imel sklep o napotitvi na pravdo. Sklicujejo se na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 131/2007 ter pravno mnenje z dne 22.6.1994 (pravna mnenja 1/94, stran 7). V zvezi z odločitvijo o stroških postopka očitajo prvostopenjskemu sodišču, da je ravnalo v direktnem nasprotju z odločitvijo višjega sodišča v zadevi Cp 127/2010. Menijo, da bi bilo potrebno enako odločitev sprejeti tudi v tem postopku. Sodišče bi moralo upoštevati določbo drugega in tretjega odstavka 154. člena ZPP. Pravdni postopek je bil potreben zgolj iz razloga, ker je toženka sklenila nično pogodbo in s tem ravnala protipravno in ne zaradi kateregakoli vzroka na strani tožnikov. Tožniki imajo še danes, po skoraj devetnajstih letih denacionalizacije odprt postopek in nerešen zahtevek in to vse samo zaradi ravnanja toženke. Nepravično bi bilo, da bi morali tožniki zato, ker so varovali svoje pravne interese, sedaj še sami nositi svoje stroške postopka. Glede zavrženja dela zahtevka, niso nastali nobeni posebni stroški. Dokazni postopek in stroški bi bili enaki tudi, če bi bila vložena tožba za delež 1/10 nepremičnine, ali pa za celo nepremičnino.

4Prvotoženka iz vseh pritožbenih razlogov napada ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno spremembo. Najprej uveljavlja bistvene kršitve določb postopka 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje, da se iz izreka v zvezi z ugoditvijo zahtevku do deleža 4/8 ne da preizkusiti z delom obrazložitve, kjer sodišče navaja lastninjenje, oziroma preoblikovanje družbene lastnine v zadružno lastnino V. z.o.o.. Graja stališče sodbe, da tožniki niso bili dolžni predlagati tudi začasne odredbe po 74. členu Zakona o zadrugah (v nadaljevanju: ZZad), ker tožene stranke niso zatrjevale, da naj bi V. z.o.o. vtoževano nepremičnino lastninila v okviru statusnih sprememb po ZZad, in temu stališču očita neobrazloženost. Trdi, da sodišče ni obrazložilo, na osnovi česa je ugotovilo, da ZZad ne predvideva enakih posledic v primeru nepredlaganja začasne odredbe. Toženci v postopku res niso zatrjevali, da bi V. z.o.o. vtoževano nepremičnino lastninila v skladu z ZZad. So pa vseskozi zatrjevali, da bi tožniki morali tudi glede na določbe ZZad, na vpisano pravico uporabe pravnega prednika V. z.o.o., navedeno začasno odredbo vložiti v skladu z določbo 74. člena, glede na to, da so tožniki vseskozi zatrjevali dobro vero, oziroma zaupanje v zemljiškoknjižno stanje in da niso mogli vedeti, da je ali pa da ni vtoževana nepremičnina vseskozi v premoženju prvotoženke. Prvostopenjskemu sodišču dalje očita zmotno nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Pri obrazlaganju teh pritožbenih razlogov prvotoženka ponavlja svoje navedbe, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, v zvezi z uporabo sporne nepremičnine, uskladitvijo premoženjskega stanja med njo in V. z.o.o., o tem kdo je bil vpisan v zemljiško knjigo, sklicuje se na svoje navedbe iz vloge z dne 23.9.2008 in 6.9.2010, s katerimi je obrazlagala trditve, da bi morali tožniki predlagati začasno odredbo po ZZad in ponavlja ter obrazlaga svoje stališče, zakaj bi tožniki morali predlagati začasno odredbo po ZZad. Kot nepravilne označuje trditve sodišča v obrazložitvi, da toženki nista trdili, da je vtoževano nepremičnino lastninila kmetijska zadruga in zato ni mogoče od njih (od tožnikov) zahtevati, da bi morale podati začasno odredbo po ZZad. Dejstvo, da tega ni zatrjevala pa se ji niti ne zdi pomembno. Navaja, da je zatrjevala, da bi tožniki glede na zemljiškoknjižni vpis na dan vložitve zahteve za denacionalizacijo ter stanje vpisa morali podati svojo zahtevo v zvezi z zavarovanjem zahtevka, kot je to določeno v ZZad. Glede konkretnih navedb prvotoženke, sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala v pripravljalni vlogi z dne 23.9.2008 in 6.9.2010. Prvotoženka v nadaljevanju razlaga svoje stališče, da je v letu 1995 z V. z.o.o. veljavno sklenila sodno poravnavo ter aneks k njej, saj ni bilo nobene omejitve v zvezi z denacionalizacijskimi upravičenci in njihovimi zahtevami za vrnitev nepremičnin v naravi, zato so po njenem mnenju napačne ugotovitve sodišča v zvezi z dolžnostjo oziroma nedolžnostjo tožnikov za vložitev začasnih odredb po 10. in 11. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Zaključuje, da bi moralo prvostopenjsko sodišče odločiti, da ker tožniki niso vložili zahteve za zavarovanje svojih pravic iz naslova denacionalizacije, jim pripada le odškodnina v obliki obveznic odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije, zato nimajo pravnega interesa za tožbo in bi moralo tožbeni zahtevek zavreči. Na koncu napada še odločitev o stroških postopka. Trdi, da sta morala toženca vseskozi dokazovati tudi navedbe v zvezi s tistim delom zahtevka, ki je bil zavržen, zato bi moralo sodišče naložiti povračilo sorazmernega dela stroškov, ki jih je imela prvotoženka, v plačilo tožnikom, ne pa da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Podrejeno, kolikor bi ugodilo pritožbi, bi morali stroške poravnati tožniki. Izrek o stroških, ki se nanaša na prvotoženko, je nerazumljiv in v nasprotju s priglašenimi stroški, kakor tudi z uporabo Zakona o odvetniški tarifi, ki je veljal do 31.12.2008. Za konkretni postopek je veljal star Zakon o odvetniški tarifi. Sodišče zato ni upoštevalo vseh stroškov pripravljalnih vlog, kakor tudi pristopov na narok. Vsekakor pa pristop na narok ne more biti, glede na vrednost spora, 50 točk.

5Drugotoženec iz vseh pritožbenih razlogov napada ugodilni del sodbe in predlaga spremembo z zavrnitvijo zahtevka ter spremembo odločitve o stroških postopka. Zagovarja enako stališče kot prvotoženka, da tožniki ne morejo dobiti deleža sporne nepremičnine, vrnjenega v naravi in s smiselno enakimi razlogi izpodbija sodbo. Očita ji absolutno bistveno kršitev postopka, ker v njej ni odgovorjeno na vprašanje, ali so bili tožniki predlog za izdajo odredbe dolžni vložiti tudi po ZZad v zvezi z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP). Meni, da bi glede na zemljiškoknjižno stanje morali tožniki oziroma pravni predniki v skladu z ZLPP in ZZad ter v zvezi z denacionalizacijskim zahtevkom predlagati izdajo začasne odredbe vsaj zoper zemljiškoknjižnega imetnika pravice uporabe, zaradi česar po njegovem mnenju ni sprejemljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožniki niso bili dolžni vložiti predloga za izdajo začasne odredbe in da jih ne morejo zadeti posledice 15. člena ZLPP. Prvostopenjskemu sodišču dalje očita, da se ni opredelilo do argumentov drugotoženca, navedenih v zadnjem odstavku točke 6 prve pripravljalne vloge. Drugotoženec je opozoril na določila Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti slovenske razvojne družbe v zvezi z Zakonom o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti slovenske razvojne družbe in o prenehanju agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo. V skladu z navedenim zakonom vse družbeno premoženje, ki se je moralo preoblikovati na podlagi ZZad in ZLPP pa v otvoritvenih bilancah ni bilo upoštevano, po samem zakonu pride v posest in last slovenske razvojne družbe, sedaj pravnega naslednika D.S.U. d.o.o. Tudi glede tega lahko denacionalizacijski upravičenci svoje zahtevke uveljavljajo le , v kolikor so jih ustrezno zavarovali. Tudi zato je tožbeni zahtevek neutemeljen. Drugotoženec se je skliceval tudi na lastno dobrovernost pri sklenitvi sporne pogodbe, ter v zvezi s tem na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V času sklenitve pogodbe iz zemljiške knjige niso izhajale ovire za pravni promet. Dobrovernost se domneva, tožniki jo niso izpodbijali. Zato je potrebno zaključiti, da je bil drugotoženec dobroveren. V zvezi s tem drugotoženec razlaga, kakšne so posledice domnevane in neosporavane dobrovernosti drugotoženca in načela zaupanja, pri čemer omenja primer iz literature: (Juhart in alt.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, stran 89 in 90) trdi, da izbrisna tožba v skladu z določilom 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ni možna in dopustna zoper dobroverno osebo, kar zastopa tudi sodna praksa (pritožba omenja sodbo VS RS II Ips 348/2007). Sodišču očita še, da se ni opredelilo in tudi ni povzelo v sodbi trditve drugotoženca v zvezi s tem (glede načela zaupanja, dobrovernosti, nedopustnosti izbrisne tožbe). Sodbe se po njegovem mnenju ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov, kratek stavek glede tega je preveč pavšalen. Zaključuje, da izbrisna tožba zoper dobroverno osebo ni dovoljena, zato bi moralo sodišče takoj po ugotovitvi, da je bil drugotoženec dobroveren, tožbo zavreči.

6Prvotoženka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo tožnikov. Najprej razlaga, zakaj tožniki nimajo pravnega interesa za tožbo glede solastninskega deleža 4/8, ki se je nanašal na A.T. in v zvezi s tem pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča.

7Tožniki so po svojem pooblaščencu odgovorili na pritožbi tožencev. Ponavljajo svoje stališče, da jim ni bilo potrebno predlagati začasne odredbe po 74. členu ZZad, nasprotujejo pritožbenim trditvam obeh tožencev, posebej obrazlagajo nasprotovanje trditvam drugotoženca o vplivu dobrovernosti drugotoženca na ta postopek, ter nasprotujejo navedbam drugotoženca iz točke B. njegove pritožbe. Predlagajo zavrnitev pritožb.

8Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi tožnikov zoper odločitev o glavni stvari:

9Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve o zavrženju tožbenega zahtevka (pravilno tožbe). Dejstva, ki so po mnenju pritožbenega sodišča pravno pomembna za to odločitev, med strankami niso sporna (da so tožniki pravni nasledniki pokojne N.Č., da je bila pokojni N.Č., njeni pokojni mami A Č. in A.T. podržavljena sporna nepremičnina, takrat parc. št. 1 k.o. K., in sicer N.Č. do 3/8, A.Č. do 1/8 in A.T. do 4/8). Tožniki niso nikoli zatrjevali, da so pravni nasledniki pokojnega A.T., kateremu je bil nacionaliziran njegov solastninski delež do 4/8. Iz listinskih dokazov je razvidno, da je N.Č. zahtevala vrnitev premoženja, ki je bilo odvzeto njej in njeni mami (oziroma kot je navedeno v zahtevi z dne 23.8.1990 „kar sem sama po osvoboditvi izgubila, bodisi direktno, ali je zgubila moja mama, jaz pa sem po njej edini dedič“). Enako je zahtevala tudi z vlogo z dne 7.1.1993, zato so pritožbene trditve, da je pravna prednica tožnikov vložila zahtevo za denacionalizacijo za vse nepremičnine, ki so bile vpisane v zemljiški vložek 6 k.o. K., zavajajoče. N.Č. je zahtevala le tisto, kar je bilo odvzeto njej in njeni mami, ne pa tudi tistega, kar je bilo odvzeto A.T.. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da se postopek denacionalizacije vodi za celotno premoženje, ki je bilo podržavljeno več različnim osebam, je za presojo o tem, ali imajo tožniki pravni interes uveljavljati ničnost pogodbe in aneksa, neveljavnost vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega stanja tudi glede solastninskega deleža, ki ni bil podržavljen njunima pravnima prednicama, nerelevantno. Pritožbeno razlogovanje v zvezi s tem pritožbenega sodišča ni prepričalo. Sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 31/2007 z dne 20.1.2009 in na pravno mnenje, sprejeto na občni seji VSS 22.6.1994 (pravna mnenja VSS 1/94, stran 7), pritožnikom ne more prinesti uspeha. Tudi v tem delu pritožba zavaja, ko pravi, da so bili tožniki dejansko napoteni na pot pravde glede celotnih nepremičnin. Iz sklepa UE z dne 18.1.2008, ki so ga sami predložili (priloga A/21), takega zaključka, kot ga zatrjujejo, ni mogoče narediti. V pritožbi zatrjevani razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev glede zavrženja dela tožbe potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbah prvotoženke in drugotoženca zoper odločitev o glavni stvari:

10Pritožbeno sodišče je obe pritožbi, ki izpostavljata smiselno enake razloge, obravnavalo skupaj. Obe neutemeljeno očitata prvostopenjskemu sodišču bistvene kršitve določb postopka. Sodba ima ustrezne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, vsebuje odgovore na vse pravno relevantne trditve strank, tudi na tiste, ki jih izpostavljata pritožbi, dejanski pravni zaključki so ustrezno obrazloženi. Sodba je zmožna preizkusa, iz nje je razvidno, zakaj je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo. To sta očitno razumela tudi toženca, ki obsežno polemizirata z odločitvijo prvostopenjskega sodišča. Uradoma upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo.

11Dejansko stanje sodbe je pravilno ugotovljeno in ga toženca s pavšalno pritožbeno grajo nista izpodbila.

12Tudi tretji v pritožbi zatrjevan pritožbeni razlog po mnenju pritožbenega sodišča ni podan, na ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Opredelilo se je do vseh spornih pravnih vprašanj in svoje zaključke prepričljivo obrazložilo. Pritožnika vztrajata pri svojih trditvah, da tožniki niso upravičeni do vrnitve spornih nepremičnin v naravi. Glavni ugovor, ki sta ga imela v postopku pred sodiščem prve stopnje je bil, da jim pravica do vrnitve v naravi ne gre, ker niso pravočasno predlagali izdaje začasne odredbe po ZLPP (zoper podjetje P. p.o.). Proti razlogom prvostopenjskega sodišča, s katerim je zavrnilo njune navedbe, ki se nanašajo na obveznost predlaganja začasne odredbe po ZLPP (s katerimi se pritožbeno sodišče strinja), pritožnika nimata nobenih protiargumentov in jih nista omajala. Tožniki, ki niso vedeli za nevpisani podatek, da je bila v relevantnem obdobju imetnica pravice uporabe P. p.o., ne morejo trpeti posledic iz drugega odstavka 15. člena ZLPP.

13Tudi na vprašanje, ali bi tožniki morali predlagati začasno odredbo po ZZad, je prvostopenjsko sodišče pravilno odgovorilo. Tudi s temi razlogi sodbe se pritožbeno sodišče strinja. Neutemeljen je očitek prvotoženke, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo vseh dokazov (tretji odstavek točke 2 pritožbe). Ta očitek ni ustrezno obrazložen, iz pritožbe ni razvidno, katera dejstva so zaradi neizvedbe teh dokazov ostala neugotovljena in kako bi ta dejstva vplivala na odločitev. Prepisovanje navedb iz pripravljalne vloge z dne 23.9.2008, tudi ni na mestu. Gre za vlogo, v kateri je prvotoženka gradila svoj ugovor na trditvah, da je zahtevek neutemeljen, ker zoper imetnika pravice uporabe, podjetje P. p.o., ni bila predlagana začasna odredba po ZLPP. Pritožbeno razlogovanje, da bi morali tožniki zavarovati svoje premoženjske koristi v zvezi z vtoževano nepremičnino, kot je določeno v 74. členu ZZad, je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno. 81. člen ZZad, ki ga prvotoženka omenja v pritožbi, določa, da z dnem uveljavitve zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, za katero po ZZad oziroma predpisom o denacionalizaciji nastopi dolžnost vrnitve, razdružitve oziroma lastninjena, pravni posli in enostranske izjave, ki so v nasprotju s tem, pa so nični. V pritožbi omenjeni 74. člen pa določa, da imajo upravičenci po predpisih o denacionalizaciji pravico (in ne dolžnost) zavarovati svoje zahtevke do zadrug po določbah ZLPP, ki se nanašajo na varstvo pravic nekdanjih lastnikov in njihovih dedičev.

14Prvostopenjsko sodišče je očitno štelo za nepomembne trditve drugotoženca iz zadnjega odstavka točke 6 prve pripravljalne vloge (člen 53), to izhaja iz obrazložitve sodbe. Drugotoženec se ne more uspešno sklicevati na Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti slovenske razvojne družbe in druge predpise, ki jih omenja v zadnjem odstavku točke 6 navedene pripravljalne vloge, saj dejanska podlaga njegovih obrambnih trditev, s katerimi se je upiral tožbenemu zahtevku, ne utemeljuje uporabe teh predpisov. V zvezi s tem očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

15Neutemeljene so tudi pritožbene trditve drugotoženca iz točke C njegove pritožbe (v zvezi z dobrovernostjo drugotoženca). Pogodba in aneks sta, iz razlogov, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče ker sta sklenjeni v nasprotju z določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen, nična. Ker je bila ta prepoved, ki za primer kršitve določa sankcijo ničnosti, določena v javnem interesu, dobra vera strank ne vpliva na veljavnost poslov. Prepoved je bila sprejeta zaradi varovanja zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev, zato je jasno, da ta prepoved ne bi imela nobenega smisla, če denacionalizacijski upravičenec, ki ima možnost, da se mu vrne premoženje v naravi, ne bi mogel doseči vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zato v takih primerih dobra vera oseb, v katerih korist je bila vknjižena pridobitev lastninske pravice, ne izključuje izbrisne tožbe. V pritožbi omenjena odločba VS RS II Ips 348/2007 z dne 11.3.2010 obravnava drugačno dejansko in pravno situacijo, primer, ki ga drugotoženec navaja iz literature v točki C/1 pritožbe, pa s to zadevo tudi ni primerljiv, saj izhaja iz predpostavke, da je denacionalizacijski upravičenec z dokončno odločbo o denacionalizaciji dobil vrnjeno premoženje v naravi (in zato ni šlo več za razpolaganje z nedopustnim predmetom), v obravnavanem primeru pa o zahtevku tožnikov za denacionalizacijo še ni bilo odločeno.

16Pritožbi prvotoženke in drugotoženca nista utemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (člen 353 ZPP).

Glede stroškov:

17Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je uspeh tožeče stranke in tožene stranke enak (vsaka stranka je uspela 50 %) in odločilo, da stranke nosijo same vsaka svoje stroške postopka.

18To odločitev izpodbijajo tožniki in prvotoženka. Prvotoženka, ki opozarja, da je uspeh tožnikov le delni, se pritožuje, ker meni, da bi moralo sodišče naložiti povračilo sorazmernega dela stroškov, ki jih je imela prvotoženka, v plačilo tožnikom in tudi zato, ker je po njenih trditvah izrek o stroških, ki se nanaša nanjo, nerazumljiv in v nasprotju s priglašenimi stroški, kot tudi z uporabo Zakona o odvetniški tarifi, ki je veljal do 31.12.2008. Trdi, da sodišče ni upoštevalo vseh stroškov pripravljalnih vlog, kakor tudi pristopov na narok. Tožniki pa se pritožujejo zato, ker menijo, da zaradi zavrženja dela tožbenega zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški ter da so podani pogoji iz drugega in tretjega odstavka 154. člena ZPP, zato da se stroški naložijo v celoti v plačilo tožencema, sklicujejo pa se tudi na odločbo Višjega sodišča v Kopru Cp 127/2010.

19Niti pritožba tožnikov, niti pritožba prvotoženke nima utemeljenih razlogov, s katerimi bi omajala to odločitev. Tožniki zanemarjajo dejstvo, da so v postopku uspeli le delno – zahtevali so ničnost pogodbe in aneksa ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičnini parc. št. 2201/6 do celote, uspeli pa le do 4/8. Zoper oceno prvostopenjskega sodišča, da je njihov uspeh 50 %, nimajo argumentov. Prav tako se ne morejo uspešno sklicevati na odločbo pritožbenega sodišča Cp 127/2010 z dne 11. maja 2010, s katero je odločilo o pritožbi tožene stranke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 365/2009 z dne 23.9.2009, s katero je bilo zahtevku tožnikov (v podobni zadevi) v celoti ugodeno. Sodbo je delno razveljavilo in tožbo zavrglo (glede solastninskega deleža do 4/8, zaradi pomanjkanja pravnega interesa) in se glede na okoliščine tistega primera ni odločilo za poseg v odločitev o stroških postopka. Tožniki so bili seznanjeni s stališčem pritožbenega sodišča v zvezi s pravnim interesom za izpodbijanje pogodb v delu, ki se ne nanaša na solastninski delež njihovih pravnih prednic, a so vseeno tudi v tej zadevi vztrajali pri tožbi v celoti. Zato njihov pritožbeni predlog ni utemeljen.

20Neutemeljena pa je tudi pritožba prvotoženke, ker zanemarja dejstvo, da bi ob lastnem neuspehu tudi sama morala povrniti tožnikom sorazmerni del njihovih stroškov. Brez podlage so njeni očitki, ki se nanašajo na napačno uporabo odvetniške tarife, in sicer da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo nov zakon; uporabilo je zakon, ki je veljal v času vložitve tožbe, kar izhaja iz razlogov sodbe in tudi iz podatkov spisa (priznani so stroški v točkah). Sicer pa prvotoženka svojih pritožbenih očitkov tudi ni ustrezno konkretizirala. Pritožbeno sodišče je obe pritožbi v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano stroškovno odločitev.

21Glede pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da jih nosi vsaka stranka svoje, pri čemer je upoštevalo, da s svojimi pritožbami niso uspele, z odgovori pa tožnik in prvotoženka niso prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165., prvi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP).