107. člen OZ

Kolikor je nasprotnica zavarovanja do A. in B. A. imela terjatev, je bila prisilna uveljavitev te terjatve - za razliko od zgolj zastave, ki je bila po skupnem namenu pogodbenikov v funkciji prodaje deležev - objektivno v nasprotju s ciljem Pogodbe, da se deleža A. in B. A. prodata večinskemu družbeniku. To pa se lahko prilega ravnanju pogodbenika, po katerem je v smislu 107. člena OZ očitno, da ne bo izpolnil svoje obveznosti iz pogodbe.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pritožničinih trditev, da je nasprotnica zavarovanja prodajo poslovnih deležev, h kateri se je zavezala prizadevati, ovirala, ko je zoper svoja sopogodbenika predlagala izvršbo in z njo dosegla zastavno pravico na njunem deležu v družbi F. Dejstva iz tega sklopa, če so verjetna, bi lahko bila pomembna (v odvisnosti tudi od procesnega gradiva, ki ga je v svojo obrambo uveljavljala nasprotnica zavarovanja) s stališča 107. člena OZ, po katerem je dopusten takojšen odstop od pogodbe, če je iz sopogodbenikovega ravnanja očitno, da je ne bo izpolnil. Neoporekanje nezatrjevanim (oz. nekonkretno zatrjevanim) dejstvom ne more zasnovati dejanske podlage za sodno odločbo. Na splošno v postopku zavarovanja ni nujno (tako kot v pravdi) izčrpati vse dokazne ponudbe glede odločilnih dejstev; tipično bodo imeli "likvidnejši" listinski dokazi prednost, glede na naravo (zatrjevanega) spornega razmerja pa je včasih treba poseči tudi po personalnih dokazih, vendar niti v tem okviru ni treba izvesti vseh zaslišanj, pač pa se omejiti na tista, ki glede na zatrjevane okoliščine primera obetajo najkakovostnejše ugotovitve (prednost imajo osebe, ki so

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Za presojo aktivne legitimacije upnika je pomembno stanje verjetno izkazane terjatve, s katero upnik izkazuje svojo aktivno legitimacijo, to dejstvo pa mora obstajati ves čas postopka. Če dolžnik po vložitvi predloga terjatev plača, upnik ne izgubi aktivne legitimacije, če verjetno izkaže tudi druge terjatve do dolžnika, in to ne glede na to, ali so te terjatve dospele pozneje. Za presojo je ključen / presečen trenutek zaključek naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, to pa pomeni, da je ključno vprašanje, ali so ob zaključku naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom izpolnjeni zakonski pogoji, torej verjetno izkazana terjatev ter zamuda s plačilom te terjatve več kot dva meseca.

V primeru, če je ta terjatev zastarala, kot je v obravnavanem primeru že pravnomočno razsojeno, ostaja kupcu edina možnost, da uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Če mu te pravice ne bi priznali, bi nastal hibridni pravni položaj. Prodajalec kot zemljiškoknjižni lastnik, ne bi uspel z vindikacijskim zahtevkom zoper kupca, ker bi kupec lahko odklonil izročitev nepremičnine na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, ki mu daje pravico do posesti. S tem bi kupec ohranil posest nepremičnine, ne bi pa imel lastninske pravice na nepremičnini, prodajalec, ki pa bi ohranil lastninsko pravico, ne bi pa imel pravice do posesti. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo primarni zahtevek tožnika na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do (ne)utemeljenosti tega dela odločitve, pojasnjuje pa, da bi pogoj sočasne izpolnitve sodišče prve stopnje lahko vključilo v izrek sodbe, če bi ugodilo primarnemu zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo lastninsko pravico izvorno - na podlagi pripopsestvovanja, je zmotna odločitev v delu, v katerem je tožniku naložilo, d

Višje sodišče je ugotovilo (glej točki 46 in 47 obrazložitve te sodbe), da toženka tožnice o tej kršitvi oziroma neizpolnitvi Pogodbe (o neizročitvi pobranega denarja oziroma o prisvajanju gotovine) ni obvestila oziroma ji ni postavila primernega roka za odpravo napake (105. člen OZ) ter da tudi ni izpolnjen dejanski stan iz 106. oziroma 107. člena OZ. Odstop od Pogodbe zato tudi na podlagi te kršitve ni utemeljen. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do toženkinega dokaznega gradiva. Pritožnica sicer v točki 12 pritožbe navaja, do katerih dokazov naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, vendar pa pri tem ne pojasni, na katera pravno odločilna dejstva se ti dokazi nanašajo. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen (medtem ko se zgolj višina prepušča odločitvi s končno sodbo). Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk (nedopustno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost in škoda), njen

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Očitek toženke o napačni uporabi materialnega prava, na kar sodišče druge stopnje pazi tudi po uradni dolžnosti, je utemeljen. Obveznosti leasingojemalca in leasingodajalca (tudi za primer odstopa od pogodbe) sta pravdni stranki dogovorili v pogodbi, katere sestavni del so tudi splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu št. 001. Tako je v točki VII.2.2. splošnih pogojev, na katero toženka opozarja v pritožbi, določeno, da lahko leasingojemalec, ki je fizična oseba, s pisno izjavo odstopi od pogodbe brez navedbe razloga tudi, kadar je leasing že koristil, in sicer v štirinajstih dneh od dneva sklenitve pogodbe oziroma od dneva, ko prejme vse informacije, ki jih mora v skladu z zakonom, ki ureja potrošniške kredite, vsebovati pogodba, če je ta dan poznejši kot dan sklenitve pogodbe. Pri povezani pogodbi se lahko rok za odstop od pogodbe na izrecno zahtevo leasingojemalca skrajša na tri dni, pri čemer se šteje, da je leasingojemalec začel koristiti leasing, ko je podpisal prevzemni zapisnik oziroma, ko mu je bil dobavljen predmet leasinga. Če leasingojemalec, ki je fizična oseba, uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe po koriščenju leasinga, mora leasingodajalcu plačati glavnico

Pri prodaji zemljišča skladno z ZKZ velja, da je pogodba sklenjena s prejemom izjave o sprejemu ponudbe, vendar ob dodatnem pogoju odobritve s strani pristojne upravne enote. Ker je torej za veljavnost takšne pogodbe določena naknadna odobritev pristojne upravne enote, je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena pod odložnim pogojem te odobritve (19. člen, tretji odstavek 21. člena in 22. člen ZKZ). Z iztekom roka za sprejem ponudbe je torej sklenjenih toliko zavezovalnih pravnih poslov za prodajo ponujenega kmetijskega zemljišča, kolikor predkupnih upravičencev je pravočasno sprejelo objavljeno ponudbo s predpisano vsebino, vsi pa pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojnega upravnega organa. V predmetni zadevi se odložni pogoj še ni izpolnil, saj upravna enota še ni odobrila pravnega posla med pravdnima strankama. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, je posledica odložnega pogoja, da učinek pogodbe še ni nastopil. Učinek bo nastopil, ko bo izpolnjen odložni pogoj. Do uresničitve pogoja pa pogodba stranki zavezuje v pomenu, da nobena od njiju ne more odstopiti od pogodbe le z enostransko izjavo. Navedeno stališče dodatno utemeljuje okoliščina, da

Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, sme druga stranka po lastni izbiri bodisi zahtevati izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, in povrnitev škode, aro pa všteti v odškodnino ali vrniti, bodisi se zadovoljiti s prejeto aro (prvi odstavek 65. člena OZ). Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, bodisi povrnitev škode in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are (drugi odstavek 65. člena OZ). Za neizpolnitev predpogodbe oziroma za to, da ni prišlo do sklenitve glavne pogodbe, odgovoren toženec, ki je prejel aro 10.000,00 EUR. Tožnik ima pravico zahtevati vrnitev dvojne are. Ker je bilo 10.000,00 EUR že nesporno vrnjenih, mu toženec dolguje še 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

Čeprav je toženki gotovo mogoče očitati neskrbno ravnanje glede obveščanja, pa je sklad s tem, ko se je o stanju njenega študija sam pozanimal pri univerzi, sam saniral njeno kršitev oziroma dosegel namen, ki ga je obveznost obveščanja zasledovala. Nato pa je bil dolžan tako pridobljeno informacijo ponovno ovrednotiti v luči javnega interesa. Pri tem je težko sprejemljiva teza, da ne bi bilo več v javnem interesu vztrajati pri pogodbi, katere glavni pogodbeni smoter bi bil z veliko verjetnostjo uresničen čez manj kot mesec dni. Toženkino dolžnost, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti in se za dogovorjeni čas tudi zaposli v RS, je zato treba presojati od trenutka, ko je bilo dokončno razjasnjeno, ali je tožnik od pogodbe veljavno odstopil, torej od trenutka konca te pravde. Toženka ima še vedno pravico in dolžnost, da svojo preostalo obveznost izpolni in vse dotlej, dokler se ne izteče rok za njeno izpolnitev, tožnik še ne more terjati vračila štipendije.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo, da je sicer bila pogodba sestavljena kot taka, da je rok izpolnitev bistvena sestavina pogodbe. V tem primeru pa je tožena stranka sama ravnala v skladu z določbo 105. člena OZ, ko je tožeči stranki dala dodaten rok za izpolnitev obveznosti. Bila pa je upravičena do odstopa od pogodbe v skladu s tretjim odstavkom 105. člena OZ, saj dolžnik svoje obveznosti plačila drugega obroka kupnine ni izpolnil niti v dodatnem roku. Ne glede na samo določilo o fiksnosti pogodbe in ravnanju tožene stranke z dodatnim rokom za izpolnitev tožnice pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka drugo(e) pravno podlago(e) za odstop od pogodbe. Dejansko stanje (ki ga je glede težav s pridobivanje gradbenega dovoljenja in sredstev za kupnino navajala tudi pritožnica sama), je takšno, da je imela tožeča stranka težave s pridobivanjem denarnih sredstev za kupnino in da je bil odstop od pogodbe tožene stranke upravičen tudi v skladu s 106. členom OZ, ki določa, da upnik lahko odstopi od pogodbe, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku in v skladu s 107. členom OZ, če je pred iztekom

Kolikor pritožba meni, da tožeča stranka nekaterih trditev in dokaznih listin, ki jih je podala in predložila tožena stranka, ni prerekala in da bi jih sodišče prve stopnje moralo šteti kot resnične, pa jih ni, pa takšen pritožbeni očitek pomeni ali očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe ali pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja, oba pritožbena razloga pa sta v sporu majhne vrednosti nedovoljena pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pogodbeno razmerje med pravdnima strankam prenehalo, ker je tožeča stranka bila prisiljena odstopiti od pogodbe, kar je bistveno v sporni zadevi, zgolj pravna kvalifikacija pa na takšen pravilni zaključek ne vpliva. Sodišče prve stopnje bi moralo zaključiti, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe, ker je postala izpolnitev obveznosti tožene stranke nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja tožena stranka (izsiljevanje) (določba tretjega odstavka 117. člena OZ).

Če bi se pokazalo, da je imela toženka na podlagi navedene določbe pravico, da v določenih primerih odstopi od pogodbe, da je podan eden od v pogodbi predvidenih primerov in da je toženka odstopno upravičenje uresničila, bi to pomenilo, da drugi tožnik ni upravičen do plačila za delo, ki ga ni opravil. Pritožnica tako utemeljeno uveljavlja, da je podan dvom o pravilnosti ugotovljenega odločilnega dejstva.

Prepričljiva je razlaga sodišča, da je temeljno načelo - načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev kršeno v primeru, da bi upoštevali razumevanje toženke, da je v roku dveh let bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje in je s tem pogoju tega člena zadoščeno in lahko toženka pano postavi kadarkoli želi, tožnika pa zaradi določbe v 6. členu pogodbe, da najemno razmerje prične teči naslednji mesec po postavitvi reklamnega panoja, samo čakata, kdaj bo pano postavljen, ne da bi za to prejela plačilo, saj vrednost njunih dajatev tako ni ne vzajemna in ne enaka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nepostavitev reklamnega panoja, glede na 6. člen pogodbe, ki je privedel do situacije, da toženki zaradi tega dejstva vse do danes ne nalaga plačila niti ene najemnine, pomeni kršitev namena najemne pogodbe, ki je odplačno zagotavljati možnost rabe stvari, in nasprotuje samemu namenu najemne pogodbe.

Iz določila 107. člena OZ izhaja, da lahko stranka odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode, če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da druga stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da se to določilo uporablja tako za fiksne kot nefiksne pravne posle. Vendar pa je pri načinu odstopa od pogodbe bistvena razlika, ali gre za fiksen ali nefiksen pravni posel. V primeru nefiksnega pravnega posla je namreč treba upoštevati, da ima dolžnik po zapadlosti pravico do dodatnega primernega roka, v katerem lahko še veljavno izpolni svoje obveznosti, upnik pa je dolžan takšno izpolnitev sprejeti (prvi in drugi odstavek 105. člena OZ). To podaljšanje je treba v skladu s pravno teorijo in sodno prakso upoštevati tudi pri odstopu od pogodbe pred iztekom pogodbenega roka. To pomeni, da je v primeru nefiksnega pravnega posla mogoče veljavno odstopiti od pogodbe po 107. členu OZ le, če je iz okoliščin primera v trenutku odstopa očitno, da dolžnik tudi v primernem dodatnem roku svojih pogodbenih obveznosti ne bi izpolnil. Tožena stranka je neutemeljeno odstopila od Pogodbe in s tem preprečila tožeči stranki izpolnit

V primeru, ko tožena stranka poda pobotni ugovor in je njena terjatev le delno utemeljena, mora sodišče odločiti tudi, v katerem delu oziroma v kakšni višini v pobot uveljavljena terjatev ni utemeljena. Zastaranje terjatve na plačilo del iz gradbene pogodbe začne teči prvi dan po dnevu, ko je lahko izvajalec del zahteval izplačilo na podlagi končnega obračuna, ne glede na to, ali je bilo dogovorjeno izplačilo z začasnimi situacijami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v 11. členu Pogodbe sicer res za odstop od Pogodbe izvajalca (tožeče stranke) predviden le en razlog in sicer, če naročnik ne potrdi ali ne zavrne začasnih situacij v skladu s Pogodbo. Vendar pa slednje po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da od Pogodbe ni bilo mogoče odstopiti v skladu s splošnimi določili OZ in sicer 106. in 107. člena.

Besedilo pogodbe (da se toženka zavezuje, da bo investicijo zaključila v treh letih od podpisa pogodbe) zaključka o fiksnosti roka ne omogoča. Zgolj določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, namreč (še) ne pomeni, da je bil določen rok fiksen. Določilo 7. člena pogodbe, da lahko tožnica, če toženka ne ravna v skladu z določilom 5. člena pogodbe, pogodbo razdre, potrjuje zaključek, da rok ni bil določen kot bistvena sestavina pogodbe (torej kot fiksen rok), saj bi bila v nasprotnem primeru pogodba ex lege razvezana in odstopno upravičenje tožnice, ki ga predvideva 7. člen pogodbe, ne bi bilo potrebno. V dopisu z dne 17. 1. 2014 tožnica res ni uporabila besedne zveze „odstop od pogodbe“, vendar glede na vsebino dopisa ni dvoma, da je šlo prav za to. Tožnica je v dopisu najprej navedla pogodbene obveznosti toženca iz 5. člena pogodbe, ki niso bile izpolnjene, in se izrecno sklicevala na 7. člen pogodbe (katerega besedilo je v dopisu tudi povzela), ki ji daje upravičenje odstopiti od pogodbe. Tudi, če pogodbena stranka, ki je že izpolnila svojo obveznost, zahteva vrnitev tistega, kar je izpolnila, je treba šteti, da je od pogodbe odstopila, tožnica pa je z d

V pravdo o terjatvi, ki se je vodila med pravno osebo v likvidacijskem postopku (tj. odstopnikom) in dolžnikom, sme na mesto odstopnika vstopiti prevzemnik terjatve, če je bila terjatev nanj prenesena zaradi likvidacije odstopnika. Gre namreč za specifičen položaj, v katerem je prevzemniku terjatve zaradi varstva njegovih pravic na podlagi določb o prekinitvi in nadaljevanju postopka treba dopustiti, da prevzame pravdo, ki jo je doslej vodil njegov prednik, saj bi bil sicer zaradi pravnih posledic prenehanja pravne osebe (odstopnika terjatve), upoštevaje predpostavke iz 190. člena ZPP, lahko onemogočen v uresničevanju svojih materialnopravnih pravic.

Od vsakogar, ki ravna z določeno stvarjo, se pričakuje, da bo ravnal v skladu s splošno poznanimi pravili, po katerih se lahko prepreči nastanek kakšne škode zase ali za druge.