229. člen ZPP

Tudi izvedene priče se zaslišuje o konkretnih okoliščinah, ki so jih same zaznale. Zaradi svojega strokovnega znanja so v boljšem spoznavnem položaju od drugih oseb, ki tega znanja nimajo. Ne smejo pa prevzeti naloge izvedenca in sodišču podajati strokovnih znanj, saj je slednje naloga izvedencev.

Iz predloženih dokazil priče izhaja, da je bil na pregled napoten s stopnjo nujnosti "zelo hitro" in da je bil pregled opravljen 27. 3. 2024, ko je bil potreben tudi manjši operativni poseg. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča izkazuje, da priča na narok ni pristopila iz opravičljivega razloga. Podan je dejanski stan iz petega odstavka 241. člena ZPP, na katerega se utemeljeno sklicuje pritožba in po katerem sodišče prekliče sklep o kazni, če priča pozneje opraviči izostanek. Ker prvostopenjsko sodišče te določbe ni uporabilo, čeprav bi jo glede na opravičilo in predložena dokazila moralo, je v denarno kazen zaradi izostanka z naroka 27. 3. 2024 poseglo pritožbeno sodišče.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je za dokazovanje (prave) volje pogodbenih strank pri sklepanju poslov zaslišanje strank oz. prič posla primarno dokazno sredstvo, čemur se je sodišče prve stopnje izognilo s podajo določenih argumentov procesne in pravne narave, s katerimi pa ni uspelo ovreči potrebe po ugotavljanju pravno relevantnih okoliščin primera z izvedbo dokazov.

Po določbi drugega odstavka 68. člena ZDSS-1 v zvezi z določbo prvega odstavka istega člena zakona, krije zavod v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj stroške za izvedbo dokaza z izvedencem, ne glede na izid postopka. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da navedena določba glede dolžnosti povračila stroškov izvedenca, enako velja tudi za povračilo stroškov izvedene priče.

Sodišče prve stopnje je izpoved tožnice pravilno dokazno ocenilo in upoštevaje še druge izvedene dokaze pravilno štelo, da očitek glede neresničnih vpisov drži. Pri ravnanju tožnice ne gre (le) za nepravilno vpisovanje ur v e-asistenta (ki ga tožnica v pritožbi označuje za "administrativno opravilo"), ampak gre za to, da tožnica dela ni opravila. Ni opravila dela, ki bi ga bila dolžna po pogodbi o zaposlitvi. Tožnica ni nudila dodatne strokovne pomoči in ni opravila drugega dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz predložene pogodbe o zaposlitvi oziroma k njej priloženega opisnega lista (poleg obveznosti izpolnjevanja predpisane pedagoške dokumentacije tudi vodenje evidenc o svojem delu). Od delodajalca se ne zahteva, da delavca poučuje o možnostih podaje pisnega zagovora, prav tako pa zgolj na podlagi dejstva, da je delavec v bolniškem staležu, ni mogoče šteti, da se zagovora ne more udeležiti.

Ker zavrnitev izvedbe glavne obravnave pomeni, da se bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevalo kot pravilno tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, opustitev obrazložitve te odločitve ne pomeni le relativne bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, ampak tudi kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi za ključno odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu namreč v tem primeru niso razvidni ne stranki in ne revizijskemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka. Glavna obravnava v upravnem sporu je obvezna in jo je dopustno (ne pa nujno) opustiti le v okoliščinah iz 59. člena ZUS-1. Ker te utemeljujejo dopustne izjeme od pravila o dolžnosti izvedbe glavne obravnave, jih mora Upravno sodišče konkretizirano navesti in utemeljiti, zakaj glavne obravnave ni opravilo in ni izvedlo predlaganih dokazov. Navedeni razlogi so v upravnem sporu sestavina obrazložene sodne odločbe, saj pomenijo odgovor na strankine navedbe, povezane z opravo glavne obravnave, ki jih lahko izpostavi bodisi kot neposredno zahtevo, naj

Iz enajstega odstavka 33. člena ZIZ) izhaja, da lahko sodišče odloči, da se dolžnik ne kaznuje, v kolikor posreduje podatke, ki omogočajo opravo izvršbe. Kazen je tako v tem primeru sredstvo za zagotavljanje izvršbe. Ker pa iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja le, da sta dolžnika razgrnila svoje premoženjsko stanje, izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj razlogov o tem, kako bodo posredovani podatki omogočili opravo izvršbe oziroma da dolžnika iz objektivnih razlogov ne moreta omogočiti oprave izvršbe, v izpodbijanem sklepu ni.

Določba drugega odstavka 262. člena ZPP ne pomeni dokaznega pravila, po katerem bi se dejanske trditve pasivne stranke štele za nedokazane, nasprotnikove pa za dokazane, pač pa pomeni, da mora sodišče v oceno izvedenih dokazov, v katero morajo biti vključene vse okoliščine primera, vključiti tudi pomen okoliščine, da stranka ni bila pripravljena izpovedati – pomeni torej napotilo sodišču za prosto oceno dokazov.

Utemeljeno pa pritožba očita, da se sodišče ni izjavilo o dokaznih predlogih, podanih v ugovornem postopku. Glede na spisovne podatke je namreč pritrditi pritožnici, da je v zvezi z zatrjevano napačno oziroma neizkazano višino izterjevane terjatve predlagala izvedbo določenih dokazov. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, pritožba utemeljeno zatrjuje, da jih je sodišče prve stopnje prezrlo oziroma se do njih ni dokazno vrednostno opredelilo.

Določbe OZ o višini plačila so pri prevozni in podjemni pogodbi smiselno enake. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja, da B. B. ni zakoniti zastopnik tožene stranke, ampak je bil predlagan za zaslišanje kot priča. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za uporabo drugega odstavka 258. člena ZPP, temveč bi B. B. (ker je šlo za pričo, ki bi vedela izpovedati o pravno odločilnih dejstvih) na podlagi prvega odstavka 229. člena ZPP moralo zaslišati. Ker tega ni storilo, pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je praviloma mogoče izvršiti le s storitvijo, izjemoma z molčanjem, tedaj z opustitvijo. Popolno molčanje, ko priča sploh ne odgovarja, ni kaznivo dejanje, prav tako ne, če zamolči nekaj, kar glede na procesne določbe ni zavezana odgovoriti. Molčanje pa je lahko kriva izpoved tedaj, kadar priča izpoveduje, vendar med izpovedbo nekatera bistvena dejanja neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda, s tem pa dejstva prilagodi ter dogodek neresnično prikaže, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. Posledica molka priče o določenih dejstvih je lahko namreč ta, da ta dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar pa ima lahko enak učinek, kot če bi priča krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana. V pravdnem postopku se jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je namreč strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev, čeprav že iz 9. člena ZPP med temeljnimi določbami od strank terja, da pred sodiščem govorijo resico. Dolžnost govoriti r

Toženec je po prometni nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi oškodovancu posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, zato je izgubil svoje pravice iz zavarovanja.

Kot prostovoljni gasilec (čeprav neoperativni in uradno ne na intervenciji) bi tožnik moral poznati pravila gasilskega delovanja in bi zato lahko pričakoval, kar velja tudi za običajnega laika, da se zaradi neuporabe gasilske opreme izpostavlja veliki nevarnosti in možnosti poškodbe. Ker je ta rizik zavestno sprejel in ni sledil povelju vodje akcije, katerega nedopustnega ravnanja ni izkazal, je podan izključitveni razlog iz Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti.

Po določbi prvega odstavka 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Pogoja za preložitev naroka sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti to opravičilo podprto z dokazom. Zaradi zdravstvenih razlogov sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter priči onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Na dan drugega naroka je priča na sodišče naslovila obvestilo, da se sojenja ni udeležila iz zdravstvenih razlogov (bolniški stalež), vendar opravičila ni predložila na predpisanem obrazcu (prim. drugi odstavek 115. člena ZPP). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da priča razlogov, ki bi opravičevali njen izostanek, ni izkazala. Ker se priča ni udeležila glavne obravnave, na katero je bila vabljena, za izostanek pa ni predložila ali navedla opravičljivega razloga, je odločitev sodišča prve stopnje o denarni kazni pravilna. Sodišče je dolžno postopati hitro, brez nepotrebnega odlašanja in zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. To je bilo onemogočeno s pritožničinim ravnanjem. Priča, ki v pritožbi niti

Toženec je brez pravne podlage prejemal gotovinska plačila s strani naročnikov za opravo storitev varovanja in si jih protipravno prisvajal. Dejstvo sorodstvene povezanosti med stranko in pričo samo po sebi še ne izpodbija verodostojnosti izpovedb.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da se v okviru varstva pravic, ki jih daje znamka, ne more zahtevati prepovedi ravnanj, ki merijo na prevzemanje naročnikov revij s strani tožene stranke, in podobne marketinške prijeme tožene stranke. Tožeča stranka je zahtevala prepoved uporabe znakov ali znamk, ki jih je uporabljala prva toženka, in ne prepovedi takšnih, po njenih trditvah nelojalnih ravnanj. Z znamko se namreč varuje zgolj uporaba določenega znaka (prvi odstavek 47. člena ZIL-1). Varstvo se ne razteza še na grafično oblikovanje naslovnice revij ali na grafično in vsebinsko oblikovanje revij kot celote.

Pravica priče do povrnitve stroškov je omejena v dveh smereh. Prva je v tem, da so stroški v prvem odstavku 242. člena ZPP izčrpno našteti (to pomeni, da pričam povrnitev stroškov, ki v prvem odstavku 242. člena ZPP niso našteti, ne pripada, sodišče pa jih ne sme priznati). Druga omejitev pa je pravilo o potrebnosti stroškov (155. člen ZPP).

Priče se zaslišijo zato, da se dajo podatki o dejstvih, ki se dokazujejo (drugi odstavek 229. člena ZPP). Njihova pravna mnenja so nezavezujoča in kot takšna nepomembna. Pravilna uporaba materialnega prava je dolžnost sodišča. Odločitev o pravnih posledicah posameznih kršitev, če so sploh obstajale, je stvar sodne presoje.

Priča se ni udeležila glavne obravnave, na katero je bila vabljena, za izostanek pa ni predložila ali navedla opravičljivega razloga. Na njeno elektronsko prošnjo, da se pretehta že podana izjava, jo je sodišče pozvalo, da ravna v skladu z vabilom, vendar na obravnavo ni pristopila. Sodišče je utemeljeno postopalo po 1. odstavku 241. člena ZPP in jo kaznovalo s 100,00 EUR denarne kazni.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je v pravdnem postopku, zaradi načela kontradiktornosti, stranka, ki se v zvezi z dobro vero sklicuje na neimenovan vir oziroma vir, katerega identitete ne želi razkriti, dolžna na zahtevo nasprotne stranke, identiteto vira razkriti sodišču? S tem v zvezi, ali je v pravdnih postopkih pričo, katere identitete stranka ne želi razkriti oziroma jo razkrije le sodišču, mogoče zaslišati kot zaščiteno pričo s prikritjem oziroma popačenjem glasu ali videza? 2. Ali v okviru pravice do svobodnega izražanja skrbnost novinarja predpostavlja, da novinar informacijo, ki jo je dobil od neimenovanega vira, še dodatno preveri?