VSK sklep I Kp 40462/2014

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zasežen denar v znesku 3.000,00 EUR vrne obtoženemu I.Z..

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornika obtoženega I.Z., ki se je nanašal na vrnitev zasežene gotovine v znesku 3.000,00 EUR.

2Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zaseženih 3.000,00 EUR vrne obtoženemu I.Z..

3Pritožba je utemeljena.

4Podatki spisa kažejo, kot pravilno izpostavlja tudi pritožnik v pritožbi, da je dne 9.7.2014 policija med hišno preiskavo stanovanja obtoženega I.Z. našla in zasegla 3.000,00 EUR gotovine. Ta denar je bil izročen sodišču prve stopnje in se nahaja na računu rednih depozitov. Iz izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev, da naj bi zasežena gotovina, v kolikor bi obtoženec bil spoznan za krivega obravnavanega kaznivega dejanja, predstavljala premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Ker se premoženjska korist, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega ugotavlja v kazenskem postopku po uradni dolžnosti (prvi odstavek 499. člena ZKP) ter mora sodišče med postopkom zbrati dokaze in raziskovati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, je v izpodbijanem sklepu obrazloženo, da sodišče prve stopnje v tej fazi postopka zaseženega denarja ne more vrniti.

5Sodišče prve stopnje ima prav, da se premoženjska korist, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega ugotavlja v kazenskem postopku po uradni dolžnosti, vendar nima prav, da zato ni podlage za vrnitev zaseženega denarja. Zaseg 3000 EUR gotovine v obravnavani zadevi dejansko pomeni začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, takšno začasno zavarovanje pa sodišče ne odredi po uradni dolžnosti, ampak le na predlog državnega tožilca. Obtoženčev zagovornik je že v predlogu, ki ga je vložil 14.10.2015 in nazadnje tudi v predlogu z dne 12.9.2016 pravilno navajal, da v obravnavani zadevi državni tožilec takega predloga nikoli ni vložil, niti v predkazenskem postopku, niti v kazenskem postopku pred vložitvijo obtožnice, kot tudi ne po vložitvi obtožnice. Dejstvo, da je bil denar zasežen ob hišni preiskavi ne pomeni, da ni treba postopati po določbah ZKP, ki govorijo o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi (502. člen ZKP do 502.e člen ZKP), saj ne spada med predmete, ki se (začasno) zasežejo na podlagi 220. člena ZKP, ko se po končanem postopku smejo ali morajo odvzeti (73. člen KZ-1) oz. za predmete, ki se vzamejo na podlagi 498. in 498.a člena ZKP. Tega državni tožilec niti ni zatrjeval, niti ni teh okoliščin ugotovilo sodišče prve stopnje, ravno tako zasežen denar ni predmet, ki bi predstavlja dokaz v kazenskem postopku. Državni tožilec je (šele) v odgovoru na predlog za vrnitev zaseženega denarja zatrjeval in sodišče prve stopnje je tej trditvi, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, pritrdilo, da naj bi zasežen denar predstavljal premoženjsko korist pridobljeno z obravnavanim kaznivim dejanjem, kar pomeni, da je mogoč poseg v premoženje obtoženca še preden se izreče sodba le v postopku začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi.

6Ker je glede na zgoraj obrazloženo zasežen denar treba vrniti obtožencu, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako kot izhaja iz izreka sklepa. Za odločitev v obravnavani zadevi druge pritožbene navedbe niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

Odločitev pritožbenega sodišča ima podlago v tretjem odstavku 402. člena ZKP.