81. člen ZZad

Predlagateljičin položaj je drugačen od položaja zavezancev, ki so sicer upravičeni do odškodnine na podlagi 73. člena ZDen. Predlagateljica je bila ustanovljena z aktom ustavnopravnega ranga, to je z UZITUL-A, s katerim je bilo iz družbe A nanjo preneseno določeno premoženje, vključno s spornimi nepremičninami in se je že ob ustanovitvi vedelo, da gre za del premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Ni torej (delna) univerzalna pravna naslednica družbe A. S prenosom premoženja iz družbe A na predlagateljico je ustavodajalec torej na drug način ne le ohranil, ampak sploh zagotovil "produkcijsko sposobnost" predlagateljice. Če bi bil namen UZITUL-A, da se poleg prenosa premoženja prenese tudi upravičenje po ZDen (pravica do odškodnine iz 73. člena ZDen), bi to izrecno določal.

Predlagateljičin položaj je drugačen od položaja zavezancev, ki so sicer upravičeni do odškodnine na podlagi 73. člena ZDen. Predlagateljica je bila ustanovljena z aktom ustavnopravnega ranga, to je z UZITUL-A, s katerim je bilo iz družbe Y nanjo preneseno določeno premoženje, vključno s spornimi nepremičninami in se je že ob ustanovitvi vedelo, da gre za del premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Ni torej (delna) univerzalna pravna naslednica družbe Y. S prenosom premoženja iz družbe Y na predlagateljico je ustavodajalec torej na drug način ne le ohranil, ampak sploh zagotovil "produkcijsko sposobnost" predlagateljice. Če bi bil namen UZITUL-A, da se poleg prenosa premoženja prenese tudi upravičenje po ZDen (pravica do odškodnine iz 73. člena Zden), bi to izrecno določal.

Odločilno je, kdo je bil na presečni dan, ki ga opredeljuje zakon, upravičeni uporabnik oziroma upravljavec družbene lastnine. Tožena stranka na dan uveljavitve ZZad s sporno nepremičnino ni razpolagala oziroma je ni uporabljala in zato do lastninjenja na podlagi prvega odstavka 74. člena ZZad ni prišlo. Na tej podlagi se pravica uporabe ni mogla pretvoriti v lastninsko pravico.

Pravica uporabe nepremičnin v družbeni lasti se je lahko veljavno prenašala tudi zunajknjižno; v sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena in (tudi zaradi tega) zemljiškoknjižni podatki pogosto niso izkazovali resničnega nosilca te pravice. Ugotovitev imetnika pravice uporabe zato ni mogla biti omejena le na podatke zemljiške knjige, pač pa je terjala večjo skrbnost: vsaj še ugotovitev posestnika, in v primerih, ko nepremičnine ni imel v posesti v zemljiško knjigo vpisan imetnik pravice uporabe, tudi ugotovitev, ali njegova posest temelji na zunajknjižno pridobljeni pravici uporabe. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, uzakonjeno v 10. členu SPZ, je načelo stvarnega prava, ki je namenjeno varstvu knjižnih pravic, ki jih pridobi dobroverni tretji od pravnega prednika, katerega položaj je pomanjkljiv ali neveljaven. Položaja denacionalizacijskega upravičenca ne varuje v primeru, ko denacionalizacijska upravičenka ni predlagala začasne odredbe po ZLPP (domnevno) zaradi pričakovanja, da bo sporna nepremičnina vključena v proces lastninskega preoblikovanja po ZZad, ker je bila pri njej vpisana pravica uporabe v koris

Tožniki, ki niso vedeli za nevpisani podatek, da je bila v relevantnem obdobju imetnica pravice uporabe pravna prednica prvotoženke, ne morejo trpeti posledic iz drugega odstavka 15. člena ZLPP. Upravičenci imajo po predpisih o denacionalizaciji pravico (in ne dolžnost) zavarovati svoje zahtevke (do zadrug) po določbah ZLPP, ki se nanašajo na varstvo pravic nekdanjih lastnikov in njihovih dedičev. Prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve (88. člen), ki za primer kršitve določa sankcijo ničnosti, je bila določena v javnem interesu, zato dobra vera strank ne vpliva na veljavnost poslov in ne izključuje možnosti izbrisne tožbe za dosego prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Dolžnost prodaje stanovanja po določbah stanovanjskega zakona velja tudi za zadružno lastnino, če ne gre za zadružno premoženje, za katero velja prepoved razpolaganja po 81. čl. Zakona o zadrugah.

Tudi če je tožeča stranka pred zadnjo statusno spremembo bila organizirana kot enovita KZ, to še ne pomeni, da je že iz tega razloga njeno premoženje predstavljalo zadružno lastnino v smislu znanih lastnikov. Po prejšnjih predpisih namreč družbena sredstva, vložena v zadrugo, s tem niso spremenila svoje pravne narave. Po uveljavitvi ZDen pa so prepovedana vsa razpolaganja, vključno z lastninskim preoblikovanjem podjetja; s sredstvi, ki se vračajo po denacionalizacijskih predpisih, so eventuelna razpolaganja do denacionalizacijskega upravičenca nična.

Ker je zakon o zadrugah (81. člen) določil moratorij za razpolaganje s premoženjem, za katera obstaja dolžnost vrnitve, razdružitve ali lastninjenja, ni dopustna prodaja stanovanja po določbi 117. člena SZ, dokler ni ugotovljeno, da v konkretnem primeru ni prodaja nedopustna. Predmet obveznosti mora biti dopusten tudi v trenutku odločanja (oz. sklenitve pogodbe) in ne le v trenutku uveljavitve zakona o zadrugah.

Tudi zadruga, ki je pridobila podržavljeno premoženje z odplačnim poslom, je denacionalizacijski zavezanec. Lastninsko preoblikovanje zadrug je urejeno s posebnim predpisom - zakonom o zadrugah. Začasne odredbe o prepovedi lastninskega preoblikovanja zadruge ni mogoče izdati samo na podlagi zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ne da bi bilo ugotovljeno, ali je zadruga svojo organiziranost že uskladila z zakonom o zadrugah.

V primeru utemeljene zahteve sodišče s sodbo naloži lastniku, da stanovanje proda. Vendar pa mora biti za to, da je obveznost veljavna, predmet obveznosti dopusten. Nedopustnost predmeta obveznosti v sklenitveni fazi ima za posledico ničnost pogodbe (47. člen ZOR), v izpolnitveni pa avtomatično razveljavitev pogodbe (137. in 354. člen ZOR). Zato tudi s sodbo ni mogoče naložiti obveznosti, katere predmet je nedopusten. Glede na povedano se izkaže, da v obravnavanem primeru ni odločilno, ali je bil predmet obveznosti v trenutku, ko je začel veljati SZ, dopusten. Odločilno je, da je, tako v trenutku odločanja pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v trenutku odločanja pred sodiščem druge stopnje, Zakon o zadrugah (81. člen), že veljal.

V danem primeru imamo položaj, ko je po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS št. 18/91) začel veljati Zakon o zadrugah (Uradni list RS št. 13/92), ki je v 81.členu določal moratorij za razpolaganja z nepremičninami, oziroma premoženjem, za katero po določbah istega zakona oziroma predpisov o denacionalizaciji nastopi dolžnost vrnitve, razdružitve oz. lastninjenja. V primeru utemeljene zahteve po SZ sodišče s sodbo naloži lastniku, da stanovanje proda. Da je obveznost veljavna, mora biti predmet obveznosti dopusten. Tako tudi s sodbo ni mogoče naložiti obveznosti, katere predmet je nedopusten. Glede na povedano se izkaže, da v tem primeru ni odločilno (kot to meni sodišče druge stopnje), ali je bil predmet obveznosti v trenutku, ko je SZ začel veljati, dopusten. V obravnavanem primeru je Zakon o zadrugah (zlasti 81.člen) v trenutku odločanja na drugi stopnji že veljal.