VSL sodba I Cpg 386/2016

I. Pritožba zoper točke II, IV in V izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se sodba v teh delih potrdi.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki in vsakemu od obeh stranskih intervenientov stroške odgovora na pritožbo v višini po 2.759,23 EUR v 15 dneh od vročitve odgovora na pritožbo, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

1Spor se je vodil glede tega, ali je tožeča stranka lahko odstopila od Pogodbe o sofinanciranju.

2Tožeča stranka je Republika Slovenija. Tožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo, s katero je tožeča stranka sklenila Pogodbo o sofinanciranju (v nadaljevanju: PS) 10. 9. 2010.

3Tožeča stranka je toženi stranki očitala vrsto kršitev PS. Zaradi teh kršitev je menila, da je upravičeno odstopila od PS in od tožene stranke zahtevala povrnitev njej že izplačanih denarnih zneskov.

4Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila tožena stranka izbrana na javnem razpisu „Vzpostavitev izvedbenih pogojev za izkustveno izobraževanje za trajnostni razvoj“ za sofinanciranje upravičenih stroškov izvedbe projekta, ki se sofinancira iz Evropskega socialnega sklada (ESS). Tožeča stranka je 5. 8. 2010 izdala sklep o izbiri. Na temelju tega sklepa sta pravdni stranki 10. 9. 2010 sklenili Pogodbo o sofinanciranju.

5Tožena stranka je še pred sklenitvijo PS z U., ... in R. d. o. o. in 30. 6. 2010 sklenila Konzorcijsko pogodbo št. 1 za izvedbo projekta „Vzpostavitev izvedbenih pogojev za izkustveno izobraževanje za trajnostni razvoj.“Zadnji dve navedeni pravni osebi sta v tem sporu stranska intervenienta.

6Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjske sodbe tožeči stranki podala tri zahtevke za izplačilo (v nadaljevanju: ZZI). Tožeča stranka je toženi stranki na temelju ZZI 1 izvršila dne 29. 10. 2010 v višini 795.674,93 EUR. Na temelju ZZI 2 je tožeča stranka izvršila izplačilo v višini 145.257,69 EUR, in sicer 29. 3. 2011. Tožeča stranka je postavila še ZZI 3, vendar pa je tožena stranka dala plačilo po tem zahtevku le delno, in sicer v višini 92.777,99 EUR. Izplačala je ta zadnji znesek 22. 7. 2011.

7Tožeča stranka je toženi stranki 22. 7. 2011 poslala pismo. V tem pismu je trdila, da je tožena stranka napravila številne kršitve PS. Očitala ji je kršitve glede stroškov najema prostorov in opreme za izvajanje PS, glede nakupa strokovnih gradiv in podpornih materialov, glede dela po avtorski ali podjemni pogodbi in glede založniških in tiskarskih storitev. Tožena stranka naj bi tudi ne predložila pregleda, kateri stroški so nastali pri izvrševanju PS (ni predložila t. i. prereza stroškov).

8Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka kršila PS v zvezi s strokovnimi gradivi in podpornimi materiali. Nesoglasja med strankama so obstajala glede tega, kateri stroški so takšni, da pomenijo upravičene stroške nakupa strokovnih gradiv in podpornih materialov. Predpostavka za izplačilo je bila predhodna odobritev nakupa s strani pristojnega ministrstva (4. odstavek 4. člena PS). Tožena stranka je to obveznost izpolnila. Pred nakupom strokovnih gradiv in podpornih materialov je vselej v na tožečo stranko naslovljeni vlogi predlagala odobritev takšnega še nenastalega stroška. Tožeča stranka je vse vloge odobrila (priloga B4, prvostopenjska sodba, r. št. 13). Kolikor je zahtevala povrnitev takšnega stroška v ZZI 1 in ZZI 2, je te stroške tožeča stranka tudi povrnila in izplačala zahtevane zneske. Do nesoglasij je prišlo šele v zvezi z ZZI 3. Tožeča stranka bi morala preizkusiti vsak zahtevek za izplačilo že na temelju člena 13 Uredbe št. 1828/2006/ES. Tožeča stranka je ravnala neskrbno in ni izvršila nadzora, kot bi bilo treba. Tožeča stranka bi morala že v fazi odobritve nakupa strokovnih gradiv in podpornih materialov zavrniti tiste priglašene stroške, za katere je menila, da ne spadajo v to kategorijo stroškov. Pravno mnenje prvostopenjskega sodišča je, da tega ne more storiti v fazi pregleda zahtevkov za izplačilo, če je isti strošek predhodno odobrila (prvostopenjska sodba, r. št. 13).

9Tožeča stranka tožene stranke tudi ni opozorila na kršitve pogodbe in ji ni določila roka za odpravo kršitev. Na prvem sestanku s toženo stranko (5. 1. 2011) je tožena stranka prejela zgolj splošno opozorilo, da mora spoštovati ZJN-2. Na sestanku 8. 6. 2011 sta se stranki ukvarjali s pravilno umestitvijo stroškov za nakup strokovnih gradiv in podpornega materiala. Na zadnjem sestanku dne 4. 7. 2011 je tožeča stranka izročila toženi stranki pisne smernice, na temelju katerih naj bi tožena stranka izdelala prerez stroškov. Konkretnega opozorila na kršitve tožena stranka ni prejela na nobenem od sestankov. Kakršnihkoli očitkov kršitev v zvezi s stroški najema prostorov in opreme, v zvezi z delom po avtorski in podjemni pogodbi in v zvezi z založniškimi in tiskarskimi storitvami ni bilo. Prav tako ni tožeča stranka toženi stranki nikoli postavila roka za odpravo napak (prvostopenjska sodba, r. št. 14). Predpostavke za odstop od pogodbe po 1. odstavku 15. člena PS niso bile podane.

10Tožeča stranka je glede storjenih nepravilnosti trdila, da bi jih tožena stranka niti ne mogla odpraviti, zato naj bi tudi grajanje napake in dodatni rok ne imela nobenega smisla. Prvostopenjsko sodišče je glede tega preizkusilo, ali je tožena stranka ravnala tako, da bi tožeča stranka imela pravico do odstopa brez predhodnega grajanja in brez postavitve dodatnega roka za vsako od očitanih vrst kršitev posebej (kršitev glede uporabe ZJN-2, kršitev določil o opremi, kršitev navodil o upravičenih stroških in pravil za porabo teh sredstev ter opustitev predložitve prereza stroškov). Kot pravni temelj je navedlo 106. in 107. člen OZ.

11Glede kršitev ZJN-2 je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožena stranka sicer morala ravnati po ZJN-2, ker se je k temu zavezala s pogodbo (7. alinea 1. odstavka 4. člena PS). Tožena stranka bi bila torej zavezana k javnemu razpisu naročila, če bi bile zanj podane predpostavke. Nobenega javnega naročila ni razpisala, vendar pa ni kršila PS. Tožeča stranka je toženi stranki očitala protipravno delitev enega javnega naročila na več manjših („drobljenje javnega naročila“), od katerih potem nobeno ni prekoračilo praga za razpis javnega naročila. Ta je pri 20.000,00 EUR (2. odstavek 24. člena ZJN-2). Prvostopenjska sodba je odločila, da tožeča stranka ni navedla konkretno, katera od (v resnici) opravljenih naročil storitev in blaga so bile tako podobna, da bi zaradi tega pomenile neločljivo povezano celoto („vsebino“). Zgolj sklicevanje na opis posameznih stroškov v zahtevki za izplačilo ni bilo dovolj (prvostopenjska sodba, r. št. 19).

12Edina konkretizacija, ki jo je tožeča stranka podala je pod d.4 v tožbi in se nanaša na storitev priprave in vzpostavitve istega spletnega portala za celotno storitev tožene stranke. Storitev za toženo stranko in za konzorcijskega partnerja R. d. o. o. je opravil isti izvajalec. Celo, če je bilo naročilo drobljeno, je takšna kršitev glede na skupno vrednost zahtevkov istega izvajalca glede na vrednost celotne pogodbene vrednosti majhna (1,5 %) in zato tožeči stranki ne daje odstopnega upravičenja. Tožeča stranka bi lahko zgolj zavrnila izplačilo teh dveh zahtevkov. Poleg tega sta bila zahtevka obeh partnerjev podana že v ZZI 1 in bi morala morebitno kršitev tožeča stranka opaziti že ob nadzoru tega zahtevka in pred njegovim izplačilom (prvostopenjska sodba, r. št. 19). Prvostopenjsko sodišče je tudi zavrnilo mnenje tožeče stranke, da je obstoj istih gospodarskih subjektov, ki so bili izvajalci storitev ali dobavitelji blaga pri toženi stranki in pri njenih konzorcijskih partnerjih zanesljiv indic, da je tožena stranka opravila drobitev naročil (prvostopenjska sodba, r. št. 20). Prav tako ni videlo v prekinitvi javnega naročila pri R. d. o. o. takšnega indica, da je tožena stranka kršila določbe o javnem naročanju. Tožeča stranka namreč ni niti trdila, na katere storitve ali blago se je nanašal prekinjeni javni razpis.

13Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da nakup opreme in podpornega materiala ne more biti razlog za odpoved brez predhodnega grajanja in roka za odpravo napak iz v bistvu istih razlogov, kot v r. št. 13 (prvostopenjska sodba, r. št. 23). Enako velja tudi za očitane kršitve glede najema prostorov in opreme, založniških in tiskarskih storitev. Tožeča stranka je ob podaji zahtevka ZZI 1 imelo dovolj podatkov, da bi ob skrbnem preizkusu lahko ugotovila neupravičenost stroškov in njihovo plačilo zavrnila.

14Kršitev glede plačevanja po avtorski in podjemni pogodbi je tožena stranka priznala. Ne gre za takšno kršitev, ki je ne bi bilo mogoče odpraviti. Tožeča stranka ni posebej grajala kršitve in ni dala roka za odpravo napake. Po mnenju prvostopenjskega sodišča tožeča stranka zato ni upravičena do odstopa od pogodbe (prvostopenjska sodba, r. št. 25).

15Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala 8. 6. 2011 predložitev prereza stroškov. Po presoji prvostopenjskega sodišča bi morala tožena stranka prerez stroškov predložiti. Ker tega ni storila, je kršila 6. odstavek 12. člena PS. Ker pa tožeča stranka ni predhodno tožene stranke opozorila na kršitev in ji ni dala roka za odpravo kršitve, ni imela pravice do odstopa od pogodbe (prvostopenjska sodba, r. št. 27).

16Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je PS razdrta (točka II izreka). Enako je odločilo glede zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala razvezo pogodbe (točka IIII izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek na vrnitev plačanih zneskov v skupni višini 1.033.710,61 EUR in zakonskih zamudnih obresti (točka IV izreka). O stroških postopka je odločilo glede na uspeh (točka V izreka).

17Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja svoje mnenje, da se lahko nepravilnosti pri izvrševanju obveznosti uveljavljajo kadarkoli, do v PS določenega končnega roka. Tožena stranka se naj bi zavezala, da bo ohranila t. i. revizijsko sled. Sodišče naj bi materialnega prava tej smeri ne uporabilo. Dejansko stanje naj bi bilo ugotovljeno le nepopolno. Da lahko tožeča stranka izvaja naknaden nadzor, naj bi že odločilo v Višje sodišče v Ljubljani. Pritožba navaja tudi opravilno številko odločbe. Tožeča stranka naj bi lahko šele po primerjanju vseh treh zahtevkov za izplačilo dobila natančnejši pregled nad izvrševanjem obveznosti tožene stranke. Tožeča stranka naj bi onemogočala nadzor, ker ni predložila prereza stroškov. Tožena stranka naj ne bi hotela predložiti prereza stroškov zato, ker je le iskala način, kako prikazati neupravičene stroške kot upravičene. Sodišče se naj ne bi opredelilo do vlog z dne 20. 3. 2015, 2. 2. 2015 in 17. 11. 2014 in tudi ne do tožbenih navedb.

18Pritožnik podaja svoje mnenje, da se nepravilnosti pri postopku javnega naročanja ne da popraviti za nazaj. Prav tako se naj ne bi moglo popraviti napake, če je bila ta v tem, da je bila storitev izvedena na temelju naročilnice ali pogodbe o izvedbi storitev, morala pa bi biti sklenjena avtorska ali podjemna pogodba in tudi spoštovan cenik.

19V nadaljevanju pritožba navaja, da je tožeča stranka navedla v vlogi z dne 30. 3. 2015 na str. 7 in 8, da bi moralo sodišče ugotavljati naravo kršitve. Kršitev naj bi bila neodpravljiva. Sodišče naj bi presodilo, da je potrebno presojati predpostavke za odstop od pogodbe na temelju 2. odstavka 15. člena PS in hkrati 106. in 107. člena OZ. Obrazložitev naj bi bila sama s seboj v nasprotju.

20Pritožba še posebej opozori na to, da naj bi tožeča stranka v vlogi z dne 17. 11. 2014 navedla primere drobljenja javnega naročila. Prvostopenjska sodba naj bi tudi ne imela nobenih razlogov glede tega, da je tožena stranka skupaj kupovala opremo v skupni vrednosti 242.878,00 EUR.

21V obširnih pritožbenih navedbah na str. 14 do 37 opisuje tožeča stranka konkretne kršitve ZJN-2. Postavlja trditve o povezanosti posameznih stroškov, zaradi katerih bi bilo treba dati javna naročila. V zvezi z javnimi naročili navaja tožeča stranka še, da naj bi eden od konzorcijskih partnerjev prekinil postopek izvedbe javnega naročila. Tožena stranka naj bi izbirala takšen način določanja vrednosti, da bi se zaradi nižje ocenjene vrednosti izognila postopku oddaje javnega naročila. Iz nekaterih izjav naj bi bilo mogoče sklepati, da so bile storitve („aktivnosti“) razdeljene tako, da ni bilo potrebno opraviti javnega razpisa. Pritožba navaja še, da naj bi prvostopenjsko sodišče v enem primeru ugotovilo drobljenje javnih naročil, ugotovilo tudi kršitev glede stroškov najema opreme in prostorov in avtorskih pogodb. Ugotovilo naj bi kršitev, ker tožena stranka ni podala prereza stroškov. Prvostopenjsko sodišče naj bi storilo napako, ker naj bi presojalo vsako kršitev ločeno namesto kot celoto. Za vsako posebej naj bi ugotavljalo, ali ima tožeča stranke zato upravičenje do odstopa od pogodbe.

22V zadnjem delu napada pritožba dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. M. Kodelja naj bi izjavila, da je bila tožena stranka opozorjena na kršitve na sestanku junija 2011 in na sestanku 4. 7. 2011. Dejstvo, da ni bil dan rok za odpravo napake pa naj bi bilo pravno nepomembno, ker naj bi bile kršitve takšne, da naj bi jih bilo za nazaj nemogoče odpraviti. Prvostopenjsko sodišče naj bi prezrlo pričanje A. P., da so bile kršitve tožene stranke takšne, da jih ni mogoče odpraviti z določitvijo dodatnega roka. Kršitev v zvezi z naročilom za izdelavo spletnega portala naj bi kazala na kršenje pravil javnega naročanja, prvostopenjsko sodišče pa bi moralo upoštevati vse kršitve pri konkretnem poslu. Nepravilna naj bi bila obrazložitev glede pomena izjave predstavnika SVLR. Nepravilna naj bi bila uporaba materialnega prava glede tega, ali bi bila tožeča stranka dolžna dati dodaten rok za predložitev prereza stroškov.

23Tožena stranka in oba stranska intervenienta so na pritožbo odgovorili. Predlagajo zavrnitev pritožbe. V odgovoru na pritožbo menijo, da naj bi bile pritožbene navede zgolj prepis v prvostopenjskem postopku vloženih vlog tožeče stranke. Menijo tudi, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokazanega bremena glede obstoja vseh predpostavk za nastanek odstopnega upravičenja. Navedbe tožeče stranke o njenem razmerju do Evropske komisije in proračuna EU naj bi bile nedopustne nove pritožbene trditve. Poleg tega naj bi bile nepomembne, saj naj bi bilo razmerje med obema pravdnima strankama obveznostnopravno. Odgovor na pritožbo v nadaljevanju podrobno utemeljuje, da tožeča stranka nikoli ni pozvala na odpravo kršitev in da na nobenem od sestankov tožeča stranka ni dala roka za odpravo kršitev. Namen sestankov naj bi bil sicer drugačen, namreč pravilna umestitev stroškov, in se naj bi sestanki ne nanašali na kršitve. Pravilno naj bi prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo, da je tožena stranka še pred nakupom strokovnih gradiv in podpornih materialov, podala vlogo za odobritev stroškov. Tožeča stranka naj bi vselej odobrila in potrdila posamezno naročilo, na temelju poznavanja in upoštevanja vseh okoliščin. Tožeča stranka naj bi tudi izplačala vse zneske. Če pa se je kasneje premislila, ali pa je to posledica morebitnih lastnih neskrbnih ravnanj, naj bi tega tožeča stranka ne mogla prevaliti na toženo stranko. Odgovor na pritožbo potem podrobneje pojasni svoje stališče glede stroškov najema prostorov in opreme, stroškov založniških in tiskarskih storitev in glede dela po avtorski in podjemni pogodbi.

24Navedbe tožeče stranke v teku prvostopenjskega postopka glede drobljenja javnih naročil naj bi bile splošne, tako da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu. Njemu naj ne bi bilo več mogoče zadostiti v pritožbenem postopku. Tožena stranka naj bi ves čas dajala naročila v skladu z ZJN-2. Prvi in drugi zahtevek za izplačilo sta prešla kontrole brez pripomb s strani tožeče stranke, in ob upoštevanju okoliščine, da je tožeča stranka natančno poznala projekt tožene stranke vsebinsko in finančno.

25Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

26Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo glede pravice tožeče stranke do odstopa. Ker tožeča stranka ni imela pravice do odstopa, je pravilno zavrnilo tudi zahtevek na vrnitev plačanih zneskov (1. odstavek 190. člena OZ).

27Vrsta okoliščin med strankama ni bila spornih. Na ugotovitve prvostopenjskega sodišča se zato pritožbeno sodišče sklicuje, zlasti še na tiste o podanih zahtevkih za izplačilo, izplačilih, datumih sestankov in samem pisanju tožeče stranke o odpovedi PS.

28Med strankama nikoli ni bilo spora, da sta sklenili PS, niti glede njene vsebine. Ne glede na to bo pritožbeno sodišče povzelo tiste maloštevilne določbe, ki so pravni temelj za njegovo odločitev.

29Zaveza tožene stranke je bila „izvedba projekta „Vzpostavitev izvedbenih pogojev za izkustveno izobraževanje za trajnostni razvoj“ … kot je določeno v prijavnici za projekt in v Finančnem načrtu projekta“ (1. odstavek 3. člena PS). Tožena stranka se je torej zavezala k izvedbi različnih storitev. Te so bile podrobneje opredeljen v samem projektu. Tožeča stranka se je zavezala k plačilu. Takšna pogodba je bila podjemna pogodba (619. člen OZ), čeprav iz vrste razlogov netipična. Stranki sta opredelili tudi, katere stroške projekta naj bi tožeča stranka nadomestila. Zavezala se je k plačilu upravičenih stroškov. Ti so bili opredeljeni takole:

„- oprema (če nakup odobri ministrstvo in je neposredno povezan s projektom in nujen za njegovo izvedbo), največ do 9 % vseh upravičenih stroškov;

…

„- nakup strokovnih gradiv in podpornih materialov (če nakup odobri ministrstvo in je neposredno povezan s projektom in nujen za njegovo izvedbo)“.

30Vse te določbe so v 9. in 12. črtici 4. odstavka 4. člena PS.

31Podrobnosti glede izplačil so bile določene v 11. členu PS. Ta je med drugim v 4. odstavku določal naslednje:

„V primeru, da ministrstvo pri pregledu posredovanega zahtevka za izplačilo ugotovi pomanjkljivosti, pozove upravičenca k dopolnitvi. Ta je dolžan ustrezno dopolniti oziroma spremeniti zahtevek za izplačilo ter novi zahtevek za izplačilo posredovati ministrstvu v roku, določenem v pozivu k dopolnitvi.“

32Pravice tožeče stranke v primeru kršitve pogodbenih obveznosti so bile takšne (2. odstavek 15. člena PS):

„Če ministrstvo ugotovi nenamensko porabo sredstev, vsebinsko, časovno, finančno nerealizacijo projekta oziroma druge kršitve pogodbe, pozove upravičenca, da v določenem roku odpravi ugotovljeno kršitev. Če upravičenec kršitve v postavljenem roku ne odpravi, se pogodba razdre, upravičenec pa je dolžan ministrstvu povrniti neupravičeno izplačana sredstva s pripadajočimi obrestmi od dneva nakazila do dneva vračila.“

33Številne pritožbene navedbe so prepis delov vlog tožeče stranke. Na to je odgovor na pritožbo opozoril utemeljeno. Nekateri očitki se pojavljajo v pritožbi večkrat, in sicer raztreseno po različnih delih pritožbe, nekateri so sploh nerazumljivi. Razlogi sodbe pritožbenega sodišča bodo v grobem sledila razporeditvi pritožbenih navedb, po potrebi pa bodo od te razporeditve zaradi doseganja večje preglednosti odstopili.

34Pritožbeno sodišče enako kot že pred njim prvostopenjsko sodišče meni, da tožeča stranka ni imela pravice do odstopa od pogodbe na temelju 2. odstavka 15. člena PS. Ni je imela niti na temelju zakona. Glede na to, da je pritožbeno sodišče mnenja, da je bila med strankama sklenjena netipična podjemna pogodba, bi se pravica do odstopa brez naknadnega roka glede na trditve tožeče stranke o neodpravljivosti nekaterih napak lahko opirala na 638. člen OZ. Neraben je opravljeni posel, če napake ni več mogoče odpraviti. Prvostopenjsko sodišče je sicer oprlo svojo odločitev na 106. in 107. člen OZ. Razlika v pravnem temelju sicer ne vpliva na odločitev samo. Napake, kolikor so bile sploh ugotovljene, niso bile niti neodpravljive niti bistvene. V takšno presojo je pritožbeno sodišče prepričalo tudi načelo dobre vere in poštenja (1. odstavek 5. člena OZ). Tožeča stranka je prejemala dokumentirane (kot bo v nadaljevanju še obširno obrazloženo) zahtevke tožene stranke za izplačilo. Utemeljenost zahtevkov je lahko preizkusila tako glede višine kot tudi uvrstitve v posamezne kategorije ali glede pravnega temelja. Ne glede na to, da so bili po njenih trditvah neutemeljeni, jim je ugodila. Vse posledice morebitnega nepravilnega ravnanja tožene stranke bi lahko preprečila. Podajanje nadaljnjih neutemeljenih zahtevkov bi lahko tožeča stranka preprečila tudi tako, da bi zavrnila izplačila starejših neutemeljenih zahtevkov. Tako bi bilo toženi stranki vsaj jasno, katere zahtevke lahko uveljavlja, in kako. Dajati plačila za neutemeljene zahtevke je protislovno (venire contra factum proprium). Takšno ravnanje je tudi v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja, saj bi morebitno kršitev lahko preprečil sam izplačevalec, to pa je tožeča stranka (1. odstavek 5. člena OZ). Takšno stališče sicer izključi le pravico do odstopa, ne izključuje pa uveljavljanja drugih pravic, vendar se na njih ta spor ni nanašal. Ta spor se je v bistvu nanašal zgolj na utemeljenost odstopa in na z njim povezane posledice. Pritožbeno sodišče takoj na začetku opozarja še na to, da je tožeča stranka zatrjevala številne kršitve PS, dokazati pa ji je uspelo skupaj le dve. Zlasti tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je tožena stranka kršila zavezo, da bo nabave opravljala v skladu z ZJN-2. Obrazložitev glede zatrjevanih in ugotovljenih kršitev sledi v nadaljevanju.

35Pritožba povsem splošno (na str. 4) očita prvostopenjskemu sodišču, da ni pravilno uporabilo materialnega prava in da zato ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Takšen očitek je presplošen, da bi pritožbeno sodišče lahko kakorkoli odgovorilo nanj.

36Na več mestih pritožba meni, da je dopustno izvrševati naknadni nadzor in tudi finančne popravke (npr. na str. 4 pritožbe). V prid pravilnosti svojega stališča navaja tudi odločbo VSL I Cpg 1215/2013. Pritožbeno sodišče lahko na takšen očitek odgovori le, da tega ni zanikalo niti prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi, niti tega ne zanika pritožbeno sodišče. Za samo odločitev v tej zadevi pa je to nepomembno. Zahtevkov na temelju finančnih popravkov tožeča stranka ni uveljavljala. Ne morejo biti argument v tem sporu, ki se nanaša izključno na odpoved pogodbe in na zahtevke iz neupravičene obogatitve.

37Tožeča stranka končno v svoji celi, zelo dolgi pritožbi toženi stranki niti ne očita, da ji nadzora ni dovolila. Edino izjemo v tem smislu predstavlja očitek, da tožena stranka ni izdelala pregleda stroškov („prereza stroškov“). Da ta očitek ne zadošča za odstop od PS, bo v nadaljevanju še obrazloženo. Spor glede pravice do odstopa od pogodbe se nasprotno vodi zato, ker tožeča stranka nadzora ni izvrševala, čeprav je imela prav vso možnost zanj. Odobrila je kar tri izplačila toženi stranki v skupni vrednosti 1.033.710,61 EUR. Kolikor je šlo za nakup strokovnih gradiv in podpornih materialov, je vse nakupe odobrila vnaprej, še preden so bili sploh opravljeni. Pri vseh izdatkih pa (tudi glede nakupov strokovnih gradiv in podpornih materialov) je imela vso možnost naknadno preizkusiti upravičenost izdatka in zavrniti zahtevek za izplačilo. Teh pravic pri ZZI 1 in ZZI 2 sploh ni uveljavljala, pri ZZI 3 pa le delno. Ovira za uveljavljanje njenih pravic torej ni bila v tem, da bi tožena stranka zavračala nadzor tožeče stranke. Ker je bilo tako, tudi sklicevanje tožeče stranka na dopustnost izvrševanja naknadnega nadzora ni pomembno za odločitev v tej zadevi.

38Tožeča stranka v zvezi z nadzorom tudi še navaja, da je lahko šele po primerjanju vseh treh zahtevkov za izplačilo dobila natančnejši pregled nad samim izvajanjem „operacije“ (torej storitev tožene stranke), tako z vsebinskega, kot tudi finančnega vidika. Od tožene stranke je želela pridobiti natančnejši pregled nad izvrševanjem njenih storitev, vendar tožena stranka prereza ni hotela izročiti (pritožba, str. 8). Takšni očitki so protislovni. Če bi trditve tožeče stranke držale in bi si brez pregleda (prereza) stroškov ne mogla ustvariti nobene slike o opravljanju storitev po toženi stranki, potem bi tudi ne mogla pisma o odstopu od PS. V resnici pa je v pismu z dne 22. 7. 2011 trdila, da je tožena stranka napravila številne kršitve PS. Očitno je to zmogla napraviti tudi brez prereza stroškov.

39Tožeča stranka ni nikoli niti pojasnila svojih trditev, da je lahko šele po primerjanju vseh treh zahtevkov za izplačilo dobila natančnejši pregled nad izvrševanjem storitev tožene stranke. Tožeča stranka je namreč sama predložila zahtevke tožene stranke za izplačilo (ZZI 1, ZZI 2 in ZZI 3). Pri teh zahtevkih ni šlo zgolj za goli račun tožene stranke tožeči stranki, na strani ali dveh. Šlo je za obsežno zbirko listin, ta je sedaj v priloga A18 do A92. Številne priloge so na več straneh, torej ne gre zgolj za 74 strani listin. Tožeča stranka se je kot dokaz sama sklicevala na te listine v svojih vlogah. Vselej, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in tožeča stranka v pritožbi niti ne izpodbija, je pred nakupom strokovnih gradiv in podpornih materialov tožena stranka vnaprej podala vlogo tožeči stranki za odobritev določno opredeljenega stroška. Tožeča stranka je vse vloge odobrila (prvostopenjska sodba, r. št. 13). Obstajala je torej možnost predhodnega nadzora. Poleg tega je za prav vse izdatke obstajala možnost naknadnega nadzora (za strokovna gradiva in podporne materiale pa še možnost predhodnega nadzora). Tožeča stranka bi lahko zavrnila zahtevek za izplačilo. Zakaj bi lahko tožeča stranka šele po primerjanju vseh treh zahtevkov za izplačilo dobila natančnejši pregled nad samim izvajanjem „operacije“ lahko ugotovila kaj več, kot že pri prvem, ni jasno. Poleg tega se tožeča stranka s takšnimi pritožbenimi navedbami postavlja v nasprotje z izpovedmi prič, ki jih je sama predlagala in so bile zaposlene pri njej (gl. zlasti izpoved D. J., zapisnik z glavne obravnave z dne 9. 11. 2015, str. 4 in 5 = l. št. 291 in 292, zlasti l. št. 291).

40Pritožbeno sodišče je presodilo, da je bilo ravnanje tožene stranke pravno pravilno, enako kot je to pred njim storilo že prvostopenjsko sodišče (prvostopenjska sodba, r. št. 13). Tožena stranka se je s svojimi tremi zahtevki obrnila na tožečo stranko in je zahtevala izplačilo. Tožeča stranka ni bila dolžna opraviti izplačila na temelju takšnega zahtevka, če ni bil utemeljen. V PS je bilo v 9. in 12. črtici 4. odstavka 4. člena jasno določeno, da je izdatek za opremo in za nakup strokovnih gradiv in podpornih materialov upravičen strošek le, če ga odobri sama tožeča stranka. Takšne izdatke je imela najprej tožena stranka, in je potem z zahtevki za izplačilo zgolj zahtevala povrnitev že nastalega izdatka. Tožeča stranka je imela torej pravico preizkusiti, ali je izdatek tožene stranke upravičen. Če strošek ni bil upravičen, je lahko njegovo povrnitev zavrnila. Če pa je nemara našla pri zahtevku kakšna pomanjkljivost, je morala pozvati toženo stranko k dopolnitvi (4. odstavek 11. člena PS). Možnosti za nadzor je imela dovolj. Okoliščina, da je predstavnica konzorcijskega partnerja (tožene stranke) prekinila postopek javnega naročila, ni odločilen (prvostopenjska sodba, r. št. 22). Tožeča stranka bi morala trditi vsaj, ali je dolžnost oprave javnega razpisa sploh obstajala. Morala bi zato določno trditi, na katere vrste blaga ali storitev se je prekinjeni javni razpis sploh nanašal. Vsega tega ni storila.

41Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta se sestanka dne 8. 6. 2011 in 4. 7. 2011 odvijala zaradi pravilne umestitve stroškov (prvostopenjska sodba, r. št. 27 glede nakupa strokovnih gradiv in podpornih materialov. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi tožena stranka uveljavljala neupravičene stroške in tudi ne, da bi zgolj iskala način, kako jih prikazati kot upravičene, kot trdi pritožba. Tudi sicer iz samega ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče sklepati na kaj takšnega. Očitno niti pristojni organ tožeče stranke (ministrstvo) ni vedel, kako ravnati, saj se je obrnil na Službo vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko (SVLR). SVLR je glede umestitve stroškov opreme imelo drugačno stališče kot ministrstvo, to stališče pa je bilo po vsemu sodeč za toženo stranko bolj ugodno od stališča ministrstva (podrobnosti v prvostopenjski sodbi, r. št. 27 na str. 16). Če dva upravna organa znotraj iste državne uprave ne dosežeta soglasja niti sama glede umestitve posameznih vrst stroškov, je mogoče sklepati, da bilo to vprašanje očitno sporno že znotraj tožeče stranke. Očitati toženi stranki, da je zgolj iskala izgovor, kako upravičiti uveljavljanje neupravičenih stroškov, pa na temelju takšnega opisa dejanskega stanja ni mogoče.

42Pritožba izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, kolikor se je nanašala na uporabo ZJN-2. Očitek, da sodišče ni obrazložilo dovolj svoje odločitve glede uporabe ZJN-2, je povsem splošen. Kaj je tožeča stranka trdila v vlogah z dne 20. 3. 2015, 2. 2. 2015, 17. 11. 2014 in v tožbi takšnega, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, in je lahko bistveno vplivalo na izid postopka, v pritožbi ne navaja. Prvostopenjsko sodišče se je nasprotno obširno ukvarjalo prav z uporabo ZJN-2 (prvostopenjska sodba, r. št. 15 in nasl.). Njegovo stališče je bilo jasno: da se je tožena stranka zavezala k uporabi ZJN-2, in sicer prostovoljno (2. odstavek 4. člena ZJN-2). Povsem enako je tudi stališče pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče sicer ne meni, da je zaradi kršitve ZJN-2 tožeča stranka imela pravico do odstopa od pogodbe. Pravico do odstopa od pogodbe si je izgovorila tako, da je morala toženo stranko opomniti in ji dati naknadni rok. To pomeni, da je morala po kršitvi toženo stranko pozvati, da v določenem roku odpravi ugotovljeno kršitev (2. odstavek 15. člena PS). Če ni pozvala k odpravi kršitve, ni imela pravice do odstopa od pogodbe. Lahko pa bi zavrnila plačilo ali pa nemara zahtevala vrnitev dela plačila (uveljavljala „finančni popravek“).

43Celo če se predpostavlja, da bi tožeča stranka lahko odstopila pogodbe brez predhodnega opomina in postavitve naknadnega roka, če je bila napaka neodpravljiva, prvostopenjsko sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pogodbena stranka ima v primeru kršitve pogodbe pač vse takšne pravice, kot si jih je izgovorila s pogodbo, in poleg njih še zakonske. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s tem preizkusilo, ali PS tožeči stranki sploh daje odstopno upravičenje brez predhodnega opomina in naknadnega roka. Ker je to zanikalo, je menilo, da mora preizkusiti, ali bi tožeča stranka ne mogla odstopiti vsaj na temelju 106. in 107. člena OZ (prvostopenjska sodba, r. št. 13). Na to vprašanje je odgovorilo negativno. Takšna presoja ni v nasprotju sama s seboj, temveč je sama s seboj skladna.

44Kar se tiče samih kršitev je tožeča stranka v prvostopenjskem postopku v resnici postavila vrsto trditev. Pritožba med drugim očita, da se naj bi prvostopenjsko sodišče opustilo presojo glede vrste zatrjevanih kršitev (pritožba, str. 9 spodaj). Katere naj bi torej bile zatrjevane kršitve, glede katerih naj bi manjkala presoja prvostopenjskega sodišča, pritožba sploh ne navede. Ker je premalo konkretna, se pritožbeno sodišče s tem očitkom ni nadalje ukvarjalo. Pritožnica sicer tudi navaja, da se naj bi sodišče ukvarjalo s kršitvami v zvezi z opustitvijo predložitve pregleda (prereza) stroškov in v zvezi s kršitvami po avtorski pogodbi.

45Prvostopenjsko sodišče se je sicer s številnimi očitanimi kršitvami ukvarjalo obširno in svojo odločitev obrazložilo skrbno. Pregledno je obrazložilo svojo odločitev v zvezi z očitanimi kršitvami glede nabave strokovnih gradiv v r. št. 13 in nasl., razpisa javnih naročil v r. št. 14 in nasl., kršitev glede nakupov opreme (r. št. 23), glede najema prostorov in opreme (r. št. 24), glede avtorske in podjemnih pogodb (r. št. 25) in končno glede prereza stroškov v r. št. 26 in nasl. V pripravljalni vlogi z dne 20. 3. 2015 (l. št. 123 in 124), je tožeča stranka sicer toženi stranki očitala kršitve pogodbenih obveznosti, vendar so bili očitki splošni. Prvostopenjsko sodišče je zelo jasno podalo razloge, zaradi katerih opustitvijo izdelave in predložitve prereza stroškov ni bila takšna kršitev, zaradi katere bi bila tožeča stranka upravičena do odstopa od pogodbe. Prvostopenjsko sodišče sicer ni zanikalo, da je bila izdelava in predložitev pregleda stroškov obveznost tožene stranke (6. odstavek 12. člena PS; prvostopenjska sodba, r. št. 27 na str. 16). Ugotovilo je, da je tožeča stranka prerez stroškov zahtevala, in ga tožena stranka ni nikoli predložila. Sama kršitev je bila odpravljiva. Ključen razlog za to, da ta kršitev pogodbe ni zadoščala za odstop od pogodbe je bil v tem, da tožeča stranka ni opozorila na kršitev in ji tudi ni postavila nobenega roka za odpravo napake (prvostopenjska sodba, r. št. 27 na str. 16). Tožeča stranka zato ni mogla odstopiti od pogodbe. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. Tožeča stranka namreč tožene stranke ni pozvala, naj odpravi kršitev, predvsem pa ni dala naknadnega roka za odpravo napak. Tožeča stranka zato ni bila upravičena do odstopa od pogodbe. Naknadni rok je bil predpostavka za odstop od pogodbe. Nič drugače ni pri prodajni pogodbi. Brez postavitve naknadnega roka ni pravice do odstopa od pogodbe (1. odstavek 470. člena OZ). O tem je pred kratkim odločilo VS RS (odločba III Ips 113/2015. r. št. 14 – 16). O tej kršitvi bo pritožbeno sodišče še več obrazložilo v nadaljevanju.

KRŠITEV GLEDE SKLEPANJA AVTORSKIH IN PODJEMNIH POGODB

46Kršitev glede sklepanja avtorskih in podjemnih pogodb je prvostopenjsko sodišče ugotovilo (prvostopenjska sodba, r. št. 25). V čem naj bi natančno bila kršitev, iz navedb tožeče stranke nikoli ni bilo jasno razvidno. Avtorska in podjemna pogodba se obe nanašata na storitvi in zgolj nepravilna označba pogodbene vrste sama po sebi še ne pomeni nobene vsebinske napake. V vsakem primeru je prvostopenjsko sodišče presodilo, da gre za odpravljive napake in enako je tudi stališče pritožbenega sodišča. Če je bila sklenjena zgolj napačna vrsta pogodbe, se bi napaka lahko odpravila, če je bilo to sploh potrebno. Da takšna kršitev ni opravičevala do odstopa od pogodbe je bil razlog v tem, da tožeča stranka ni dala roka za odpravo kršitve. Tožene stranke tudi ni posebej opozorila na kršitev. Tega pritožba niti ne izpodbija, z razlogi prvostopenjskega sodišča pa se pritožbeno sodišče strinja.

47Prvostopenjska sodba je le glede ene same vrste kršitve ugotovilo, da če bi obstajala, bi bila majhnega pomena. To pa je bila kršitev glede javnega razpisa, in sicer glede izdelave spletnega portala (prvostopenjska sodba, r. št. 19). Svojo odločitev je tudi obrazložilo. Pritožba sicer trdi, da naj bi prvostopenjsko sodišče menilo, da so še druge kršitve zanemarljive (pritožba, str. 9 spodaj). Pritožbeno sodišče ni našlo nič takšnega v obrazložitvi prvostopenjske sodbe.

DOMNEVNE KRŠITVE GLEDE JAVNIH NAROČIL

48Ena od s strani tožeče stranke očitanih kršitev je tudi, da je tožena stranka tako določila obseg naročila, da se je s tem izognila razpisovanju javnega naročila. V času, ko je tožena stranka nabavljala blago in naročala storitve, je še veljal ZJN-2. Glede na to, kakšna vrsta blaga se naj bi naročila, namreč oprema, strokovna gradiva in podporni material in ostalo, je bilo jasno tudi, da je bila meja za opravo javnega naročila pri 20.000,00 EUR (2. odstavek 24. člena ZJN-2). Tožeča stranka je svoj očitek opisala kot „drobljenje naročila“.

49Tožeča stranka konkretnih kršitev, ki naj bi pomenila „drobljenje naročila“ v teku prvostopenjskega postopka ni opisala in jih torej ni zatrjevala. Edina konkretno kršitev, ki jo je v teku prvostopenjskega postopka opisala tožeča stranka, se je nanašala na spletni portal. Na to očitano kršitev se bo nanašal poseben naslov v okviru te sodbe. Prav je imelo prvostopenjsko sodišče, da je trditveno in dokazno breme glede tega, da je tožena stranka kršila svojo obveznost glede ZJN-2, na tožeči stranki (prvostopenjska sodba, r. št. 19). Na to nič ne vpliva okoliščina, da bi tožena stranka nemara lahko oblikovala naročilo po sklopih (2. odstavek 6. člena ZJN-2). Tudi glede tega je bilo trditveno in dokazno breme na tožeči stranki. Tožeča stranka bi bila morala konkretno navesti, katera od številnih (nejavnih) naročil tožene stranke so bila medsebojno tako povezana, da so skupaj presegla prag, zaradi katerega bi morala tožena stranka objaviti javno naročilo. Tega tožeča stranka ni storila v teku prvostopenjskega postopka (prvostopenjska sodba, r. št. 19 in 20). Tožeča stranka ni nikoli določno postavila trditev niti glede tega, katera naročila so tako povezana, da bi bilo mogoče naročilo v sklopih. Glede na to je bilo tudi dovolj, če je to tožena stranka dovolj prepričljivo zanikala. Tožena stranka je to storila in prvostopenjsko sodišče ji je glede tega lahko verjelo. Da je bilo na strani tožeče stranke nadaljnje trditveno in dokazno breme, je jasno. Ni stvar sodišča razlagati, zakaj ni bilo mogoče oblikovati javnih naročil ali v okviru javnega naročila sklopov; tožeča stranka je tista, ki mora v to prepričati sodišče in ne obratno.

50Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja, da naj bi v svoji vlogi z dne 17. 11. 2014 postavila trditve glede drobljenja naročila. Pritožbeno sodišče je vlogo (l. št. 77 in nasl.) prebralo. V tej vlogi konkretnih trditev takšne vrste ni mogoče najti, namreč katere od številnih naročil tožene stranke je bilo tako povezano s kakšnim drugim, da bi morala tožena stranka izpeljati postopek javnega naročanja. Šele na str. 17 do 37 pritožbe tožeča stranka podaja trditve o tem, katera naročila naj bi bila medsebojno tako povezana, da bi moralo biti opravljeno javno naročilo, ali vsaj sklop v okviru naročila. Takšne trditve je tožeča stranka postavila brez vsakega opravičila in torej tudi prepozno (1. odstavek 337. člena ZPP).

51Poleg tega je tožeča stranka vsa plačila odobrila. To je drugi in neodvisni zadostni razlog, ki je sam zase dovolj, da bi tožeča stranka tako ali tako ne mogla uspeti s takšno očitano kršitvijo.

52Prvostopenjsko sodišče je okoliščino, da je vsak od konzorcijskih partnerjev imel svojo lasten finančni načrt razumelo kot pomožen razlog za to, da tožena stranka ni bila dolžna razpisati javnega naročila (prvostopenjska sodba, r. št. 19). Pritožbeno sodišče sicer ne meni, da je takšen razlog odločilen, ker je bil pogodbena stranka tožeče stranke tožena stranka in se je ona zavezala ravnati po ZJN-2. Vendar to tožeči stranki že zato ne more pomagati do uspeha, ker ni zadostila niti trditvenemu, niti dokaznemu bremenu.

53Iz pritožbe ni razvidno (str. 10), ali tožeča stranka trdi, da obstaja kakšna povezava med zatrjevanimi nakupi opreme (v skupni vrednosti 242.878,00 EUR) in t. i. drobljenjem naročil. Zdi se, da ne, čeprav pritožba v istem zelo dolgem odstavku napada odločitev prvostopenjskega sodišča glede drobljenja naročil. Tudi pripravljalna vloga z dne 17. 11. 2014 (l. št. 79) je sestavljena tako. Na takšne očitke je tožena stranka odgovorila v svoji vlogi in jih vse zanikala (l. št. 93). Ali je tožena stranka sploh presegla prag v višini 9 % od od vseh upravičenih stroškov, je bilo tako ali tako nejasno, saj je tožeča stranka prosila za mnenje SVLR in je ta imel deloma drugačno mnenje glede umestitve dela stroškov, kar potem lahko vpliva tudi na samo višino stroškov, ki se lahko umestijo v prej navedeno kvoto. Predvsem pa je bila tožeča stranka tista, ki bi morala toženo stranko opomniti in ji dati naknadni rok, da odpravi napako, ker je ta lahko še vse storila. Vsega tega pa tožeča stranka ni storila, plačila pa je vsa odobrila.

54Tožeča stranka enako kot že v prvostopenjskem postopku tudi še v pritožbi navaja, da naj bi okoliščina, da se je na strani opraviteljev storitev ali dobaviteljev blaga pojavljale isti krog oseb, kazala na to, da bi moralo biti opravljeno javno naročilo. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je navedla le tri: P., A. H. s. p., F. V. s. p. in E. Povezani naj bi bili s temi tremi osebami še dve fizični osebi, ki sta zakoniti zastopnici dveh oziroma treh gospodarskih družb (prvostopenjska sodba, r. št. 20). Že prvostopenjsko sodišče je v zvezi s pojasnilo, da okoliščina, da iz takšnih navedb ni mogoče zanesljivo sklepati, da bi bilo potrebno opraviti javno naročilo. Isti ponudnik pač lahko ponuja zelo različne vrste blaga ali opravlja različne vrste storitev. Tožeča stranka je tista, ki mora trditi in po potrebi dokazati, da je blago ali so storitve medsebojno tako povezane, da je zaradi tega potrebno objaviti javno naročilo. Tožeča stranka vsega ni storila, kot je že bilo pojasnjeno.

55Pritožbeno sodišče se torej v celoti strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka svoje zaveze, opraviti javno naročilo, ni kršila.

KRŠITEV GLEDE STROŠKOV NAJEMA PROSTOROV IN OPREME

56Pritožba na str. 14 in 15 podaja trditve glede tega kršitev v zvezi s stroški najema. To kršitev je prvostopenjsko sodišče ugotovilo (prvostopenjska sodba, r. št. 24). Vendar pa ta kršitev ni razlog za nastanek pravice do odstopa od pogodbe. Tožena stranka je vse račune predložila, iz njih je razvidno tudi trajanje najema. Ne nazadnje to potrjuje celo pritožba sama s svojimi pritožbenimi navedbami. Tožeča stranka je ne glede na to plačilo odobrila. Enako je ravnala glede založniških in tiskarskih storitev. Zaradi odobritve plačila ne more odstopiti od pogodbe. Opozorila na napako ni bilo nobenega, in napaka celo ni bila neodpravljiva. Tožena stranka bi lahko omejila svoj zahtevek in ga deloma uveljavljala kasneje. Poleg tega je po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča tožena stranka predložila le en sam zahtevek (ZZI 1). Predložitev ZZI 2 in ZZI 3 nista v ničemer mogli vplivati na presojo tožeče stranke, kakršno bi ob dovolj skrbnem ravnanju mogla imeti že ob predložitvi prvega zahtevka.

DOMNEVNA KRŠITEV GLEDE SPLETNEGA PORTALA

57Tožeča stranka je očitala kršitev dolžnosti, dati javno naročilo, konkretno le glede naročila za izdelavo spletnega portala (prvostopenjska sodba, r. št. 19). Ali je res bila podana kršitev, je prvostopenjsko sodišče pustilo pravzaprav odprto. Pritožbeno sodišče pa se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da takšna kršitev, celo če bi obstajala, ne opravičuje do odstopa od pogodbe. Tako je presodilo ne le zaradi majhne vrednosti te kršitve v primerjavi s celotno pogodbeno vrednostjo (1,5 %). Obstaja še drugi razlog za takšno presojo. Izdelana sta bila dva portala, eden za toženo stranko in eden za konzorcijskega partnerja R., d. o. o. Plačilo za oba je zahtevala tožena stranka v okviru istega zahtevka za izplačilo, namreč prvega (ZZI 1). Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. Tožeča stranka se je sicer izgovarjala, da je kršitve pogodbe mogla odkriti šele pri pregledu vseh treh zahtevkov za izplačilo. V zvezi z izdelavo obeh spletnih portalov pa je tožeča stranka zahtevala plačilo za oba portala v okviru ZZI 1. Kasneje ni bilo več nobenega zahtevka, v katerem bi tožena stranka zahtevala povrnitev stroškov za izdelavo internetnega portala. Da bi tožeča stranka torej kršitev pogodbe lahko odkrila takoj in ZZI 2 in ZZI 3 nista imela več nobenega pomena, je bilo jasno.

58Tožeča stranka v pritožbi tega celo niti ne izpostavlja, temveč izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča zato, ker naj ne bi upoštevalo vseh kršitev kot celote. Prvostopenjsko sodišče sicer niti ni presojalo, ali je v zvezi s portalom PS sploh bila kršena. Celo če je bila, je temelj za njegovo odločitev ne vsaka s strani tožeče stranke zatrjevana kršitev, temveč le vse tiste, za katere je samo presodilo samo, da bo bile sploh podane. To pa je pravilno.

DOMNEVNA KRŠITEV GLEDE PREREZA STROŠKOV

59Pritožba ima nedvomno prav, da tožena stranka ni predložila zahtevanega prereza stroškov (pregleda nad napravljenimi stroški). Potem pa iz tega sklepa, da je nepravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožeča stranka toženi strani dati dodaten rok zato, ker bi tožena stranka ne mogla odpraviti kršitev ZJN-2.

60Takšno sklepanje je napravljeno mimo določb same PS. Kršitve ZJN-2 so, kolikor jih je bilo sploh ugotovljenih, samostojen vzrok za morebitne pravne posledice. Kakšno je pravno mnenje pritožbenega sodišča glede njih je že bilo obrazloženo v predhodnih delih te sodbe. Sama predložitev prereza stroškov pa je bila samostojna obveznost (6. odstavek 12. člena PS). Kršitev te obveznosti je bila lahko storjena tudi neodvisno od drugih kršitev obveznosti. Tožeča stranka bi morala dati naknadni rok, če bi bila hotela odstopiti od pogodbe na tem pravnem temelju. Ker tega ni storila, ni bila na temelju te kršitve upravičena do odstopa od pogodbe, ne glede na to, da tožena stranka ni predložila zahtevanega prereza stroškov nikoli. Protislovno je tudi razlogovanje same pritožbe in je bilo prav takšno tudi ravnanje tožeče stranke. Po eni strani trdi, da nepravilnosti ni bilo mogoče odpraviti (pritožba, str. 39 spodaj), po drugi strani pa sama navaja, da je toženo stranko večkrat pozvala h predložitvi prereza stroškov. Zakaj je tako ravnala, če naj bi napake tožena stranka sploh ne mogla odpraviti, pritožbeno sodišče ni moglo dognati. Samostojen razlog za odstop vsekakor ni mogla biti opustitev predložitve prereza stroškov, saj to ni bilo nemogoče in tožeča stranka ni dala glede tega nobenega naknadnega roka in je tudi ni opozorila na kršitev. Povsem drugo vprašanje pa je, ali je sploh prišlo do kršitev pri načinu porabe denarja in ali bi bilo mogoče te kršitve odpraviti. To pa s prerezom samim ni neposredno povezano, temveč s porabo denarja. O teh pritožbenih navedbah pa se je pritožbeno sodišče že izreklo na drugem mestu.

IZPODBIJANJE DOKAZNE OCENE

61Pritožba na str. 37 izpodbija dokazno oceno glede opomina glede kršitev. Pritožba se sklicuje na zapisnik sestanka z dne 5. 1. 2011.

62Prvostopenjsko sodišče svoje ugotovitve glede opomina ni hotelo opreti na zapisnike sestankov. Sestanki pa so bili trije, 5. 1. 2011, 8. 6. 2011 in 4. 7. 2011. Razlog je bil, da so bili zapisniki vsi napisani naknadno, in sicer 1. 12. 2011. Med strankama je obstajal tudi spor o vsebini sestankov in vsebini zapisnikov sestankov. Zapisniki so bili zapisani takrat, ko vsebina sestanka ni bila več sveže v spominu prisotnih. Zapisniki so bili sestavljeni približno 11, 5 mesecev in pol in 5 mesecev po samem sestanku, zato se je z razlogi prvostopenjskega sodišča in oceno dokazne vrednosti zapisnikov mogoče le strinjati. Odločilni so bili torej izidi zaslišanja in izpovedi prič A. V. K., M. K., S. L. V. in D. J. Izid tega zaslišanja pa je bil, da na prvem sestanku (5. 1. 2011) tožeča stranka toženo stranko ni opozorila na nobeno kršitev ZJN-2, temveč zgolj na splošno na dolžnost spoštovanja ZJN-2. Iz izpovedi priče M. K. (l. št. 263) o sestanku 4. 7. 2011 sicer izhaja, da med strankama ni bilo soglasja glede umestitve stroškov za nakup strokovnih gradiv in podpornega materiala, kar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo (prvostopenjska sodba, r. št. 14). Prvostopenjsko sodišče sicer ni povsem zanikalo, da je tožeča stranka opozorila dala (vsaj na sestankih 8. 6. in 4. 7. 2011), toda ta opozorila niso bila konkretna in se niso nanašala na „posamezne konkretne kršitve pogodbe“. Takšen je tudi stališče pritožbenega sodišča po branju zapisnika o zaslišanju priče M. K. Da tožeča stranka nikoli ni postavila naknadnega roka za odpravo napak, pa pritožba niti ne izpodbija. Tožeča stranka je nasprotno očitno celo sama računala s tem, da so napake glede opreme odpravljive. Če ne bi bilo tako, ne bi njen nasvet toženi stranki, naj popravi finančni načrt, ne imel nobenega smisla.

63Pritožba tudi meni, da je sodišče prezrlo „pričanje določenih prič (npr. A. P.), ki so izpovedale, da so bile kršitve tožene stranke takšne narave, da jih ni mogoče sanirati z določitvijo dodatnega roka. Zakaj sodišče izpovedbe navedene priče ni upoštevalo in kako je njeno izpovedbo ocenilo v povezavi z izpovedbo drugih prič …. iz obrazložitve ne izhaja.“ Podobnih očitkov je raztresenih po pritožbi še nekaj. Nanje ni težko odgovoriti: priče se zaslišijo zato, da se dajo podatki o dejstvih, ki se dokazujejo (2. odstavek 229. člena ZPP). Njihova pravna mnenja so nezavezujoča in kot takšna nepomembna. Pravilna uporaba materialnega prava je dolžnost sodišča. Odločitev o pravnih posledicah posameznih kršitev, če so sploh obstajale, je stvar sodne presoje. Iz prav tega razloga sodišču tudi ni bilo potrebno oceniti mnenja A. P., za kar pritožnica meni, da bi bilo prvostopenjsko sodišče dolžno storiti, pritožbeno sodišče pa ne (str. 38).

64Ne drži tudi, da sodišče ni obrazložilo, na temelju katerega dokaza je sklepalo, da je predstavnik SVLR menil, da so stroški za didaktične pripomočke lahko umeščeni med stroške nakupa strokovnih gradiv in podpornih materialov (pritožba str. 38). To je prvostopenjsko sodišče storilo v sodbi, r. št. 27 (na str. 16). Navedlo je listino, iz katere je črpalo to svoje spoznanje (priloga A96). V svoji sodbi je tudi sicer pravilno povzelo vsebino listine, ki jo je predložila tožeča stranka (gl. str. 2 in 3 navedene listine).

65Pritožbeno sodišče želi še enkrat obrazložiti, da je tožeča stranka Republika Slovenija. V tej zadevi sta se očitno posvetovali dve telesi, od katerih pa nobeno nima samostojne pravne osebnosti: ministrstvo in SVLR. Očitno je bilo, da niti organi znotraj tožeče stranke niso bili enotnega mnenja glede tega, kako umeščati nekatere stroške – in ali so posledično upravičeni ali ne. Če že sama tožeča stranka glede tega ni prepričana, ni prav nič jasno, kako naj potem ravna tožena stranka, da ne bo kršila pogodbe. Negativnih posledic nesoglasij znotraj tožeče stranke tožena stranka pač ne sme nositi.

66Očitno se tožena stranka tudi še po drugem sestanku (8. 6. 2011) ni strinjala z mnenjem tožeče stranke glede umestitve posameznih stroškov. Na zadnjem (tretjem) sestanku je torej tožena stranka prejela pisne smernice (4. 7. 2011). Pritožba na str. 38 meni, da naj bi zato ne bilo res, da je SVLR menila, da če se predmeti za katere tožeča stranka meni, da so oprema, uporabljeni na projektu kot didaktični pripomoček, teh stroškov ni potrebno umestiti med opremo. Na temelju česa bi bilo mogoče napraviti takšen sklep, pritožbeno sodišče ne more dognati. Očitno je SVLR imela drugačno stališče kot ministrstvo. Tožena stranka pa se z mnenjem ministrstva ni strinjala niti po končanem drugem sestanku. Lahko je imela prav, ali pa tudi ne. Prvostopenjsko sodišče tega ni niti presojalo, ker ni bilo potrebno.

67Če je tožeča stranka hotela doseči razvezo pogodbe, bi morala pač dati pozvati k odpravi kršitve in dati dodatni rok za predložitev prereza stroškov. Če ta ne bi bil predložen, bi lahko odstopila od pogodbe. Enako mi morala ravnati tožeča stranka tudi, če bi menila, da se tožena stranka ni držala navodil Ministrstva za šolstvo in šport. Dodatnega roka pa ni dala niti ni pozvala k odpravi kršitve. Če je bilo iz samih zahtev za plačilo stroškov razvidno, da so zahtevki neutemeljeni, ali zgolj nepravilno opredeljeni, pa je tožeča stranka imelo vso pravico, že prej zavrniti plačilo in zahtevati popravo napak.

68Nič od tega dvojega ni storila. O čem prvostopenjsko sodišče ni sledilo izpovedim prič K. in L. V., pa pritožba tako ali tako ne navaja. Če so te izrazile svoje pravno mnenja, mu sodišče tako ali tako ni bilo dolžno slediti.

STROŠKI POSTOPKA

69Toženo stranko in oba stranska intervenienta je zastopala ista odvetniška družba. Odgovor na pritožbo je vložila v imenu vseh treh oseb. Tožena stranka in intervenienta bodo morali zato svojemu pooblaščencu plačati nagrado za odgovor na pritožbo, zvišano za dodatek zaradi zastopanja več oseb. Po tar. št. 1200 ZOdvT znaša količnik pribitka 0,6. Nagrade za odvetnika znaša po tar. št. 3210 ZOdvT skupaj 4.920 EUR. Zahtevan je bil manjši pribitek kot ga sicer predvideva ZOdvT, in sicer le 1.845,00 EUR. Nasprotniki pritožnice so poleg tega upravičeni tudi do povrnitve 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in do DDV od vsote prej navedenih zneskov, skupaj do 8.277,70 EUR.

70Nasprotniki pritožnice so trije. Obveznost tožeče stranke je denarna in kot takšna deljiva (1. odstavek 393. člena OZ). Vložniki odgovora na pritožbo so trije (tožena stranka in oba stranska intervenienta). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da mora tožeča stranka vsakemu vlagatelju odgovora na tožbo povrniti 1/3 stroškov, torej 2.759,23 EUR (2. odstavek 393. člena OZ). Razlika v višini 0,01 EUR do zneska 8.277,70 EUR je nastala zaradi zaokroževanja zneskov.

71Te zneske bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.