106. člen OZ

To, da tožnica nima namena odpraviti napake, bi sicer bilo pravno lahko odločilno (po 106. členu OZ, na katerega se pritožnica sklicuje, lahko namreč upnik odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, "če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil"). Vendar pa bi toženka za možnost uspeha s svojo pritožbo v njej morala tudi natančno pokazati, da je to zatrjevala že pred sodiščem prve stopnje (v kateri vlogi; na katerem naroku), pa da je bila glede tega preslišana.

V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov. Skladno s tem načelom veljavna zakonodaja ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami in slednjim ni mogoče pripisati večje dokazne teže. Peti odstavek 111. člena OZ ne "govori" (več) o zamudnih obrestih, kar kaže, da ima zakon v mislih druge in ne zamudne obresti. Pravilo je treba razlagati tako, da je stranka, ki vrača prejeta plačila, za čas od prejema plačila do razveze pogodbe dolžna plačati obresti, ki so primerno nadomestilo za doseženo korist, ki je v uporabi tujega kapitala. Trditveno in dokazno breme glede obstoja takšne koristi je na strani tistega, ki njeno vrnitev uveljavlja.

V primeru napake, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno ali izvršeno v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, mora naročnik primarno uveljaviti zahtevek za odpravo napake in podjemniku določiti primeren rok za odpravo napake. Druge jamčevalne zahtevke (odprava napake na podjemnikove stroške, sorazmerno znižanje plačila, odstop od pogodbe) lahko naročnik uveljavlja samo, če podjemnik v primernem roku napake ni odpravil. Naročnik pa ni dolžan podjemniku dati primernega roka, da napako odpravi, če je očitno, da podjemnik tudi v tem dodatnem roku napake ne bo odpravil. Iz konkretiziranih pritožbenih navedb je razvidno, da pritožnica v resnici izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar v sporih majhne vrednosti ni dopustno.

Pritožbeno stališče, po katerem je v sporih majhne vrednosti mogoče na prvem naroku podajati dokazne predloge, je napačno. S pritožbenimi navedbami toženka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno.

Zamudna sodba temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Posledično tožena stranka po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Za presojo aktivne legitimacije upnika je pomembno stanje verjetno izkazane terjatve, s katero upnik izkazuje svojo aktivno legitimacijo, to dejstvo pa mora obstajati ves čas postopka. Če dolžnik po vložitvi predloga terjatev plača, upnik ne izgubi aktivne legitimacije, če verjetno izkaže tudi druge terjatve do dolžnika, in to ne glede na to, ali so te terjatve dospele pozneje. Za presojo je ključen / presečen trenutek zaključek naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, to pa pomeni, da je ključno vprašanje, ali so ob zaključku naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom izpolnjeni zakonski pogoji, torej verjetno izkazana terjatev ter zamuda s plačilom te terjatve več kot dva meseca.

Sodišče je verjeten obstoj terjatve iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti oprlo na ugotovitev, da izjava prve toženke v dopisu z dne 31. 8. 2021 potrjuje, da ne bo več izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti. V skladu s 106. členom OZ je tak dopis pravilno štelo kot ravnanje, iz katerega je jasno, da prva toženka svojih pogodbenih obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. V posledici nastopa takšnih okoliščin ima upnik pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi dolžniku dal primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Z odstopom od pogodbe upnik pridobi (odškodninsko) terjatev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti. Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi sodišču omogoča, da lahko o verjetnem obstoju relevantnih dejstev sklepa že na podlagi drugih, manj prepričljivih dokaznih sredstev od postavitve sodnega izvedenca. Dokazne listine tožnic niso brez dokazne vrednosti, kot trdi prva toženka. Še zlasti, če prva toženka zoper vsebino njihovih postavk ne poda nobenih konkretnih ugovorov in jim vnaprej odreka dokazno vrednost zgolj iz razlogov, ker izvirajo iz sfere tožnic, so brez podpisa in ne v

Drži sicer, kar izpostavlja pritožba, da v obligacijskih razmerjih velja načelo dispozitivnosti in načelo prostega urejanja razmerij, ne drži pa, da v konkretnem primeru vsebina 16. člena pogodbe ne narekuje hkratne uporabe določb OZ o (dodatnih) pogojih za odstop od pogodbe. Citirano pogodbeno določilo vsebuje zgolj navedbo krivdnih razlogov, zaradi katerih je dovoljen odstop naročnika od pogodbe, ni pa v njem pojasnjeno, pod kakšnimi pogoji oziroma po kakšnem postopku lahko naročnik od sklenjene pogodbe veljavno odstopi. V tej zvezi ni sprejemljivo pritožbeno stališče, ki ga je mogoče ubesediti, da če "nič dodatno ni zapisano, potem velja, da za odstop od pogodbe ni dodatnih predpostavk". Le, če bi bilo v 16. členu Pogodbe z dne 31. 7. 2013 izrecno določeno, da lahko naročnik od pogodbe v primeru krivdnih razlogov odstopi, ne da bi izvajalcu del postavil dodatni rok za odpravo napak, v zvezi s tem ne bi bilo treba upoštevati določb OZ.

V primeru, če je ta terjatev zastarala, kot je v obravnavanem primeru že pravnomočno razsojeno, ostaja kupcu edina možnost, da uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Če mu te pravice ne bi priznali, bi nastal hibridni pravni položaj. Prodajalec kot zemljiškoknjižni lastnik, ne bi uspel z vindikacijskim zahtevkom zoper kupca, ker bi kupec lahko odklonil izročitev nepremičnine na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, ki mu daje pravico do posesti. S tem bi kupec ohranil posest nepremičnine, ne bi pa imel lastninske pravice na nepremičnini, prodajalec, ki pa bi ohranil lastninsko pravico, ne bi pa imel pravice do posesti. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo primarni zahtevek tožnika na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do (ne)utemeljenosti tega dela odločitve, pojasnjuje pa, da bi pogoj sočasne izpolnitve sodišče prve stopnje lahko vključilo v izrek sodbe, če bi ugodilo primarnemu zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo lastninsko pravico izvorno - na podlagi pripopsestvovanja, je zmotna odločitev v delu, v katerem je tožniku naložilo, d

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iztek roka za izpolnitev pogojev ni nudil podlage za toženkin odstop od pogodbe. V pogodbah je bila dogovorjena pravica banke, da kadarkoli po nastanku in med trajanjem dogodka kršitve z obvestilom kreditojemalcu razglasi takojšnjo zapadlost (četrti odstavek X. točke). Družba je bila seznanjena s kršitvami, ki jih je ugotovila toženka. V obvestilu je bilo tudi navedeno, da kršitve predstavljajo odpovedni razlog.

Glede na potek dogodkov, kot so ugotovljeni s strani prvostopenjskega sodišča, je utemeljeno sklepati, da ni bilo pričakovati izpolnitve niti v primeru postavitve dodatnega primernega roka s strani toženke. Zato toženkino ravnanje, ko se na ponudbo za zaposlitev, ki je bila dana po 9 mesecih, ni odzvala, dejansko predstavlja konkludenten odstop od pogodbe. Toženka je bila tako prosta obveznosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi, vendar navedeno ne pomeni, da je bila prosta tudi obveznosti vračila prejetih denarnih sredstev.

Višje sodišče je ugotovilo (glej točki 46 in 47 obrazložitve te sodbe), da toženka tožnice o tej kršitvi oziroma neizpolnitvi Pogodbe (o neizročitvi pobranega denarja oziroma o prisvajanju gotovine) ni obvestila oziroma ji ni postavila primernega roka za odpravo napake (105. člen OZ) ter da tudi ni izpolnjen dejanski stan iz 106. oziroma 107. člena OZ. Odstop od Pogodbe zato tudi na podlagi te kršitve ni utemeljen. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do toženkinega dokaznega gradiva. Pritožnica sicer v točki 12 pritožbe navaja, do katerih dokazov naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, vendar pa pri tem ne pojasni, na katera pravno odločilna dejstva se ti dokazi nanašajo. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen (medtem ko se zgolj višina prepušča odločitvi s končno sodbo). Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk (nedopustno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost in škoda), njen

Gre za vprašanje vzroka in posledice, pri čemer je povsem življenjsko logično, da izguba moči motorja ne more biti vzrok (napaka), temveč je lahko le posledica (simptom) okvare (napake) določenega mehanskega dela v vozilu. Kadar je predmet podjemne pogodbe popravilo stvari, lahko pogodbeni stranki določita lastnosti posla, ki se ga podjemnik zaveže opraviti bodisi tako, da določita vrsto okvare, ki se jo podjemnik zaveže odpraviti bodisi tako, da se podjemnik zaveže opraviti vse (morebitne) okvare, da bo stvar pravilno delovala. Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka (pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja).

Tožnica je prejela pisno izvedensko mnenje z možnostjo podajanja pripomb, ki jih je podala, in je aktivno sodelovala na naroku, na katerem je bil sodni izvedenec zaslišan. Če si ob tem ni pomagala z angažiranjem svojega strokovnega pomočnika, to ni krivda sodišča prve stopnje, ampak same tožnice. ZPP tudi ne pozna soočenja sodnega izvedenca s predlagano (izvedeno) pričo in zaslišanja nekakšne dodatne priče, še posebej ne v primeru, ko je izvedenska ekspertiza jasna, razumljiva in logična (to je v primeru, ko ena stranka izraža le svoje nestrinjanje z izvedenskim delom). Pogodba ima povsem drugačno vsebino, in sicer je najemnina obravnavana posebej in njeno neplačilo je izrecno dogovorjeno kot razlog za odpoved, medtem ko je o dolžnosti plačila obratovalnih stroškov s strani toženke mogoče sklepati le na podlagi razlage 13. člena pogodbe, da najemodajalka teh stroškov ne krije. Plačevanje obratovalnih stroškov je torej ločena obveznost od najemnine oziroma postranska obveznost po najemni pogodbi. ZPSPP v 28. členu (in OZ pri zakupni pogodbi) kot razlog za odpoved določa izrecno le neplačevanje najemnine (po OZ zakupnine), medtem ko je Stanovanjski zakon (SZ-1), ki se v konk

Določba drugega odstavka 628. člena OZ dopušča naročniku odstop od podjemne pogodbe pred iztekom roka, četudi rok ni bil bistvena sestavina pogodbe. Takšen odstop je možen ob okoliščinah nastopa "take zamude" (ta besedna zveza se nanaša na prvi odstavek 628. člena OZ, ki govori o zamudi z začetkom ali dovršitvijo posla), iz katere je očitno, da podjemnik posla ne bo pravočasno končal, in zaradi katere naročnik očitno nima več interesa za izpolnitev pogodbe. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je bil primeren rok za izpolnitev pogodbene obveznosti v okoliščinah obravnavane zadeve približno dva meseca, in ker je ugotovilo, da je tožeča stranka 14. 2. 2018 še izkazovala interes, da tožena stranka svojo pogodbeno obveznost izpolni, ne more držati, da je tožeča stranka že naslednji dan veljavno odstopila od podjemne pogodbe, ker naj bi bila tedaj tožena stranka v taki zamudi, da je bilo očitno, da obveznosti v primernem roku dveh mesecev ne bo izpolnila.

Prenos poslovnega deleža od odsvojitelja na pridobitelja je izvršen z izvedbo razpolagalnega pravnega posla, tj. s pogodbo o prenosu poslovnega deleža, sklenjeno v obliki notarskega zapisa, po določbi tretjega odstavka 481. člena ZGD. Vpis prenosa poslovnega deleža v sodni register ni predpostavka za začetek učinkovanja tega prenosa in torej vpis tega prenosa v sodni register nima oblikovalnih učinkov. 482. člen ZGD-1 ureja položaj odsvojitelja in pridobitelja poslovnega deleža v razmerju do družbe. Ureja torej (le) notranja (to je korporacijska) razmerja med družbo in njenimi družbeniki.

Tožnikov poziv tožencu, da tožniku plača vrednost obnovitvenih del, se šteje kot odstop od pogodbe, ker je zahteval vrnitev tistega, kar je prej izpolnil, toženec pa svojega dela obveznosti ni izpolnil oziroma ne namerava izpolniti. Izjava o odstopu od pogodbe brez naknadnega roka se lahko da izrecno, mogoče pa je od pogodbe odstopiti tudi s konkludentnimi dejanji. Če je pogodbena stranka že izpolnila svojo obveznosti, se lahko šteje, da želi odstopiti od pogodbe, če zahteva vrnitev tistega, kar je sama prej izpolnila. Upnik lahko odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil.

Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. O tem se je sodišče v konkretnem primeru lahko prepričalo na podlagi SMS korespondence med pravdnima strankama, iz katere izhaja, da je toženec tožniku sam potrdil, da je prejeti denar že porabil oziroma ga nima več. Ker ni niti zatrjeval niti dokazoval, da ima kakšno drugo vrednejše premoženje, za obravnavane gozdne parcele pa je grozil, da jih bo prodal drugim, je ugotovljena brezposelnost toženca le še dodatna okoliščina, ki ob konkretno izkazanem razpolaganju s premoženjem dodatno potrjuje pravilnost presoje o izkazani subjektivni nevarnosti na strani toženca.

Očitek toženke o napačni uporabi materialnega prava, na kar sodišče druge stopnje pazi tudi po uradni dolžnosti, je utemeljen. Obveznosti leasingojemalca in leasingodajalca (tudi za primer odstopa od pogodbe) sta pravdni stranki dogovorili v pogodbi, katere sestavni del so tudi splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu št. 001. Tako je v točki VII.2.2. splošnih pogojev, na katero toženka opozarja v pritožbi, določeno, da lahko leasingojemalec, ki je fizična oseba, s pisno izjavo odstopi od pogodbe brez navedbe razloga tudi, kadar je leasing že koristil, in sicer v štirinajstih dneh od dneva sklenitve pogodbe oziroma od dneva, ko prejme vse informacije, ki jih mora v skladu z zakonom, ki ureja potrošniške kredite, vsebovati pogodba, če je ta dan poznejši kot dan sklenitve pogodbe. Pri povezani pogodbi se lahko rok za odstop od pogodbe na izrecno zahtevo leasingojemalca skrajša na tri dni, pri čemer se šteje, da je leasingojemalec začel koristiti leasing, ko je podpisal prevzemni zapisnik oziroma, ko mu je bil dobavljen predmet leasinga. Če leasingojemalec, ki je fizična oseba, uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe po koriščenju leasinga, mora leasingodajalcu plačati glavnico